Tožnik mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Ugoditev tožbi zoper odločbo, s katero je bilo tožnikovi vlogi v upravnem postopku v celoti ugodeno, bi pomenilo poslabšanje njegovega premoženjskega položaja.
S tem, ko je toženka z izpodbijano odločbo (po prvem odstavku) 252. člena ZUP sama rešila zadevo in torej sama odločila o tožničini vlogi za priznanje pravice do osebne asistence z dne 6. 6. 2022, bi morala tudi odločiti, od kdaj tožnici ta pravica pripada. Vendar o tem izpodbijana odločba v 2. do 6. točki izreka molči. V 2. točki izreka izpodbijana odločba vsebuje le nejasen sklic na odločbo I, češ da ima tožnica pravico do osebne asistence, ki ji je že bila priznana z odločbo I. To je nelogično, saj ni jasno, zakaj bi toženka z izpodbijano odločbo znova odločala o nečem, kar je že bilo odločeno.
Odločitev, da se tožnici zavrne pravica do osebne asistence v obsegu nad 40 ur tedensko, še naprej ostaja v najboljšem primeru "implicitna", razlogi o tem, zakaj tožnici ne pripada več od 40 ur osebne asistence, pa so v obrazložitvi izpodbijane odločbe izostali. Ni razumljivo, zakaj toženka, brez navedbe zakonske podlage, odloči, da tožnici pripada "le" 40 ur osebne asistence, s čimer hkrati "implicitno" odloči, da ji več kot to ne pripada. Tako tudi v tem implicitnem zavrnilnem delu po presoji sodišča izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, prav tako pa toženka ni sledila napotkom sodišča iz predhodno izdane sodbe za odpravo kršitev pravice do izjave.
Komisija, ki jo določi organ, skladno z 21. členom ZOA po opravljenem razgovoru in izpolnitvi obrazca izdela mnenje o potrebnosti osebne asistence posameznika ter o številu potrebnih ur in vsebini osebne asistence. Vendar to ne pomeni, da Komisija tudi odloča o pravici posameznika do osebne asistence. Odločitev o pravici do osebne asistence je glede na tretji odstavek 20. člena ZOA naloga upravnega organa. Ob sprejemu odločitve mora organ podati konkretizirano obrazložitev, v kateri mora sprejeti zaključek glede vrste in obsega osebne asistence na podlagi vseh navedb in dokazov, ki so za odločitev bistvenega pomena, in navesti razloge za svojo odločitev. Pri tem ne zadostuje zgolj pavšalno sklicevanje na pregled celotne spisovne dokumentacije.
Spor med določenimi javno-pravnimi subjekti je sicer možen po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1, vendar ne v konkretnem primeru, saj gre za spor med dvema državnima organoma.
Mnenje komisije o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu ni akt ali dejanje, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice in ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato je Upravno sodišče zaključilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, torej subsidiaren upravni spor ni dopusten.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Ni pa komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov sprejela odločitev, niti tožena stranka na njeno mnenje ni vezana. Odločitev je namreč izključno v pristojnosti tožene stranke (tretji odstavek 20. člena ZOA), mnenje komisije pa je le eden od dokazov, ki jih izvede v postopku.