sklep o nadaljevanju postopka - prekinitev postopka - pravnomočno rešeno predhodno vprašanje - predhodno vprašanje - procesni sklep - vsebinska odločitev - pravnomočna odločitev o lastninski pravici - premoženje, ki spada v zapuščino
Od odločitve, ali 1/2 sporne nepremičnine spada v zapuščino in s tem odločitve o solastništvu toženke na sporni nepremičnini, je bila odvisna rešitev predmetne zadeve (predhodno vprašanje za odločitev o obravnavanem zahtevku).
ZKP člen 201. URS člen 20. KZ-1 člen 190, 190/1, 190/2.
neogibna potrebnost - varstvo oškodovanca - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi
Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje z ničemer ne pojasni neogibnosti ukrepa, saj je sodišče prve stopnje v 5. odstavku obrazložitve navedlo, da je o neogibnosti ukrepa in njegovi sorazmernosti sklepalo tako na podlagi okoliščin, ki jih je izpostavilo v predhodnem odstavku v zvezi s presojo ponovitvene nevarnosti, saj te okoliščine kažejo tudi na potrebo po zaščiti koristi in interesov mladoletnega oškodovanca, ki nedvomno pretehtajo nad posegom v obtoženčevo pravico do svobode gibanja, ki je z izrečenim ukrepom prepovedi približevanja omejena v najmanjši možni meri.
obnova pravdnega postopka - obnovitveni razlog - razveljavitev odločbe
Postopek, ki je bil s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če se sodna odločba opira na odločbo kakšnega organa, pa je bila ta odločba odpravljena.
Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - upravičeni razlogi za preložitev naroka - pristop na narok
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je imela tožena stranka zadosti časa, da bi od prejema odgovora sodišča 6. 1. 2020 do naroka 14. 1. 2020 lahko pridobila drugega pooblaščenca oziroma substituta. Prav tako tožena stranka ni navedla nobenega razloga zakaj na narok ni mogla pristopiti sama po direktorju. Zadeva se nanaša, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na plačilo dveh računov, s katerima je tožeča stranka kot prodajalec zaračunala toženi stranki kot kupcu kupnino za naročeno in dobavljeno blago, na plačilo zakonskih zamudnih obresti ter na povrnitev izvršilnih ter pravdnih stroškov. Gre za zadevo, ki ni posebej zahtevna tako v dejanskem kot v pravnem pogledu.
prikriti preiskovalni ukrepi - izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov - prekluzivni rok 2 leti - rok za začetek kazenskega pregona - vloga državnega tožilca v predkazenskem postopku - isti historični dogodek - vezanost sodnika na ustavo in zakon - izločitev dokazov - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - ustavna odločba
Ko izsledki PPU pridejo na sodišče so pravočasno sprejeti v kazenski spis (ali v njem ohranjeni), če državni tožilec v dvoletnem roku iz drugega odstavka 154. člena ZKP začne kazenski pregon. V tem primeru jih sodišče hrani, dokler se hrani spis. Pravočasni začetek kazenskega pregona ima za posledico, da sodišče shrani vse izsledke PPU, tudi tiste, ki so očitno nepovezani s kaznivim dejanjem, ki ga tožilstvo očita obdolžencu. Državnemu tožilstvu je dovoljen dostop in uporaba zbranih izsledkov PPU, dovoljeno jih je uporabiti tudi zoper osebo, glede katere ukrep sploh ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep sploh ni bil odrejen.
Glede na zgodnjo fazo postopka, ko gre šele za odkrivanje kaznivih dejanj, je razumno pričakovanje, da se na podlagi izsledkov PPU razkrijejo še druga kazniva dejanja ali osumljenci oziroma, da se pokaže potreba po dodatnih PPU. Zato je napačno stališče obrambe, da bi se dvoletni rok štel od pridobitve izsledkov vsakega posameznega PPU, saj bo praviloma šele celota izsledkov omogočila presojo o nadaljnjem teku postopkov, vključno z odločitvijo o začetku pregona v smislu vložitve katerega od ustreznih aktov. Nasprotno stališče privede do absurdnega rezultata, da bi v zapletenih zadevah zaradi potrebe po nadaljnjem izvajanju PPU preko dvoletnega obdobja od pridobitve prvih izsledkov PPU, ti morali biti uničeni, ker tožilstvo še ne bi začelo pregona.
postopek za preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe - preizkusna doba - prestajanje zaporne kazni - pogojni odpust
V skladu z določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 se v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje, brez dvoma ne šteje zgolj čas prestajanja kazni zapora. Že jezikovna razlaga določb prvega odstavka 86. člena in 88. člena KZ-1 daje podlago za zaključek, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora, saj se kazen zapora prestaja v zavodih za prestajanje kazni zapora, pri pogojnem odpustu pa se obsojenca s prestajanja kazni odpusti, k tosmernemu zaključku pa pritožbeno sodišče napotuje tudi namen določbe četrtega odstavka 59. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato v preizkusno dobo neutemeljeno vštelo tudi čas pogojnega odpusta, na katerem se je nahajala obsojenka.
ZDR-1 člen 137, 137/2, 137/9, 148, 148/6, 202.. OZ člen 347, 347/1.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela - zakonske zamudne obresti - zastaralni rok
Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). Zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela
Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 nadomestilo plače za praznik pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma predvidene mesečne razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - fiktivna listina
Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da listina ne predstavlja verodostojne listine, temveč fiktivno listino, ki ne izkazuje dejanskega poslovnega razmerja med strankama, da račun nima pravne in dejanske podlage v obstoju dolga, ki bi izhajal iz poslovnega razmerja, da dolžnikove poslovne evidence ne izkazujejo dolga do upnika, da primarno zahteva, da upnik pojasni terjatev, in jo ustrezno izkaže s predložitvijo domnevnega računa, zlasti z listinami, ki so bile podlaga za izdajo, da bo dolžniku sploh omogočeno konkretizirano in določno izjaviti se v zadevi. V teh trditvah je dolžnik nasprotoval terjatvi upnika in zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen.
Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana.
ZIZ člen 31, 31/11, 38, 38/1, 38/5, 38/8, 52, 52/1. ZPP člen 337, 337/1. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 67, 79.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - izjava o premoženjskem stanju - stroški hrambe - hramba zarubljenih stvari pri dolžniku - nedopustne pritožbene novote - cenitev izvršitelja
Končno je glede pritožbenega očitka upnikovega okoriščanja s hrambo zarubljenega vozila pri dolžnici pojasniti, da je ta neutemeljen, saj stroške premičninske izvršbe sprva krije upnik (prvi odstavek 38. člena ZIZ), po opravljenih izvršilnih dejanjih pa ti bremenijo dolžnika, če jih upnik na sodišču pravočasno priglasi in če so bili potrebni za izvršbo (peti in osmi odstavek 38. člena ZIZ). Med stroške, potrebne za izvršbo, je uvrstiti tudi stroške, povezane s hrambo zarubljenih stvari. Izvršitelj je pojasnil, da je vozilo ob upoštevanju njegove vrednosti, starosti in oddaljenosti hrambe pri pooblaščeni osebi izvršitelja pustil v hrambi pri dolžnici zaradi ekonomičnosti postopka. Takšno odločitev mu dopušča določba 67. člena Pravilnika, po kateri lahko izvršitelj, če oceni, da bi s prevzemom zarubljenih stvari v hrambo izvršitelja ali pooblaščene tretje osebe nastali nesorazmerno visoki stroški glede na višino upnikove terjatve, tudi brez zahteve upnika ali pristojnega organa odloči, da ostanejo vse ali del zarubljenih stvari v hrambi pri dolžniku, razen če obstajajo in so mu znane take posebne okoliščine, ki kažejo na nesmotrnost ali nevarnost takšne hrambe. Dolžnica nesmotrnosti takšne hrambe ni izkazala, saj bi v primeru hrambe pri tretji osebi višina izvršilnih stroškov dodatno narasla, prav tako dolžnica kontinuirano navaja, da avto rabi za nujne prevoze.
izbris zavoda iz sodnega registra - likvidacija zavoda - zakonski rok - kogentne določbe
Tudi če je subjekt vpisa prepričan in ima (enostranske) dokazne listine, da nima premoženja ter da ni dejanske potrebe po varovanju upnikov, ne more skrajševati kogentnega zakonskega roka, ki je namenjen varstvu upnikov.
Na spoštovanje tega roka mora zlasti paziti sodišče, ko od likvidacijskega upravitelja sprejme poročilo o poteku likvidacijskega postopka in sklep skupščine (ustanoviteljice) o razdelitvi premoženja ter izjavo, da je vse premoženje razdeljeno s sklepom o razdelitvi. Preden rok poteče, sodišče ne more izbrisati družbe iz registra1.
ZIZ člen 9, 9/6, 46, 46/1, 92, 92/1, 38/5. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 31, 31/1, 71. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 2, 2-1, 3.
izvršba na premičnine - odločanje o nadaljnjih izvršilnih stroških - opravljena dejanja izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi - rubež in ocenitev stvari - prodaja zarubljene premičnine - odmera stroškov izvršitelja
Po določbi šestega odstavka 9. člena ZIZ pritožba ne zadrži postopka. Po prvem odstavku 46. člena ZIZ, ki ga navaja tudi pritožba, pa se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Za začetek opravljanja premičninske izvršbe zakon ne določa izjeme. Oprava rubeža in cenitev stvari se opravi pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, medtem ko je za nadaljnja izvršilna dejanja (prodaja stvari in poplačilo upnika iz zneska, dobljenega s prodajo) v prvem odstavku 92. člena ZIZ predpisano, da se smejo opraviti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pritožbene očitke o neutemeljeno in neupravičeno opravljenih rubežih izvršitelja zaradi vložene pritožbe dolžnika zoper sklep o ugovoru v zvezi s sklepom o izvršbi je zato zavrniti.
Zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, zato je bilo potrebno obsojenčeve navedbe v tej smeri zavrniti.
Spremenjena izjava lahko predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, po katerem se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče. Za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga se zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe.
ZPP člen 286a, 286a/1, 286a/3, 339, 339/2, 339/2-8.
prekluzija dokazov - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem
Glede na to, da je tožena stranka predložila sporazum za potrditev dejstva, da se je tožnik z izjavo odpovedal uveljavljanju odškodninskega zahtevka nasproti toženi stranki, je pristnost izjave bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da je bil tožnik glede navedb in predlaganih dokazov v zvezi z vsebino izjave prekludiran, ker jih je podal šele na naroku na glavni obravnavi 30. 11. 2018, v skladu s sklepom sodišča prve stopnje z naroka z dne 7. 11. 2018 pa bi moral na pripravljalno vlogo tožene stranke odgovoriti najkasneje do 29. 11. 2018, torej 8 dni po prejemu pripravljalne vloge. V konkretnem primeru ni videti okoliščin, ki bi utemeljevale določitev krajšega roka od 15 dni, v katerem bi se moral tožnik opredeliti do navedb iz pripravljalne vloge tožene stranke. Glede na to, da je tožnik odgovoril 9. dan po prejemu originala listine, torej le en dan po poteku roka, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v nasprotju z določbo tretjega odstavka 286.a člena ZPP, s potekom osmih dni od prejema pripravljalne vloge tožene stranke ni nastal pravni položaj, ko bi tožnik zamudil z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov, ki se nanašajo na pristnost navedene listine.
Tretji odstavek 925. člena OZ določa, da se, če zavarovalnica v 8 dneh ne odkloni ponudbe, ki se ne odmika od pogojev, po katerih sklepa predlagano zavarovanje, šteje, da je ponudbo sprejela in da je pogodba sklenjena. Navedena določba predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 30. člena OZ, po katerem molk naslovnika (razen v dveh posebej določenih primerih) ne pomeni, da sprejema ponudbo.
Ker pogodbeno določilo ni bilo sporno, bi ga sodišče moralo uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ), in sicer, da je zavarovalna pogodba sklenjena, če zavarovalnica (tožeča stranka) v 8 dnevnem roku od prispetja ponudbe k zavarovalnici, le te ne odkloni.
Ker toženec ni izpolnil pogodbeno dogovorjene obveznosti, to je plačila zavarovalnih premij (921. člen OZ), jih je dolžan plačati z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
odločitev o pravdnih stroških - obrazložitev stroškovne odločitve - odmera stroškov na stroškovniku - zavrnitev sorazmerno majhnega dela zahtevka - nagrada za posvet s stranko - opomin pred tožbo - tožba - samostojna storitev odvetnika
Pritožba utemeljeno opozarja, da so bili neutemeljeno tožnikoma priznani stroški posveta s stranko in za pregled dokumentacije v višini 100 točk. Ti stroški so že zajeti v opominu (tar. št. 38 OT) oziroma v tožbi (tar. št. 18-1 OT).
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - predlog za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - načelo vestnosti in poštenja - pravni standard - ravnanje stečajnega dolžnika - premoženjski položaj - življenjski slog - poplačilo upnikov iz stečajne mase - prikrivanje premoženja - zloraba pravice do odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - kršitev zakonsko določenih obveznosti stečajnega dolžnika - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - ugovori dolžnika
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev življenjsko logično in prepričljivo sklepalo, da bi dolžnik tekom stečajnega postopka lahko prejemal višje prihodke oziroma bi lahko izkazal premoženje v večji vrednosti, iz katerega bi se lahko oblikovala stečajna masa. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba pri presoji dolžnikovega premoženjskega položaja po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP upoštevati tudi dolžnikov življenjski slog in ravnanje iz katerega izhaja, da dolžnik svoje premoženjsko stanje prikazuje na način, ki kaže na izogibanje, da bi v največji možni meri poplačal upnike. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da dolžnik v obravnavanem primeru ni ravnal vestno in pošteno. Odpust obveznosti v obravnavanem primeru ne bi bil v skladu z namenom odpusta obveznosti.