Pokojni O.S. je bil ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je predmet tega postopka. O.S. je skladno z zakonom pri toženi stranki (občini) pravočasno podal zahtevo za odkup stanovanja, vendar o njej do njegove smrti ni bilo odločeno. Prva tožnica (kot tudi ostali tožniki) je dedinja po pokojnem O. S. in je pravico do odkupa po bivšem imetniku stanovanjske pravice podedovala. Zato je tudi njen zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe utemeljen.
Po 117. členu SZ so lastniki stanovanj dolžni na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve zakona imel, prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji. Na slednje ne vpliva okoliščina, da je bila stavba, v kateri se nahaja predmetno stanovanje, predmet denacionalizacijskega postopka. Denacionalizacijski postopek je imel za posledico le nov rok, v katerem je bila tožena stranka dolžna skleniti prodajno pogodbo (šestmesečni rok od pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo).