postopek poenostavljene prisilne poravnave – sklep o začetku postopka – pritožba upnika – presoja insolventnosti dolžnika – trditve v predlogu niso v nasprotju z dokazi
Zmotno je stališče pritožnika, da sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začetku postopka ni presojalo, ali je dolžnik insolventen. Izpodbijani sklep vsebuje podatke, ki jih mora vsebovati v skladu z določbo 153. člena v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP, vseh trditev iz predloga in podatkov iz poročila o finančnem položaju dolžnika pa ni treba povzemati v obrazložitev sklepa, ker je upnikom zagotovljen vpogled v predlog in priloge z objavo v skladu z določbo tretjega odstavka 221.d člena ZFPPIPP.
ZIZ člen 62, 62/2, 256, 256/2, 258, 258/1, 258/1-1.
predhodna odredba – pristojnost sodišča
Po določbi 2. odstavka 256. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji) je v primeru zavarovanja s predhodno odredbo po pravnomočnosti sklepa o ugovoru iz 2. odstavka 62. člena ZIZ za vodenje in odločanje na prvi stopnji pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek. Obravnavana zadeva je bila po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zato je to sodišče skladno z določbo 2. odstavka 256. člena ZIZ zakonito odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podlage za izdajo predhodne odredbe, saj se v obravnavani zadevi predlog za zavarovanje opira na plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je vložen obrazložen ugovor.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova neupravičenih nakupov dizelskega goriva in drugih izdelkov z bencinskih servisov, knjig in drobnega materiala ter iz naslova stroškov skladiščenja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predlagal toženec (ki bi podal mnenje o tem, ali je pri tožencu podana kakšna duševna motnja, zaradi katere je imel potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari), ker toženec ni z ničemer izkazal, da je že v letih 2009 in 2010 trpel za duševnimi boleznimi ali motnjami in da bi bila izdelava izvedenskega mnenja o njegovem zdravstvenem stanju v letih 2009 in 2010 nemogoča zaradi odsotnosti kakršnekoli predhodne zdravstvene obravnave njegovega duševnega zdravja. Takšna argumentacija presega pristojnosti sodišča. Toženec želi z izvedencem psihiatrične stroke dokazati, da trpi za duševnimi motnjami, zaradi katerih je imel v letih 2009 in 2010 potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari. Odsotnost zdravstvenega obravnavanja v spornem obdobju še ne pomeni, da toženec takrat ni trpel za kakšno duševno motnjo ali boleznijo. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo toženčev dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da je soprispevek tožeče stranke v obsegu 50 % podan zato, ker se tožeča stranka ni prej in odločneje odzvala na nezakonito porabo javnih sredstev, čeprav je bila z njo seznanjena. Tega toženec v postopku ni trdil, navedba, da je bila tožeča stranka z njegovim ravnanjem seznanjena, pa ne predstavlja tudi očitka, da (in kako) je s svojim ravnanjem tožeča stranka prispevala k ugotovljenemu obsegu škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih toženec (na katerem je trditveno breme) ni navajal, hkrati pa ne navaja, da bi ta dejstva ugotavljalo zato, da bi preprečilo nedovoljena razpolaganja strank, je kršilo določbo prvega odstavka 7. člena ZPP. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je kršitev navedene določbe ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZJU člen 24, 24/5, 25, 25/2, 35, 35/2, 39, 39/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1. ZDR-1 člen 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - javna uslužbenka - nadomeščanje odsotnega delavca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke bistvenega pomena, da se sklene za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi, torej za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto javnih uslužbenk, ki jih je nadomeščala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).
odkupna vrednost enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja – prenos ali enkratno izplačilo odkupne vrednosti – poklicna pokojnina – pripadnik slovenske vojske
Tožnik uveljavlja izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri Skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju avtentične razlage določbe 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (po kateri je to določbo treba razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, ni prenehalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-153/14-18 oziroma U-I-123/15-15 z dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je bil 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga, v neskladju z Ustavo RS. Glede na takšno ustavno odločbo in dejstvo, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2, to je določba pred spremembo določeno v ZPIZ-2B, ki je bil sprejet 23. 12. 2015, je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2, nepravilna.
Tožnica je s tem, ko je uporabila informativni izračun in zahtevek za spremembo police kot pravi listini, to je kot da bi jo podpisal zavarovanec B.B., čeprav je vedela, da teh dokumentov zavarovanec ni podpisal ter ju predložila toženi stranki, zato da bi prišlo na polici do spremembe premijskega razreda, ki so se pri pregledu police izkazali kot neustrezni in do ukinitve popusta na brezškodno dogajanje ter s tem do rešitve reklamacije, kršila delovne obveznosti. Obenem so podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
odškodninska odgovornost - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugotovitev izvedenk medicinske stroke, da bi bilo zdravljenje tožnika bistveno krajše, če bi sledil predlaganemu zdravljenju specialista travmatologa. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v svojem mnenju navedla, da bi bilo zdravljenje tožnika predvidoma krajše vsaj za dve leti, v kolikor bi se pred tem odločil za popolno zatrditev desnega zapestja, kar je predlagal specialist travmatolog pri pregledu 19. 10. 2011. Iz mnenja izhaja, da tožnik nadaljnjim operacijam ni bil več naklonjen, zatrditev desnega zapestja pa je bila narejena šele 4. 11. 2013. Sodišče prve stopnje bi se moralo do navedenega opredeliti, saj (daljše) zdravljenje lahko vpliva na pretrpljene telesne bolečine in strah ter na pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Raziskati bi tudi moralo, zakaj je tožnik zavračal predlagani način zdravljenja. Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pravilo, da mora sodišče načeloma izvesti vse predlagane dokaze, je omejeno na razumno mero. Glede na pravila o tem, da predhodno krije stroške postopka za sodni preizkus glavni delničar, tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče lahko zavrne tiste dokazne predloge, ki služijo predlagatelju postopka le za še eno ?drugo mnenje? na stroške nasprotnega udeleženca.
Pojem ?bistvenega odstopanja vrednosti? iz tretjega odstavka 614. člena ZGD-1 je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin.
V kakšni višini in po kateri tarifi bi sodišče odmerjalo nagrado skupnemu zastopniku manjšinskih delničarjev, če ta ne bi bil odvetnik, se pritožbenemu sodišču v konkretnem primeru ni bilo treba opredeljevati. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre v konkretnem primeru skupnemu zastopniku, ki je odvetnik, nagrada za delo v skladu z Odvetniško tarifo. Pričakovanja skupnega zastopnika s tem niso mogla biti v ničemer prizadeta, prav tako pa je tudi nasprotni udeleženec kot zavezanec plačila nagrade in stroškov skupnega zastopnika lahko pričakoval višino stroškov, ki jih bo moral plačati za nagrado skupnemu zastopniku, ki je odvetnik, glede na Odvetniško tarifo.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 86, 86/1, 86/4, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZSDU člen 88, 89, 91, 98.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Prihodki tožene stranke so bili v letu 2014 nižji kot v predhodnem letu, prav tako so bili nižji skupni prihodki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki v spornem obdobju obstajal ekonomski razlog, zato je tožena stranka upravičeno sprejela organizacijske spremembe. Uprava tožene stranke je sprejela sklep, da zaradi nedoseganja planiranih prodanih naklad v letu 2014 po 31. 12. 2014 prenehajo izhajati določene blagovne znamke, za katere skrbništvo je bila zadolžena tožnica, zato je prenehala potreba po tožničinem delu. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alineo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
DELOVNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016284
ZST-1 člen 12, 12/3. ZPP člen 108, 108/4.
Sodne takse – predlog za oprostitev plačila- zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrglo, ker tožnik sodišču v določenem roku ni priložil izjav o premoženjskem stanju družinskih članov in torej svojega predloga na podlagi sklepa sodišča prve stopnje ni ustrezno dopolnil, da bi bil sposoben za nadaljnjo obravnavo (tretji odstavek 12. člena ZST-1 in četrti odstavek 108. člena ZPP).
začasna odredba – ureditvena začasna odredba – predpostavke za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve – lastninska pravica na objektu – imetniki pravice uporabe na družbeni lastnini – gradnja na zemljišču v družbeni lastnini – provizorični objekti – stavbna pravica
Lastninska pravica na zemljišču (oziroma zahtevek na njeno ugotovitev) napram stavbni pravici (in v tej smeri podanem zahtevku) ni nekaj več (kot to navaja pritožba), ampak nekaj drugega.
Ker tožnica svojih trditev o stvarni (lastninski) pravici na zemljiščih ni uspela (ustrezno) izkazati, njenemu navajanju, da naj bi ji skušala toženka z odsvajanjem tega premoženja uveljavljanje teh pravic na zemljiščih preprečiti, ni moč slediti. Obstoj stavbne pravice lastniku zemljišča ne preprečuje (onemogoča) odsvojitve (obremenitve) le-tega.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 61, 61/1, 61/1-3, 80, 81.
invalid II. kategorije invalidnosti - sorazmerni del invalidske pokojnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V vsakem konkretnem primeru je v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZPIZ-1 potrebno pri invalidnosti II. in III. kategorije razčistiti preostalo delovno zmožnost. Torej bodisi v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, pri kateri gre za preostalo delovno zmožnost za vsaj polovico polnega delovnega časa ali omejeni zmožnosti za delo, ko še obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas. Ker je edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti, torej tudi v II. kategorijo iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kamor je bil razvrščen tudi tožnik, ugotovljena preostala delovna zmožnost, je potrebno nadalje vedno razčistiti še, ali je določena dela z omejitvami, bodisi v okviru poklica ali drugega dela, zavarovanec zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil starost 50 let, se glede na 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 lahko invalidsko upokoji, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je že dopolnil 50 let starosti. Prav vprašanje, ali je tožnik za drugo delo z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije, pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostalo pomanjkljivo razčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka je dokazala, da sta obseg proizvodnje in prodaja v proizvodni enoti na začetku leta 2015 zaostajala za realiziranim obsegom v istem obdobju preteklega leta in s planiranim obsegom. Poleg tega so bili stroški poslovanja v istem obdobju višji, kot so bili predvideni. Zaradi upada prometa je tožena stranka znižala število zaposlenih na delovnem mestu obdelovalec kovinskih in drugih meritev, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
zaplemba premoženja – kazen zaplembe premoženja – razveljavitev kazni – vrnitev zaplenjenega premoženja – sodna pristojnost – zaplemba delnic – zaplemba družbe – podržavljenje na podlagi odloka – podržavljenje s kazensko sodbo – razveljavitev kazenske sodbe
Delničarji niso lastniki premoženja družbe, lastnica je družba sama. Lastnica tudi spornih nepremičnin, je bila tako lahko le družba. Podjetje in s tem nepremičnine so bile podržavljene na podlagi 1. in 2. točke prvega člena odloka AVNOJ – ex lege z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945). Podržavljeno je bilo podjetje in ne premoženje fizične osebe. Ta pa je očitno formalno ostal imetnik vseh delnic podjetja. S sklepom Okrajnega ljudskega sodišča v Prevaljah z dne 10. 10. 1945 naj bi mu bilo podjetje „vrnjeno v last in posest“, kar bi lahko pomenilo le, da se je eventualno vzpostavilo prvotno stanje – nepremičnine so spet postale last podjetja in ne A. A., saj niso bile njegovo osebno premoženje (zato niso mogle biti vrnjene njemu osebno), njemu pa so bile lahko dodeljene le delnice (kolikor jih formalno ni obdržal že od prej), kot izkazanemu edinemu delničarju.
ZPP člen 35, 270, 270/1, 270/1-12, 270/2. ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4.
delna oprostitev plačila sodne takse – sklep, izdan s strani strokovne sodelavke – pristojnost za odločanje o pritožbi
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je sicer dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do 35. člena ZPP, ki določa, da so za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč pristojna višja sodišča.
Tožnica (članica sveta delavcev) je določenega dne svoje delo na delovnem mestu opravljala največ 4 ure. Preostanek delovnega časa se je tožnica zadrževala na volišču oziroma v prostoru pred voliščem, za kar ni imela dovoljenja nadrejene osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničino ravnanje predstavlja kršitev temeljne obveznosti iz 33. člena ZDR-1, ki zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, določenem za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Poleg tega je tožnica ravnala tudi v nasprotju s prvim odstavkom 19. člena Pravilnika o delovnem času, ki določa, da mora imeti zaposleni za vsako odsotnost z dela, četudi ta traja sama del delovnega časa, dovoljenje direktorja ali vodje enote. Zaradi ugotovljene kršitve citiranih določil ZDR-1 in Pravilnika je tožnica disciplinsko odgovorna (prvi odstavek 172. člena ZDR-1). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti.
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala sodne takse za pritožbo, prav tako ni zaprosila za oprostitev plačila takse, zato se na podlagi določb 2. in 3. odstavka 105. a člena ZPP šteje, da je pritožbo umaknila.
Za utemeljitev izbrane pristojnosti bi moral tožnik poleg tega, da je škoda nastala, postaviti tudi trditve, kje je škoda oziroma škodljiva posledica nastala oziroma ali je izbral določeno sodišče, ker je bilo na njegovem območju storjeno škodno dejanje.