Ker je pritožnik sam predlagal število obrokov, pri čemer ni navedel nobenih drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je deset obrokov po 148,01 EUR zanj prevelika obveznost, višje sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
pravna oseba - predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - premoženjsko stanje - finančno stanje - likvidnostno stanje - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - vpogled v javne evidence - dvom o resničnosti navedb - procesna predpostavka - pravica do sodnega varstva - dostop stranke do sodišče
Sodišča so pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse vezana na trditve, ki jih v zvezi s svojim premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanje podajo predlagatelji. Oni sami morajo torej v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati ustrezne dokaze. Z vpogledom v javne evidence (oziroma evidence sodišča) lahko sodišča takšne trditve le preverijo (v kolikor dvomijo o njihovi resničnost). Nikakor pa niso dolžna dejstev v zvezi s tem ugotavljati sama, po uradni dolžnosti in brez ustrezne trditvene podlage.
Določitev plačila sodne takse, kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva, dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno, saj je ta ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, ustrezno zagotovljena prek določb drugega poglavja ZST-1. Oziroma a contrario - če zakonskih pogojev iz drugega poglavja ZST-1 stranka ne izpolnjuje (takšna pa je situacija v predmetni zadevi), zahtevano plačilo sodne takse ne pomeni nesorazmernega oteževanja oziroma kršitve pravice do sodnega varstva.
zaplemba premoženja – kazen zaplembe premoženja – razveljavitev kazni – vrnitev zaplenjenega premoženja – sodna pristojnost – zaplemba delnic – zaplemba družbe – podržavljenje na podlagi odloka – podržavljenje s kazensko sodbo – razveljavitev kazenske sodbe
Delničarji niso lastniki premoženja družbe, lastnica je družba sama. Lastnica tudi spornih nepremičnin, je bila tako lahko le družba. Podjetje in s tem nepremičnine so bile podržavljene na podlagi 1. in 2. točke prvega člena odloka AVNOJ – ex lege z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945). Podržavljeno je bilo podjetje in ne premoženje fizične osebe. Ta pa je očitno formalno ostal imetnik vseh delnic podjetja. S sklepom Okrajnega ljudskega sodišča v Prevaljah z dne 10. 10. 1945 naj bi mu bilo podjetje „vrnjeno v last in posest“, kar bi lahko pomenilo le, da se je eventualno vzpostavilo prvotno stanje – nepremičnine so spet postale last podjetja in ne A. A., saj niso bile njegovo osebno premoženje (zato niso mogle biti vrnjene njemu osebno), njemu pa so bile lahko dodeljene le delnice (kolikor jih formalno ni obdržal že od prej), kot izkazanemu edinemu delničarju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustreznost delovnega mesta - invalid III. kategorije invalidnosti
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ponudila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“, ki je v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ in je tožnik za to delo sposoben. Zato so pritožbene navedbe o neustreznosti tožniku ponujene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“ neutemeljene.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opravljanje sezonskega dela
Delodajalec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi sezonsko povečanega obsega dela. Pri toženi stranki je obstajala povečana potreba po delu stevardes v poletni sezoni in pri tem ni bistveno, če tožena stranka zaposluje stevardese, ki to delo opravljajo celo leto. Da je šlo pri toženi stranki za močno povečan obseg dela v poletni sezoni, izhaja iz predloženih podatkov tožene stranke in izpovedi prič. Zato je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala močno povečanega obsega dela v poletni sezoni ter da je že v tem podlaga za ugotovitev nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je sezonsko delo opredelilo kot delo, ki je krajše od enega leta in da bi tožena stranka morala dokazati vsaj 50 % povečanje potrebe po delu stevardese v poletni sezoni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0079577
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 482, 482/2. ZVPot člen 21c, 21c/1, 21c/2.
pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pomanjkanje razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izvedbe pradlaganih dokazov - sklep o zavrnitvi dokaznega predloga - obrazložitev končne odločbe - garancija za brezhibno delovanje stvari - odgovornost prodajalca - brezhibno delovanje - vzrok za okvaro - povrnitev škode - uporaba druge stvari - podoben proizvod - nadomestni izdelek - vzroki, ki so zunaj proizvajalčeve sfere - navodila za vzdrževanje - zahteva za popravilo ali zamenjavo
Ker tožena stranka sodišču prve stopnje ne očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih (tj. pravno relevantnih dejstvih v zvezi z (ne)utemeljenostjo zahtevka), temveč da nima razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstaavka 339. člena ZPP ne more uspešno vsebinsko napolniti.
Ob ugotovitvah, da sta bili bateriji dobri, da je bilo potrebno dopolnjevanje elektrolita ter da je to potrebo povzročila tožena stranka, ki ni dolivala destilirane vode, pa čeprav je bila seznanjena z navodili za vzdrževanje, ni mogoče zaključiti nič drugega, kot da odgovornosti tožeče stranke za napake ni in da zato od tožene stranke utemeljeno terja stroške, ki so ji nastali z reklamacijo, ki se je izkazala za „neutemeljeno“.
Prodajalec oziroma proizvajalec na podlagi določila drugega odstavka 482. člena OZ ni dolžan zagotoviti nadomestnega izdelka za obdobje, ko je kupec zahteval popravilo stvari, do takrat, ko mu je prodajalec oziroma proizvajalec vrnil popravljeno stvar oziroma izročil drugo stvar, ki deluje brezhibno.
Ker tožeča stranka dolžnosti, da zagotovi nadomestne akumulatorje na podlagi zakona, torej nima, nove akumulatorje pa je (glede na citirane ugotovitve prvostopenjskega sodišča) dobavila, čeprav ni bilo dogovorjeno, da bodo v primeru neupravičene reklamacije ti s strani tožene stranke plačani, pa tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti drugačnega materialnopravnega zaključka, kot ga je že prvostopenjsko sodišče. Za plačilo novih akumulatorjev namreč ni najti veljavnega pravnega temelja. Ni namreč pravilen sklep pritožnice, da predstavlja (zgolj) zaradi tega, ker tožeča stranka toženi ni bila dolžna zagotoviti nadomestnih akumulatorjev, strošek njihove nabave strošek neupravičene reklamacije. Zahteve tožene stranke, da naj ji tožeča stranka v času, ko bo odpeljala stare akumulatorje v kontrolo proizvajalcu, zagotovi nadomestne akumulatorje, ni mogoče avtomatično razumeti kot zaveze, da bo plačala nove akumulatorje, če prodajalec oziroma tožena stranka drugih ni imela.
pobotni ugovor – materialna škoda – grajanje napak – jamčevanje za napake – odprava napak na podjemnikove stroške – poslovna odškodninska odgovornost – zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake – jamčevalni zahtevki – predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake
Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi glede zahtevkov (pravic) naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. Zato je odpravo te škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Te pa je mogoče uveljavljati samo, če so izpolnjene predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake.
Naročnik je dolžan podjemniku omogočiti, da napako odpravi. Druge jamčevalne zahtevke (odprava napake na podjemnikove stroške, sorazmerno znižanje plačila oziroma odstop od pogodbe) lahko naročnik uveljavlja samo, če podjemnik v primernem roku napake ni odpravil. Povedano drugače, za uveljavljanje drugih jamčevalnih zahtevkov mora biti (po splošnem pravilu) izpolnjena dodatna predpostavka, da je naročnik prej podjemniku omogočil, da napako odpravi sam in ta tega v primernem roku ni storil.
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala sodne takse za pritožbo, prav tako ni zaprosila za oprostitev plačila takse, zato se na podlagi določb 2. in 3. odstavka 105. a člena ZPP šteje, da je pritožbo umaknila.
Tožnica (članica sveta delavcev) je določenega dne svoje delo na delovnem mestu opravljala največ 4 ure. Preostanek delovnega časa se je tožnica zadrževala na volišču oziroma v prostoru pred voliščem, za kar ni imela dovoljenja nadrejene osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničino ravnanje predstavlja kršitev temeljne obveznosti iz 33. člena ZDR-1, ki zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, določenem za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Poleg tega je tožnica ravnala tudi v nasprotju s prvim odstavkom 19. člena Pravilnika o delovnem času, ki določa, da mora imeti zaposleni za vsako odsotnost z dela, četudi ta traja sama del delovnega časa, dovoljenje direktorja ali vodje enote. Zaradi ugotovljene kršitve citiranih določil ZDR-1 in Pravilnika je tožnica disciplinsko odgovorna (prvi odstavek 172. člena ZDR-1). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti.
Pravilo, da mora sodišče načeloma izvesti vse predlagane dokaze, je omejeno na razumno mero. Glede na pravila o tem, da predhodno krije stroške postopka za sodni preizkus glavni delničar, tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče lahko zavrne tiste dokazne predloge, ki služijo predlagatelju postopka le za še eno ?drugo mnenje? na stroške nasprotnega udeleženca.
Pojem ?bistvenega odstopanja vrednosti? iz tretjega odstavka 614. člena ZGD-1 je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin.
V kakšni višini in po kateri tarifi bi sodišče odmerjalo nagrado skupnemu zastopniku manjšinskih delničarjev, če ta ne bi bil odvetnik, se pritožbenemu sodišču v konkretnem primeru ni bilo treba opredeljevati. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre v konkretnem primeru skupnemu zastopniku, ki je odvetnik, nagrada za delo v skladu z Odvetniško tarifo. Pričakovanja skupnega zastopnika s tem niso mogla biti v ničemer prizadeta, prav tako pa je tudi nasprotni udeleženec kot zavezanec plačila nagrade in stroškov skupnega zastopnika lahko pričakoval višino stroškov, ki jih bo moral plačati za nagrado skupnemu zastopniku, ki je odvetnik, glede na Odvetniško tarifo.
Tožnica je s tem, ko je uporabila informativni izračun in zahtevek za spremembo police kot pravi listini, to je kot da bi jo podpisal zavarovanec B.B., čeprav je vedela, da teh dokumentov zavarovanec ni podpisal ter ju predložila toženi stranki, zato da bi prišlo na polici do spremembe premijskega razreda, ki so se pri pregledu police izkazali kot neustrezni in do ukinitve popusta na brezškodno dogajanje ter s tem do rešitve reklamacije, kršila delovne obveznosti. Obenem so podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPP člen 35, 270, 270/1, 270/1-12, 270/2. ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4.
delna oprostitev plačila sodne takse – sklep, izdan s strani strokovne sodelavke – pristojnost za odločanje o pritožbi
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je sicer dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do 35. člena ZPP, ki določa, da so za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč pristojna višja sodišča.
Napotitev na pravdo zakonitih dedinj, ki oporoko izpodbijata iz več razlogov, je glede na določbo prvega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju pravilna. Oporoka ima prednost pred zakonom kot dedni naslov in velja v primerjavi z zakonitim dedovanjem za močnejši pravni naslov.
postopek poenostavljene prisilne poravnave – sklep o začetku postopka – pritožba upnika – presoja insolventnosti dolžnika – trditve v predlogu niso v nasprotju z dokazi
Zmotno je stališče pritožnika, da sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začetku postopka ni presojalo, ali je dolžnik insolventen. Izpodbijani sklep vsebuje podatke, ki jih mora vsebovati v skladu z določbo 153. člena v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP, vseh trditev iz predloga in podatkov iz poročila o finančnem položaju dolžnika pa ni treba povzemati v obrazložitev sklepa, ker je upnikom zagotovljen vpogled v predlog in priloge z objavo v skladu z določbo tretjega odstavka 221.d člena ZFPPIPP.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazovanje z izvedencem za varnost pri delu in je samo ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka zaradi lastnosti pnevmatskega kladiva, kot sta visok delovni tlak in velika hitrost obratovanja, za tožnikovo delovno mesto predpisati zaščitna očala, vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje ni imelo potrebnega strokovnega znanja za navedene ugotovitve, saj izjave prič in listine ne morejo nadomestiti mnenja izvedenca. Četudi je sodišče prve stopnje to znanje imelo, bi moralo svoje strokovne poglede razkriti pravdnim strankam v okviru odprtega sojenja. Če namreč sodišče ne ravna na opisan način in zaradi lastnega strokovnega znanja ne angažira izvedenca, stranke prikrajša za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj. Izvedensko mnenje je namreč predmet diskusije in kritike na obravnavi, na kateri sodelujejo stranke. Stališče, da sodnik ne potrebuje izvedenca, če ima sam zadostno strokovno znanje, bi pomenilo, da je kontradiktornost strokovnih vprašanj (ki jih je sodnik razrešil kar s svojim znanjem) zagotovljena le na pritožbeni stopnji. Ker je bila toženi stranki kršena pravica do dokaza, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.
postopek za delitev stvari v solastnini – skupni stroški – zavrženje predloga zaradi neplačila predujma – krivdno povzročeni stroški
Da je sodišče prve stopnje postopek zaključilo z zavrženjem predloga in razmerja med udeleženci ni vsebinsko uredilo, kljub temu pa nasprotnim udeležencem povzročilo stroške, je zakrivila predlagateljica z neplačilom predujma za stroške, potrebne za postavitev začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj eni od nasprotnih udeleženk. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da je zato stroške nasprotnim udeležencem, po načelu krivde, dolžna povrniti.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova neupravičenih nakupov dizelskega goriva in drugih izdelkov z bencinskih servisov, knjig in drobnega materiala ter iz naslova stroškov skladiščenja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predlagal toženec (ki bi podal mnenje o tem, ali je pri tožencu podana kakšna duševna motnja, zaradi katere je imel potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari), ker toženec ni z ničemer izkazal, da je že v letih 2009 in 2010 trpel za duševnimi boleznimi ali motnjami in da bi bila izdelava izvedenskega mnenja o njegovem zdravstvenem stanju v letih 2009 in 2010 nemogoča zaradi odsotnosti kakršnekoli predhodne zdravstvene obravnave njegovega duševnega zdravja. Takšna argumentacija presega pristojnosti sodišča. Toženec želi z izvedencem psihiatrične stroke dokazati, da trpi za duševnimi motnjami, zaradi katerih je imel v letih 2009 in 2010 potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari. Odsotnost zdravstvenega obravnavanja v spornem obdobju še ne pomeni, da toženec takrat ni trpel za kakšno duševno motnjo ali boleznijo. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo toženčev dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da je soprispevek tožeče stranke v obsegu 50 % podan zato, ker se tožeča stranka ni prej in odločneje odzvala na nezakonito porabo javnih sredstev, čeprav je bila z njo seznanjena. Tega toženec v postopku ni trdil, navedba, da je bila tožeča stranka z njegovim ravnanjem seznanjena, pa ne predstavlja tudi očitka, da (in kako) je s svojim ravnanjem tožeča stranka prispevala k ugotovljenemu obsegu škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih toženec (na katerem je trditveno breme) ni navajal, hkrati pa ne navaja, da bi ta dejstva ugotavljalo zato, da bi preprečilo nedovoljena razpolaganja strank, je kršilo določbo prvega odstavka 7. člena ZPP. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je kršitev navedene določbe ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZJU člen 24, 24/5, 25, 25/2, 35, 35/2, 39, 39/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1. ZDR-1 člen 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - javna uslužbenka - nadomeščanje odsotnega delavca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke bistvenega pomena, da se sklene za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi, torej za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto javnih uslužbenk, ki jih je nadomeščala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).
zahteva za razrešitev upravitelja – pritožba zoper sklep o razrešitvi – družbenik stečajnega dolžnika – sprememba upnika – univerzalno pravno nasledstvo – oddelitev s prevzemom – statusna sprememba – prenos dejavnosti – prenos terjatve – neupravičeno vodenje dveh transakcijskih računov stečajnega dolžnika – cestna zapora – profesionalna skrbnost
Po izrecni določbi šestega odstavka 119. člena ZFPPIPP ima pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim je sodišče razrešilo upravitelja, le upravitelj, ne pa tudi upniki ali druge osebe, ki niso stranke postopka.
Kot je razvidno iz obvestila o spremembi upnika zaradi oddelitve (PD 79), je prišlo pri prvotnem upniku H. d.d. do statusne spremembe in sicer oddelitve s prevzemom, vpisane tudi v sodni register, na podlagi katere se je del dejavnosti H. d.d. prenesel na družbo T. d. o. o. V okviru navedene oddelitve s prevzemom je bila po pogodbi o oddelitvi s prevzemom, ki je bila obvestilu tudi priložena, na T. d. o. o. prenesena tudi terjatev, uveljavljana v predmetnem stečajnem postopku po upniku H. d.d.