Predlog se zavrne.
V postopku z revizijo se na podlagi 383. člena ZPP smiselno uporabljajo določbe ZPP o pritožbi zoper sodbo, med drugim tudi določba drugega odstavka 334. člena ZPP, v skladu s katero lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Tožnika sta predlog za dopustitev revizije umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njem odločilo, zato je takšno razpolaganje dopustno. Vrhovno sodišče je tako na podlagi navedenih zakonskih določil ugotovilo umik predloga za dopustitev revizije.
Preko ponavljanja pritožbenih navedb in zatrjevanja (navideznih) kršitev procesnega in materialnega prava predlagatelj pravzaprav razkrije na revizijski stopnji nedovoljeno namero izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Konkretiziranih očitkov sodišču druge stopnje, da naj bi zastavljena vprašanja rešilo nezakonito, v predlogu ni mogoče prepoznati. Ker predlog v bistvenem predstavlja le prepis pritožbenih navedb, na katere je sodišče druge stopnje že odgovorilo, se z zaključki in razlogi sodišča druge stopnje pravzaprav vsebinsko sploh ne sooči.
Predlagatelj ne utemelji, v čem naj bi imeli odgovori na zastavljena vprašanja domet za pravni red in sodno prakso, ki bi segal onkraj izida postopka v konkretni zadevi. V zvezi s tem povsem posplošeno zatrjuje, da je rešitev postavljenih vprašanj pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava tudi za primerljive zadeve. Konkretnejših argumentov glede tega ne podaja. Gre za vsebinsko prazno floskulo. Poleg tega so vprašanja zastavljena na način, da je že iz njih samih razvidno, da ne presegajo pomena obravnavane zadeve.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Institut delegacije pristojnosti, utemeljen na zahtevi nepristranskosti, pride v poštev le v primerih obstoja takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bili vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja. Nasprotna udeleženka takšnih okoliščin ne navaja, temveč zgolj posplošeno trdi, da je tudi izločitev vseh ostalih sodnikov pristojnega sodišča nujna. V predlogu se sicer sklicuje na kazensko ovadbo, ki jo je podala zoper predsednico pristojnega sodišča, a ta ne krha objektivne nepristranskosti celotnega sodišča. V obravnavani zadevi, v zvezi s katero se predlaga prenos pristojnosti, namreč ne gre za postopek, ki bi se vodil zoper navedeno sodnico (ta ni stranka oziroma udeleženka v postopku), temveč za nepravdni postopek, v katerem se odloča o družinskih razmerjih med predlagateljem, nasprotno udeleženko in njunim otrokom (o starševski skrbi, določitvi stikov z otrokom in preživnini). V skladu z določbami Zakona o sodiščih ima predsednica sodišča pristojnosti le na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi lahko vplivala na odločitev posameznih sodnic in sodnikov v konkretnih zadevah. Poleg tega je pristojno sodišče eno največjih v Republiki Sloveniji in nasprotna udeleženka niti ne trdi, da ima predsednica sodišča tesnejše stike prav z vsemi sodniki tega sodišča.
Začasno prebivališče udeleženke je od pristojnega sodišča oddaljeno 94 km ali dobro uro vožnje. Glede na navedeno je očitno, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel pri sodišču, na območju katerega udeleženka dejansko prebiva.
Glede na podatke spletnega portala Google Zemljevidi je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici od zavoda, v katerem živi nasprotni udeleženec, oddaljeno 270 km, medtem ko je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni od njega oddaljeno le 22,8 km. Ker ima nasprotni udeleženec začasno prebivališče v Kuzmi, je ob upoštevanju petega odstavka 11. člena ZNP-1 za odločanje v zadevi sicer krajevno pristojno tudi Okrajno sodišče v Murski Soboti, a je to od kraja njegovega bivanja oddaljeno malenkost dlje (27,5 km). Vrhovno sodišče je zato odločilo, da se za odločanje v tej zadevi določi Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, saj bo izvedba postopka ravno na tem sodišču najlažja in najcenejša.
Predlog se zavrne.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Vrhovno sodišče je ob sklicevanju na predhodne pravnomočne odločitve in ob odsotnosti dokaznih novot v izpodbijanem sklepu zanesljivo zaključilo, da s strani zagovornika izpostavljene izpovedbe prič utemeljenega suma v ničemer niso omajale. Vložnik ne more uspeti niti z zatrjevanji, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo do zagovora obdolženca, saj v primeru, ko se Vrhovno sodišče v fazi podaljšanja pripora sklicuje na predhodno pravnomočno zavzeta stališča v sklepih, v katerih je bil zagovor obsojenca upoštevan, takšna posebna opredelitev ni potrebna.
V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Določba 23. člena ZSKZDČEU-1 namreč celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe, pri čemer se določila ZKP uporabljajo subsidiarno, torej le glede vprašanj, ki v ZSKZDČEU-1 niso posebej urejena. V tem zakonu ni predvidena niti smiselna uporaba določb 420. člena ZKP, ki tudi sicer - ob upoštevanju že sprejetega stališča, da je treba določbe o dostopu do Vrhovnega sodišča z zahtevo za varstvo zakonitosti razlagati ozko - v tem primeru ni mogoča.
Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da storilec sprejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal, pri čemer gre lahko za pridobitev v lastniško posest z nakupom ali nelastniško posest s sprejemom stvari v zastavo. V opisu kaznivega dejanja morata biti določno zatrjevana storilčev sprejem stvari v posest in njegovo zavedanje, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ni pa treba, da bi bil podrobno opisan tudi način pridobitve.
Kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 (kadar je storjeno v modaliteti pridobitve) je storjeno, ko storilec prejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal. Namen razpolage ni izrecno predpisan med abstraktnimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja, zato ga v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja ni treba zatrjevati.
Kadar je torej predmet kaznivega dejanja prikrivanja registrska tablica, ki je bila predhodno odtujena, je njena vrednost brez dvoma majhna. Vendar pa to ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja prikrivanja, saj vrednost prikrite stvari ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.
Med stvari, ki so lahko predmet kaznivega dejanja prikrivanja, je namreč šteti tudi stvari pri katerih je materialna vrednost drugotnega pomena, njihova primarna lastnost pa je, da obsegajo ali omogočanja udejanjanje kakšne pravice.
Funkcija zagovornika se v kazenskem postopku praviloma izključuje s funkcijo priče, pri čemer se ta prepoved nanaša na vse faze kazenskega postopka, vključno s postopkom z izrednimi pravnimi sredstvi. Navedeno pravilo se uporablja tudi v postopku proti mladoletniku.
Poseg v pravnomočno urejena razmerja je torej dovoljen le izjemoma, v zakonsko določenih primerih, med katere sodi tudi odprava, razveljavitev ali sprememba odločbe po nadzorstveni pravici, če je z njo (očitno) prekršen materialni zakon (drugi odstavek 88. člena ZDavP‑2). Vrhovno sodišče je kot takšne kršitve v svoji sodni praksi že spoznalo primere, ko se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes), in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), to je Sodišče Evropske unije, Vrhovno in Ustavno sodišče, pri slednjem v obsegu, razvidnem iz te sodbe.
Z odločbo Ustavnega sodišča, izdano v abstraktnem postopku presoje ustavnosti, katerega rezultat je razveljavitev posamezne zakonske določbe, pa ni poseženo v njeno učinkovanje oziroma pomen z učinkom od njenega nastanka. Nasprotno, razveljavitev velja le za naprej (ex nunc) in za razmerja, o katerih do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča zato, tudi če se nanaša na materialnopravno zakonsko normo, sama po sebi še ne pomeni, da je bilo zaradi uporabe te norme v upravni odločbi z njo že prekršeno materialno pravo v smislu drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Uporaba izrednega pravnega sredstva na tej podlagi je izjemoma lahko podana tudi v takšnih primerih, vendar le pod pogojem, da ugotovljena protiustavnost materialnega zakona, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, temelji na ugotovitvi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine davčnih zavezancev, ki je vodila do tega, da so bili posamični akti, izdani na podlagi neustavnega zakona, že ob njihovi izdaji obremenjeni z (očitno) kršitvijo materialnega prava.
Ustavno sodišče v obrazložitvi 1. točke izreka odločbe U‑I‑113/17 z dne 30. 9. 2020 (delna razveljavitev četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2) ni prepoznalo kršitev človekovih pravic, ki bi vodile do očitne kršitve materialnega prava pri izdaji upravnih odločb, izdanih na podlagi te zakonske določbe, temveč je ugotovilo kršitve procesnih pravic strank v navedenih davčnih postopkih. To pomeni, da tudi protiustavnost, ugotovljena s to odločbo Ustavnega sodišča, ne pomeni kršitve materialnega prava, ki bi utemeljevala uporabo izrednega pravnega sredstva na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2.
Zastaralni rok za odmero davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 začne teči prvi naslednji dan po izteku nadzorovanega obdobja.
Čeprav je Vrhovno sodišče pristojno za (vsebinsko) odločanje o reviziji, je po prvem odstavku 373. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za sprejem revizije pristojno Upravno sodišče. Na to sodišče pa je revizija prispela dva dni po poteku roka za vložitev revizije. Glede na to, da je revizijo za revidentko vložila odvetnica, bi se ta sicer lahko štela za pravočasno, če bi bilo mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati njeni očitni pomoti. Očitna pomota se namreč lahko pripeti vsakomur, celo pravno kvalificiranemu pooblaščencu. Vendar po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Prav takšen pa je obravnavani primer, saj je revidentkina odvetnica revizijo naslovila in tudi vložila neposredno na (nepristojno) Vrhovno sodišče.
Za čas pridobitve kapitala v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, se šteje dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljank.
V primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju se pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi pravilo iz tretjega stavka drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki se nanaša na uporabo vrednosti, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila.
Senat je ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti očitno neutemeljena, posledično pa na podlagi petega odstavka 423. člena ZKP odločil, da se predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe zavrne.
Za krajevno nepristojno se je Okrajno sodišče na Ptuju izreklo potem, ko je že opravilo določena procesna dejanja (med drugim razpisalo narok za zaslišanje mladoletnice in odredilo vročitev obdolžilnega predloga) in s tem izvedlo tudi predhodni preizkus krajevne pristojnosti, kar pomeni, da je zamudilo časovno mejo, do katere se lahko sodišče po uradni dolžnosti še izreče za krajevno nepristojno (67. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 436. člena ZKP).