SEU je presodilo, da na izpolnitev pogoja iz 141(c). člena Direktive o DDV ne vpliva niti dejstvo, da je gospodarski subjekt, ki uveljavlja poenostavitev, določeno za tristrane posle, seznanjen s tem, da zadevno blago ni bilo fizično pripeljano prejemniku nadaljnje dobave, ampak njegovi stranki, ki ji ta prejemnik to blago preproda in ki je identificirana za DDV v isti državi članici kot preprodajalec. Dejstvo, da je drugi v verigi vedel, da blago dobavlja četrtemu v verigi in dejstvo, da ima veriga več kot tri člene, ne preprečuje, da se pravni posel ne bi štel za tristrani posel in da drugi v verigi zaradi tega ne bi mogel uveljavljati administrativne poenostavitve za tristrane posle kot to določa 141(c). člen Direktive o DDV. SEU je ob tem poudarilo, da je transakcije potrebno obdavčevati ob upoštevanju njihovih objektivnih značilnosti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je torej pritrdilen, vendar ob dodatnem pogoju, da drugi v verigi ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je s transakcijo, na katero se sklicuje, sodeloval pri utaji DDV, ki je bila storjena v okviru dobave.
ZDoh-2 člen 90, 90/4, 90/4-1, 92, 94. ZDDPO-2 člen 74, 74-7. OZ člen 319, 328. ZGD-1 člen 426, 426/1. ZDavP-2 člen 74.
dopuščena revizija - dohodnina - dohodek iz kapitala - dividendam podobni dohodki - prikrito izplačilo dobička - dobiček iz kapitala - odpust dolga - konfuzija - prenehanje družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije - posojilo družbe družbeniku - terjatev do družbenika
Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - laični predlog - pravniški državni izpit (PDI) - vloga, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - laična vloga - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog za revizijo je edino pravno sredstvo, ki se vloži neposredno na Vrhovno sodišče, kamor je predlagateljica poslala svojo vlogo. To je tako treba obravnavati po pravilih o revizijskem postopku, saj drugega procesnega okvira ni. Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Predlagateljica je vlogo vložila sama, pri tem pa ni izkazala (niti navedla), da ima opravljen pravniški državni izpit. Njen predlog zato ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367.č člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
spor o krajevni pristojnosti - izključna krajevna pristojnost - obstoj ugovora krajevne pristojnosti - odločanje o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti - časovne meje - ustalitev pristojnosti (perpetuatio fori) - hitrost postopka
Temeljno izhodišče instituta krajevne pristojnosti je, da naj se postopek čim manj zapleta. Čas, ki teče, in molk udeležencev v času, sta tu pravotvorna in vodita v ustalitev pristojnosti.
Če sodišče zamudi fazo postopka, v kateri se še lahko izreče za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti, tedaj tega pooblastila več nima. S tem, ko vroči tožbo toženki, je tako storjen pomemben korak k ustalitvi krajevne pristojnosti. Ustalitev krajevne pristojnosti sanira nepravočasen odziv sodišča na kršitev pravila o izključni krajevne pristojnosti.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - laični predlog - pravniški državni izpit (PDI) - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog za dopustitev revizije je edino pravno sredstvo, ki se vloži neposredno na Vrhovno sodišče, kamor je predlagateljica poslala svojo vlogo. To je tako treba obravnavati po pravilih o revizijskem postopku, saj drugega procesnega okvira ni. Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Predlagateljica je vlogo vložila sama, pri tem pa ni izkazala (niti navedla), da ima opravljen pravniški državni izpit. Njen predlog zato ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367.č člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
Kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja.
Ravnanja (tj. nezakonito zavračanje in pridržanje na mejnih prehodih) sicer niso v skladu s pravom Unije, vendar pa, če se ne nanašajo na azilni postopek ali pogoje za sprejem, niso ovira za predajo.
mednarodna zaščita - preganjanje prosilca v izvorni državi - resna škoda - informacije o stanju v izvorni državi - specifične in splošne informacije
Za priznanje mednarodne zaščite mora pritožnik izkazati preganjanje (27. člen ZMZ-1) ali resno škodo (28. člen ZMZ-1).
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - subjekt preganjanja ali resne škode - nedržavni subjekt preganjanja
Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
Pojem nedržavnih subjektov lahko zajema družinske člane, vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092234
ZKP člen 242.
kaznivo dejanje velike tatvine - prepoznava - predlog za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga
Za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti lahko zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja. V obravnavanem primeru izvedenstvo ni bilo potrebno, saj so bili posnetki in fotografije jasni in kakovostni do te mere, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden in prepoznaven, sodišče pa je zaznalo podobnost telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca in na tej podlagi zaključilo, da je prepoznalo obsojenca kot osebo na posnetku in fotografijah.
dokončano kaznivo dejanje - aprehenzijska teorija - prilastitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja tatvine - odvzem tuje premične stvari - tatvina
Po večinsko sprejeti aprehenzijski teoriji v sodni praksi je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni treba, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala. Z izločitvijo stvari od drugih stvari in njeno, čeprav kratkotrajno posestjo, je namreč storilčev prilastitveni namen iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 že uresničen in kaznivo dejanje tedaj dokončano. Ostalo so okoliščine po kaznivem dejanju, ki na njegovo pravno opredelitev ne vplivajo.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - zloraba pravice - zloraba procesnih pravic - priznanje krivde - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - predlog za izločitev dokazov - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obsojenčeva obramba v kazenskem postopku zavestno ni izkoristila vseh možnosti, da bi zahtevala sodno varstvo glede vprašanja dovoljenosti dokazov, temveč si je obsojenec s priznanjem krivde najprej zagotovil izrek kazni, kot jo je predlagal državni tožilec, zatem pa so obsojenčevi zagovorniki vnovič zahtevali sodno varstvo obsojenčevih pravic v postopku s pravnimi sredstvi, brez škode, da bi se njegov položaj kakorkoli poslabšal. Takšno, očitno nepošteno ravnanje obrambe, ne more uživati sodnega varstva glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena v izrecnem nasprotju z namenom pravice do vlaganja pravnih sredstev, ne more biti dovoljena.
postopek za odreditev nadomestnega zapora - krajevna pristojnost - stalno prebivališče - začasno prebivališče - izbirna pristojnost
Zakon v tem primeru predvideva tako imenovano izbirno pristojnost, ki pomeni da organ izvršilne veje oblasti v vsakem konkretnem primeru (upoštevaje načelo smotrnosti) sam presodi, ali bo obvestilo poslal sodišču na območju katerega ima storilec stalno prebivališče, ali sodišču na območju katerega ima začasno prebivališče.
ZDR-1 člen 91, 91/5, 112, 112/1, 112/2. ZSDU člen 56, 67.
dopuščena revizija - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - član sveta delavcev - posebno varstvo pred odpovedjo - ustrezna zaposlitev
S sklicevanjem na kršitev 112. člen ZDR-1 tožnik v reviziji (in tudi že pred tem) ne uveljavlja, da bi bilo treba to določbo v primeru, ko delavec odkloni podpis novo ponujene pogodbe o zaposlitvi, tolmačiti tako, da bi morala toženka kljub temu pridobiti soglasje sveta delavcev za njegovo odpoved. Določba je tudi sicer pojmovno jasna: soglasje sveta delavcev se ne zahteva v primeru odpovedi iz poslovnega razloga članu sveta delavcev, če delodajalec temu delavcu ponudi ustrezno zaposlitev pri delodajalcu, ta pa jo odkloni.
Toženka tožniku ni znižala plače, saj mu je v ponujeni pogodbi o zaposlitvi za čas trajanja mandata v svetu delavcev namesto osnovne mesečne plače za 30. plačni razred ponudila plačo za isti plačni razred kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (34. plačni razred). Takšna določitev plače je v skladu s 67. členom ZSDU. Po drugem odstavku 112. člena ZDR-1, članu sveta delavcev ni zagotovljena enaka plača še eno leto po prenehanju članstva, temveč se enoletno podaljšano varstvo po tej določbi nanaša le na varstvo pred odpovedjo. Varstvo plače torej ni zagotovljeno še v času po prenehanju mandata.
Sodišči nižje stopnje sta pravilno uporabili določbo 67. člena ZSDU o prepovedi manj ugodnega in podrejenega položaja in določbo 56. člena ZSDU, po kateri člani sveta delavcev ne smejo biti ovirani oziroma jim ne sme biti onemogočeno opravljanje njihovih aktivnosti v svetu delavcev, kot tudi ne njihovo redno delo. Toženka namreč ni zanikala tožnikovega članstva v svetu delavcev in mu je tudi v ponujeni pogodbi o zaposlitvi zagotovila vse pogoje za opravljanje funkcije člana sveta delavcev.
Tožnik se neutemeljeno sklicuje na 29. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, po katerem je delavec lahko razporejen le na delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ta določba namreč ne vpliva na zakonsko možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Instituta razporeditve (ki ga ZDR-1 ne pozna več) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe sta različna delovno pravna instituta, ki ju ni mogoče enačiti.
ZPP člen 309, 309/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZPP člen 25, 25/2.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - izvensodna poravnava - pravice iz delovnega razmerja
Ne glede na določbo prvega odstavka 309. člena ZPP, ki govori o okrajnem sodišču, je za sklenitev sodne poravnave, ki se nanaša na ureditev razmerij iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, pristojno delovno sodišče, ki je stvarno pristojno za reševanje takšne zadeve.
odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo v zvezi s presojo o prenehanju potreb po opravljanju dela tožnika pri toženki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi glede na pisno obrazložitev dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - pristojnost sodišča splošne pristojnosti
Čeprav se spor nanaša na delovno razmerje, je ključno, da toženka ni tožničin delodajalec. Zato ne gre za delovni spor, ampak za spor o premoženjskopravnem zahtevku v smislu 30. člena ZPP.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00092012
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1. ZUS-1 člen 32, 32/5.
mednarodna zaščita - ustaljena sodna praksa - ugoditev in tožbi - zahteva za odločitev v sporu polne jurisdikcije - odprava izpodbijanega akta - obrazložitev sodbe - suspenzivnost tožbe v azilnih zadevah - rok za predajo prosilca - predlog za izdajo začasne odredbe - rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe - prekoračitev instrukcijskega roka
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča se v primerih, ko Upravno sodišče tožbi ugodi tako, da izpodbijani akt (le) odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, šteje, da je tožbi ugodilo v celoti in ne samo delno, četudi je tožnik v njej zahteval odločitev v sporu polne jurisdikcije.
Obrazložitev sodbe Upravnega sodišča mora vsebovati (le) bistvene navedbe strank in njihovo sodno presojo. Razlogi za odločitev sodišča morajo biti jasno predstavljeni in prepoznavni tudi strankam, ki se lahko tako prepričajo, da je Upravno sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno ter na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe prava.
Le vložitev tožbe v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju prošnje za priznanje mednarodne zaščite po četrti alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 in o tem, da bo prosilec za priznanje mednarodne zaščite predan odgovorni državi članici, nima samodejnega suspenzivnega učinka glede izvršitve odločitve o njegovi predaji odgovorni državi članici.
Ker znaša rok za predajo šest mesecev (člen 29(1) Uredbe Dublin III), rok za odločitev Upravnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe pa sedem dni (peti odstavek 32. člena ZUS-1), ni bojazni, da pritožnica zaradi zadržanja izvršitve predaje do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi imela dovolj dolgega roka, da opravi predajo. Navedeno velja tudi v primeru, ko se instrukcijski rok prekorači zaradi zagotavljanja procesnih pravic strank, ki so nujno potrebne. To pa ne drži v obravnavani zadevi, v kateri je Upravno sodišče o pritožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo nerazumno dolgo, in sicer več kot osem mesecev.
obstoj prekrška - kršitev materialnih določb zakona - kršitev kazenskega zakona - skrajna sila - upravičljiva skrajna sila
Razlogi sodišča prve stopnje ne dosegajo standarda resnične nevarnosti, temveč gre za zatrjevano nevarnost, ki je opisana na abstraktni in splošni ravni in je na tej podlagi ni mogoče ovrednotiti kot konkretno oziroma stvarno nevarnost. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano nevarnostjo se namreč nanašajo na doseganje enakopravnosti informacij zaradi enostranskega poročanja, kar nima neposredne zveze s preprečevanjem ogrožanja zdravja državljanov Republike Slovenije, ki naj bi bilo ogroženo zaradi potencialno (neznanih) hudih stranskih učinkov cepiv. Poudariti gre, da v pravnomočni sodbi ogroženo zdravje ni konkretizirano na način, da bi bili konkretno izpostavljeni domnevni hudi stranski učinki cepiv, temveč gre iz razlogov sodbe razbrati, da gre zgolj za posplošeno trditev o možnosti stranskih učinkov cepiv. To pa pomeni, da v pravnomočni sodbi ni niti obrazloženo niti dokazano, da je nevarnost zares obstajala. Na podlagi razlogov prvostopenjske sodbe tako ni mogoče zaključiti, da je bila nevarnost stvarna oziroma resnična, temveč je bila ocena o nevarnosti zgolj potencialna, abstraktna - neznana in pavšalno zatrjevana.
Tudi, če bi bila zatrjevana nevarnost resna in stvarna, vstop v studio RTV z namenom doseči poročanje o možnih stranskih učinkih cepiv ne bi preprečilo te nevarnosti, saj ravnanje storilke ni bilo sposobno prekiniti oziroma odvrniti zatrjevane nevarnosti. Če bi kršiteljica preprečevala zatrjevano nevarnost bi moralo biti njeno ravnanje ciljno usmerjeno v dejansko preprečevanje cepljenja, saj naj bi ravno na podlagi cepljenja prišlo do nevarnosti za zdravje ljudi. Izpolnitev biti očitanih prekrškov tako za kršiteljico ni bila edina možnost preprečiti zatrjevane nevarnosti. Zaradi navedenega gre zaključiti, da zatrjevane nevarnosti ni bilo mogoče preprečiti z ravnanji kršiteljice in zatorej ravnanje kršiteljice ni bilo primerno sredstvo niti nujen ukrep za odvračanje zatrjevane nevarnosti.
Prvostopenjska sodba docela zmotno interpretira elemente skrajne sile, ki jih tudi zmotno prepoznava v dejanju kršiteljice in zato posledično njeno ravnanje ocenjuje, kot dejanje v skladu s pravom. Pri tem se opira na različne argumente, ki segajo onkraj pravnega odločanja in legitimira protipravnost ravnanja z razlogi, ki so bistveno onkraj pravne presoje.
Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje.
Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov. Zgolj s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podal že v tožbi (glede prehrane, nastanitve, zdravstvene oskrbe, ravnanj uradnih oseb, diskriminacije, pravnega varstva in spoštovanja načela nevračanja v Republiki Bolgariji), pa ne more biti uspešen.