Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je v smislu 16. in 17. člena Zakona o upravnem sporu dopustna meritorna obravnava tožbe tožnika, ki ni bil stranka ali stranski udeleženec, niti tega položaja ni zahteval v upravnem postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani upravni akt?
Sodišče okoliščin, ki predstavljajo zakonske znake določenega kaznivega dejanja, praviloma ne sme upoštevati kot obteževalnih okoliščin pri odmeri kazenske sankcije, razen če po svoji intenzivnosti, obsegu ali posledicah presegajo običajen način izvršitve kaznivega dejanja te vrste. Kdaj gre za takšne okoliščine, je odvisno od vsakega posameznega primera, sodišče pa je dolžno v razlogih sodbe vselej razločno pojasniti, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni.
Predlog se zavrne.
Šteje se, da je predlog za dopustitev revizije umaknjen.
Predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. V celoti se osredotoča na pomen konkretne zadeve, čemur revizijski postopek (vsaj v prvi vrsti) ni namenjen. Ne utemelji, v čem naj bi imeli odgovori na zastavljena vprašanja domet za pravni red in sodno prakso, ki bi segal onkraj izida postopka v konkretni zadevi.
Tožnik predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam. Ni zatrjeval, niti izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti.
Z očitkom, da razlogi vseh predodelitev niso razvidni iz spisa, da je zadevo že obravnavalo več sodnikov, od katerih so nekateri sedaj višji sodniki Višjega sodišča v Ljubljani in izraženim dvomom v nepristranskost sodišča, predlagatelj ne podaja razlogov, ki bi bili upoštevni pri presoji videza nepristranskosti sojenja pred navedenim prvostopenjskim sodiščem kot celoto. Ustrezen strokovni nadzor nad delovanjem in poslovanjem posameznega sodišča je v domeni sodne uprave in takšni očitki ne morejo predstavljati tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti posameznega sodišča.
Predlog se zavrne.
Zdravstvene težave obeh tožencev so izkazane. Iz njunih navedb in predložene dokumentacije je razvidno, da bi dostop do sodišča v Novem mestu zanju predstavljal težko premostljivo breme. Pravni standard "lažje oprave postopka" iz 67. člena ZPP je treba vsebinsko napolniti z načelom humanosti. Takšna razlaga narekuje prenos pristojnosti na Okrajno sodišče v Ljubljani.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Pritožnik v pritožbi sicer nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje in razlogom zanjo, vendar je njegovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pavšalno. Zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb o domnevnih težavah z namestitvenimi kapacitetami v Italiji, do katerih se je že izčrpno opredelilo sodišče prve stopnje in jih prepričljivo zavrnilo, ter z nekonkretizirano pritožbeno trditvijo, da je sodba v nasprotju z dokazi, ne more izpodbiti ugotovitve, da za pritožnikovo predajo ni upoštevnih ovir.
Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje je torej presoja, ali je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva po tem, ko mu je bila pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, navedel nova dejstva ali predložil nove dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, in ne ponovna presoja že podanih navedb oziroma razlogov za mednarodno zaščito v prejšnjem postopku.
Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Primerom v 2. točki 116. člena KZ-1 je skupen obarvan naklep. Gre za storilčev nasilen odziv na poprejšnje dejanje žrtve, ki ga je ta izvedla v okviru predkazenskega postopka ali v sodnem postopku. Ko gre za storilčev nasilni odziv na dejanje žrtve v sodnem postopku, zakonsko besedilo ponuja ponazoritvene primere: ovadbe, pričanja, predlagalnih aktov ali ravnanj državnih tožilcev ter besedno zvezo "zaradi postopka ali odločitve sodnikov".
Zakonska inkriminacija "zaradi postopka in odločitve sodnika" zahteva obstoj neposredne vzročne zveze med sodnim postopkom, odločitvijo sodnika in storilčevim ravnanjem. Storilčev naklep je zaradi konkretnega postopka in odločitve posebej spodbujen in obarvan v smeri preprečitve delovanja pravne države.
Obsojenec se je zoperstavil pomočnikoma izvršitelja, ki sta v okviru svoje zaposlitve pri sodnem izvršitelju in pooblastil kot pomočnika izvršitelja, na podlagi določbe 294.b člena ZIZ izvrševala sklep sodišča, torej izvrševala dejanje, ki je bilo del sodnega postopka in odločitve sodnika v izvršilni zadevi ter delovala v imenu in na račun izvršitelja (294.b člen ZIZ) torej sta v uradnem postopku imela pooblastilo za izvajanje uradnega dejanja. Obsojeni pa jima je z odvzemom življenja to preprečil. Iz dejanskega opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhaja vzročna zveza med postopkom in odločitvijo sodnika, objektom napada (pomočnikoma sodnega izvršitelja) in storilčevim ravnanjem. Navedena je zakonska podlaga, v okviru katere sta pomočnika sodnega izvršitelja nastopala v imenu in na račun le-tega, ki je izvrševal odločbo sodišča.
Ko sodišče obsojencu postavi zagovornika po uradni dolžnosti, postavitev zagovornika na podlagi ZBPP ni mogoča, ker je obsojenčeva pravica do zagovornika že konzumirana v postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti. V tem primeru si obsojenec lahko izbere drugega zagovornika samo s pooblastilom.
Zahteva za izločitev uradne osebe iz postopka odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja po svoji pravni naravi ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej sklep, s katerim bi toženka obnovila, ustavila ali končala postopek odločanja o izdaji upravnega akta.
Razlaga o tem, kdaj gre za akte, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, pomeni razlago zakona. Za zakonsko razlago pa sta pristojna Upravno in Vrhovno sodišče RS. Ker je slednje po 127. členu Ustave tudi najvišje sodišče v državi, Ustavno sodišče ni njegova inštanca.