ZCes-2 največje dovoljene skupne mase sam ne določa, temveč napotuje na uporabo predpisa, v katerem so najviše dovoljene skupne mase določene. Ta predpis pa je Pravilnik o delih in opremi vozil. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namen določb o najvišjih dovoljenih skupnih masah predvsem varovanje cestne infrastrukture. V prilogi 1 DEL A je določena največja dovoljena skupna masa 40 ton. Dejstvo, da je v potrdilu o skladnosti določena najvišja skupna masa 44 ton, za odločanje v tej zadevi zato ni relevantno.
Prekrškovni organ tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da gre za diametralno nasprotje tega, kar je policist povedal in kar je sodišče prve stopnje zapisalo v sodbi. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 133. člen ZP-1, ker sodba ne temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 2. odstavku 155. člena in je glede na predstavljeno nedvomno lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
Sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo obravnava vsako izpodbijano odločbo posebej, zaradi česar združevanje različnih zadev v zvezi z zahtevami za sodno varstvo ni mogoče. Ker je postopek o prekršku tekel zoper storilca kot voznika - fizično osebo, mu je sodišče prve stopnje vabila pošiljalo na naslov njegovega stalnega bivališča.
Glede na izkazane vročitve vabil in dejstvo, da postopek ni tekel zoper storilca kot zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., ni bilo nobene podlage, da bi sodišče storilca vabilo preko zaposlitve.
Razlogi glede krivde so si povsem evidentno v nasprotju sami s sabo. Sodišče namreč storilcu najprej očita, da se je zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, hkrati pa svojo ugotovitev relativizira z navedbo, da bi se moral in mogel zavedati prepovedanosti svojega ravnanja, kar medsebojno ni združljivo. Prav tako sta si medsebojno nasprotujoča zaključka sodišča, da je storilec predmetni prekršek storil z eventualnim naklepom ter da ga je storil iz lahkomiselnosti.
Ker je nad pravno osebo začet stečajni postopek, zaradi česar glede na prvi odstavek 14.b člena ZP-1 ni pravne podlage, da bi se storilki - pravni osebi izrekla globa za storjena prekrška, četudi je bila v postopku ugotovljena njena odgovornost.
Glede na zgoraj izpostavljeno dejstvo podana situacija, ko storilki pravni osebi za očitane prekrške globa ne more biti izrečena, tudi ni zakonske podlage, da bi sodišče pravni osebi naložilo plačilo stroškov postopka.
Storilec izrecno ne zatrjuje obstoja katerega od predvidenih pritožbenih razlogov. Ker storilec v roku, ki mu je bil določen s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pravočasno predložil dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program, niti ni sporočil morebitnih (objektivnih) razlogov za nepredložitev le-tega, je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Kljub trditvam storilca, da je tekom preizkusne dobe izpolnjeval zahtevane obveznosti, ki so mu bile naložene s programom zdravljenja odvisnosti, pa pozitiven laboratorijski izvid nedvomno dokazuje, da storilec kljub rednim obiskom psihoterapevtskih sestankov ne vzdržuje popolne abstinence od alkohola. Niti iz pritožbenih trditev, niti iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi storilec ravnal drugače.
Ker storilec v roku, ki mu je bil določen svoje obveznosti (popolne abstinence od alkohola) ni izpolnil, je sodišče utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.