Storilec izrecno ne zatrjuje obstoja katerega od predvidenih pritožbenih razlogov. Ker storilec v roku, ki mu je bil določen s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pravočasno predložil dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program, niti ni sporočil morebitnih (objektivnih) razlogov za nepredložitev le-tega, je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Kljub trditvam storilca, da je tekom preizkusne dobe izpolnjeval zahtevane obveznosti, ki so mu bile naložene s programom zdravljenja odvisnosti, pa pozitiven laboratorijski izvid nedvomno dokazuje, da storilec kljub rednim obiskom psihoterapevtskih sestankov ne vzdržuje popolne abstinence od alkohola. Niti iz pritožbenih trditev, niti iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi storilec ravnal drugače.
Ker storilec v roku, ki mu je bil določen svoje obveznosti (popolne abstinence od alkohola) ni izpolnil, je sodišče utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca.
Predlagana priča bi tako morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je oškodovanka uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, saj bi ga morala uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku. Zgolj izvensodni poziv ne zadošča, ker oškodovanka ne more prisilno doseči izterjave.