V uvodnem delu Sporazuma o zavarovanju je navedeno, da notarka potrjuje, da je notarski zapis Kreditne pogodbe neposredno izvršljiv, saj so tako kreditojemalec kot oba dolžnika pristali na neposredno izvršljivost v obsegu, razvidnem iz besedila Sporazuma in Kreditne pogodbe. Slednja pa v 4. členu jasno določa, da se kreditojemalec (posledično pa tudi oba dolžnika, saj sta soglašala z neposredno izvršljivostjo terjatve iz Kreditne pogodbe) zavezuje plačati (zakonske) zamudne obresti v primeru nepravočasnega plačila kredita.
Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju upnikove izvršljive terjatve ne bi smelo opreti (zgolj) na podatke, s katerimi je terjatev opisana pri vpisu hipoteke v zemljiški knjigi. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 16. členu določa, da se vpišejo podatki o terjatvi, zavarovani s hipoteko, in sicer se vpiše: višina glavnice terjatve in valuta, v kateri je višina glavnice izražena; če se glavnica terjatve valorizira z valutno oziroma drugo valorizacijsko klavzulo, se navede tudi ta podatek z vsebino, kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis; če od terjatve pred njeno zapadlostjo tečejo obresti, se navede tudi podatek o obrestni meri teh pogodbenih obresti in začetek teka teh obresti; zapadlost glavnice terjatve. ZZK-1 torej ne določa, da je potrebno podrobno vpisovati vse podatke o terjatvi, zavarovani s hipoteko, saj bi to v praksi ustvarjalo nepotrebno zmedo in nejasnosti.
Iz razlogov, kot jih je podalo sodišče prve stopnje, pravni položaj dolžnice kot hipotekarne dolžnice ne izhaja. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da pritožničino lastništvo učinkuje od leta 2006, upnik pa naj bi zoper njo pridobil poplačilno pravico šele v letu 2008 v izvršilnem postopku, in sicer za dolg dolžnice A. A. Določila 170. člena ZIZ ni mogoče razlagati mimo časa dejanskega učinkovanja lastninske pravice. Pritožnica sicer navidezno v svojo škodo uveljavlja, da naj bi lastninsko pravico pridobila kot kupka v izvršilnem postopku leta 2015, vendar bi potemtakem lastninsko pravico v tistem postopku morala pridobiti prosto bremen ter je izbris bremen potemtakem predmet tistega postopka. Razlogi sklepa so tako v nasprotju z odločitvijo.
Upnik izpraznitve in izročitve nepremičnine ne more uveljavljati neposredno v izvršbi, kljub temu, da zoper dolžnika razpolaga z notarskim zapisom SV 001 z dne 8. 12. 2021 najemne pogodbe z dne 5. 4. 2019 z dodatki, iz katere izhaja tako upnikova pravica odstopiti od Pogodbe v primeru dolžnikove kršitve pogodbenih obveznosti, kot tudi dolžnikova izpraznitvena dolžnost v takem primeru. Prav tako ni odločilno, da za odstop do najemne pogodbe iz krivdnih razlogov po 28. členu ZPSPP, ki se glede na čas sklenitve konkretne Pogodbe še vedno uporablja za obravnavano pravno razmerje (prim. 52. člen SZ-1E), ni potrebna sodna intervencija.
Treba je namreč upoštevati, da dolžnikova dolžnost izpraznitve in izročitve nepremičnine kot posledica dolžnikove kršitve Pogodbe v času nastanka Pogodbe oziroma notarskega zapisa še ni obstajala. Povedano še drugače, gre za bodočo kondikcijsko terjatev, katere nastanek je vezan na pravna dejstva, ki nastopijo šele po sklenitvi najemne pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, to je: - dolžnikovo neplačevanje najemnine in - posledičen upnikov odstop od pogodbe iz krivdnih razlogov. Tudi nastop teh dejstev bi moral upnik izkazati z javno ali po zakonu overjeno zasebno listino, notarski zapis v ta namen ne zadošča, čeprav vsebuje dolžnikovo soglasje z neposredno izvršljivostjo. Ker iz Pogodbe ne izhaja, da so pogoji, od katerih je odvisen nastanek dolžnikove vrnitvene obveznosti, nastopili, mora upnik najprej vložiti dajatveno tožbo v pravdnem postopku.
Po določilu četrtega odstavka 163. člena ZPP sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov res odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, pri čemer lahko sodišče tedaj odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se nato izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Vendar pa višje sodišče pritrjuje stališču dr. Damjana Oroža, da navedena določba za izvršilni postopek ni uporabljiva, temveč je treba primarno izhajati iz določil petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ.
Dolžnik je ta, ki je izzval potrebo po vodenju izvršilnega postopka, ker ni prostovoljno in pravočasno izpolnil terjatve. Zato on nosi breme stroškov izvršilnega postopka, razen če iz okoliščin posameznega primera izhaja, da je upnik določene stroške dolžniku povzročil neutemeljeno. Potrebni stroški so vsi tisti stroški, ki so objektivno potrebni za dosego cilja izvršbe, tj. izpolnitev upnikove terjatve. Po tem kriteriju mora dolžnik kriti vse tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, četudi izvršba ni bila uspešna, razen v primeru, kadar se neuspešnost izvršbe pripiše upniku.
Peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ določata pravila o tem, kdo naj končno krije stroške izvršilnega postopka. Treba je upoštevati, da se v izvršilnem postopku izvršuje v izvršilnem naslovu ugotovljena terjatev in se tako izvršba ne izčrpa (že) z izdajo neke končne odločbe, temveč je njen cilj dokončno poplačilo upnika. Prav zato se višje sodišče strinja s stališčem, da za izvršbo ne more biti temeljno načelo uspeha, kot to velja za pravdni postopek, temveč sta bistveni določili petega in šestega 38. člena ZIZ.
Pri priglasitvi terjatve ne gre več za vsebinsko obravnavanje konkretne izvršilne zadeve, temveč je priglasitev terjatve namenjena le še poplačilu iz pridobljene kupnine za nepremičnino in tudi vsebinsko predstavlja obračun. Ne gre torej več niti za izvršbo na nepremičnino kot tako, ki je s prodajo in izdajo sklepa o izročitvi v ožjem smislu končana, temveč le še za končno dejanje poplačila, za katerega je potreben obračun. Sodišče prve stopnje je o priglašenih stroških tako odločalo po pravilni postavki.
Ni mogoče dovoliti nadaljevanja izvršbe, kot ga je predlagal upnik. Tudi, če bi bilo mogoče terjatev dolžnika do njegovega dolžnika denarno ovrednotiti, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, za katero terjatev je bila prvotno dovoljena izvršba (dovoljena je bila za denarno terjatev) in le za realizacijo te terjatve se bo izvršba lahko nadaljevala po tretjem odstavku 34. člena ZIZ. Izvršba z drugim sredstvom ali na drugih predmetih se dovoli za izterjavo terjatve, za katero je bila izvršba dovoljena s prvotnim sklepom o izvršbi. To pa seveda pomeni, da tudi če dolžnikovo nedenarno terjatev ovrednotimo in spremenimo v denarno, take terjatve v tem izvršilnem postopku ne bo mogoče izterjati. Izvršba na dolžnikovo nedenarno terjatev oz. materialno pravico je namenjena poplačilu iz terjatve, da se torej terjatev zarubi in unovči, ni pa tudi namenjena pridobitvi listine za vknjižbo dolžnika kot lastnika v zemljiško knjigo.
Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če rok za izpolnitev obveznosti v sodni odločbi ni določen, to kljub navedeni določbi ne pomeni takšne pomanjkljivosti izvršilnega naslova, ki bi preprečevala dovolitev izvršbe na podlagi takšnega izvršilnega naslova. Vendar pa mora navedeno pomanjkljivost v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ odpraviti izvršilno sodišče, ki mora v sklepu o izvršbi določiti rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izvršbo pa dovoliti šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo izpolnitvenega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve obveznosti, šele v primeru neizpolnitve pa je terjatev prisilno izterjana. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tega ni upoštevalo, ampak je s sklepom o izvršbi izvršbo dovolilo, ne da bi dolžnicama predhodno določilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navedeno kršitev je po izdaji sklepa o izvršbi (v primeru vložitve pravočasnega ugovora) mogoče sanirati le z razveljavitvijo sklepa o izvršbi in ponovno odločitvijo o predlogu za izvršbo v novem sklepu o izvršbi, izdanem ob upoštevanju drugega odstavka 21. člena ZIZ.
V točki II izreka sodbe P 12/2021 dolžnicama ni bilo naloženo nerazdelno plačilo zneska 86.400,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021, ampak je bila dolžnicama v plačilo naložena deljiva obveznost (tako tudi sodba VSRS II Ips 61/2025 z dne 4. 2. 2026, točka 25 obrazložitve). V izvršilnem naslovu (tudi pred njegovo spremembo s sodbo VSRS) zato ni bilo podlage, da se izvršba zoper obe dolžnici dovoli za izterjavo celotnega zneska 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje, ampak za dovolitev izvršbe zoper posamezno dolžnico zgolj za izterjavo polovice tega zneska (tj. 43.200,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Ker je pridobitev podatkov o dolžnikovi zaposlitvi zagotovljena v okviru sodnega postopka, upnikova predhodna poizvedba ni potrebna za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.
V konkretnem primeru je pridobitev potrdila o izvršljivosti izvršilnega naslova vsebinsko in časovno povezana s pripravo predloga za izvršbo, zato so s tem povezani odvetniški stroški tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že zajeti v nagradi po tarifni št. 31 OT.
Dolžnica je z ugovorom izpodbijala sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti. Sodišče o takem (pravočasnem in popolnem) ugovoru lahko odloči zgolj tako, kot to določa 62. člen ZIZ, torej na dva načina: 1. če je ugovor obrazložen, razveljavi sklep o izvršbi in odloči, da se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (tako kot v konkretnem primeru); 2. če ugovor ni obrazložen, pa ga sodišče zavrne. Odločitev o zavrženju predloga za izvršbo, za katero se zavzema pritožnik, in na kateri utemeljuje svoj pravni interes, bi bilo mogoče sprejeti le pred izdajo sklepa o izvršbi.