Presoja, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule morala plačati delavka, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost delodajalca, je zmotna. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza delavke) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza delodajalca) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev.
Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine. V konkretnem primeru je ta položaj za sporne nepremičnine trajal vse do uveljavitve ZSKZ, ki je neodplačno in s strani TOK pridobljena kmetijska zemljišča in gozdove preoblikoval v lastnino države.
Sporna zemljišča se niso lastninila po določbah ZZad, saj je bila pravna prednica toženke, ki je zadevne nepremičnine pridobila neodplačno, ob uveljavitvi ZZad (28. 3. 1992) organizirana kot TOK. Ta subjekt namreč med zadružnimi organizacijami, za katere velja 74. člen ZZad, ni omenjen, zato ga na tej podlagi ni mogoče podrediti režimu lastninjenja iz citirane določbe. Toženka tudi s preoblikovanjem v zadrugo (pred uveljavitvijo ZSKZ) ni mogla postati lastnica spornih nepremičnin, saj takšnega lastninjenja področna zakonodaja ni predvidevala.
Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti presoje po drugem odstavku 44. člena SPZ.
Tožnik je reviziji z dne 18. 3. 2011 priložil le sklep II DoR 555/2010 z dne 24. 2. 2011, ne pa tudi predloga za dopustitev revizije. Ker je revizija zato nepopolna, jo je revizijsko sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso zavrglo.