Zavrženi podredni ugovori so vključeni v primarni pobotni ugovor, eventualna kumulacija je v prekrivajočem delu le navidezna. V tem delu gre za en sam v pobot uveljavljani zahtevek. Ker so vsi podredni ugovori nižji od primarnega, je sodišče vsebinsko obravnavalo le primarnega.
Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbe ugotovilo, da toženka izpodbija tudi odločitev o plačilu denarne terjatve. V zvezi z vprašanji, od katerih je odvisna odločitev o denarnem zahtevku, je VSRS v zadevi II Ips 14/2025 s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo revizijski postopek in podalo predlog za predhodno odločanje pred SEU; citirana zadeva VSRS obravnava vsebinsko enako vprašanje (uporaba sodbe SEU C-520/21; kaj in koliko je dolžan potrošnik plačati banki v primeru nične kreditne pogodbe v CHF).
Zato je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi 113.a člena ZS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP s sklepom z dne 6. 11. 2025 postopek prekinilo do odločitve SEU v zgoraj navedeni zadevi.
SEU je o predlogu VSRS odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026, torej je s tem odpadel razlog za prekinitev. Zato je sodišče druge stopnje s tem sklepom odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (drugi odstavek 208. člena ZPP).
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
Nacionalno sodišče ima pri SEU možnost vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe samo, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti "odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo." Vprašanja, ki za odločitev v konkretni zadevi niso odločilna, zato ne narekujejo predhodnega odločanja. Nacionalnemu sodišču predhodnega vprašanja ni treba postaviti niti v primeru, če je SEU sporno vprašanje že rešilo, ne glede na naravo postopka, iz katerega izhajajo te odločitve, in čeprav sporna vprašanja niso strogo enaka, ali pa takrat, ko je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne pušča nobene možnosti za kakršenkoli utemeljen dvom o načinu njegovega reševanja.
SEU je pristojno odločati o vprašanjih glede razlage primarnih in sekundarnih virov prava EU ter glede veljavnosti sekundarnega prava EU, za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava pa je pristojno nacionalno sodišče.