nasilje v družini - preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - časovna omejenost ukrepov za preprečevanja nasilja v družini - časovna omejitev trajanja ukrepov - prepustitev stanovanja v skupni rabi - ekonomsko nasilje - načelo sorazmernosti - zavrnitev dokaznih predlogov - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je namen ukrepov za preprečevanje nasilja v družini, med katerimi je tudi prepustitev stanovanja, v zaščiti žrtve, ki naj si v času veljavnosti ukrepa poišče trajnejše varstvo oziroma si zagotovi trajno varnost pred nasiljem oziroma nasilnežem. Gre namreč za poseg v lastninsko pravico lastnika stanovanja, ki je v tem primeru očitno nesporno nasprotni udeleženec. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo načelo sorazmernosti, torej potrebo po tehtanju vseh pravic, ki v življenjski situaciji zadevajo druga ob drugo. V konkretnem primeru ima varnost žrtve prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno, da si žrtev poišče trajnejšo pomoč in zaščito.
Sodišče lahko samo po uradni dolžnosti, t.j. brez ustreznega zahtevka stranke, odloča o (ne)dopustnosti oziroma (ne)veljavnosti izjav volje le takrat, ko presoja (ne)dopustnost razpolaganja strank v postopku, torej le v primeru t.i. materialno procesnih dispozicij strank v postopku, ki jih ureja 3. člen ZPP. Med takšne dispozicije strank spadajo odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka in sodna poravnava. Glede na vsebino nedatiranega dogovora na l. št. 102 spisa, ki ga je v spis vložil pritožnik, je sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali bi sporni dogovor lahko imel značaj sodne poravnave. Ker pa je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, temu pa pritrjuje tudi pritožba, pravilno ugotovilo, da sporni nedatiran dogovor glede delitve zapuščine nima značaja sodne poravnave, t.j., da pri njem ne gre za t.i. dedni dogovor, t.j. dogovor dedičev o delitvi zapuščine oziroma dediščine, ki bi ga le-ti sklenili pred sodiščem oziroma ga sporazumno predložili zapuščinskemu sodišču, le-to pa bi ga posledično lahko vneslo v sklep o dedovanju, o njegovi (ne)dopustnosti brez ustreznega zahtevka strank ne bi smelo odločati.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/2, 49, 49/1, 148, 148/3.. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 33, 33/1.
krajši delovni čas - starševstvo - delovni čas - prerazporeditev delovnega časa - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Drugačna razporeditev delovnega časa s petih na tri delovne dni v tednu je povezana s spremembo pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa. Po prvem odstavku 49. člena ZDR-1 lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi predlaga katerakoli stranka, pogodba pa se spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostaja v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi. Brez ustrezne pravne podlage sodišče ne more samo spreminjati pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa tako, da bi toženi stranki naložilo, da tožnici omogoči opravljanje 24-urne tedenske delovne obveznosti v treh delovnih dneh.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023206
ZPP člen 292.. OZ člen 335, 335/1, 352.. ZDR-1 člen 177.. Statut Univerze na Primorskem (2003) člen 92.
odškodninska odgovornost delavca - protipravno ravnanje - subjektivni rok za zastaranje
Ob dejanski ugotovitvi, da je zavrnitev računa predstavljala le izvršitev rektorjevega sklepa o prekinitvi sodelovanja z družbo, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi neutemeljene zavrnitve računa.
Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas, ko je tožeča stranka izvedela (ali bi ob običajni skrbnosti lahko izvedela) za nastanek škode (in za njenega povzročitelja). Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - zdravstveno stanje - rok za odločitev o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora
Pritožnica nima prav, ko trdi, da ji njeno zdravstveno stanje onemogoča podaljšanje pripora. Okoliščina, ki jo obdolženka izpostavlja v pritožbi, da je bila od 2. 4. 2019 do 4. 4. 2019 hospitalizirana, nima takšne teže, da bi terjala drugačno odločitev od sprejete. Če bo namreč ponovno potrebno bolnišnično zdravljenje, bo obdolženki le to omogočeno, kot ji je bilo v tem primeru.
Po določilu šestega odstavka 202. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča, ki odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, odločiti o pritožbi v oseminštiridesetih urah. Zakon ne določa, kdaj začne teči ta rok, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu okrožnega sodišča, saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve.pripor
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00035603
ZPP člen 5, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 286, 286/4. OZ člen 121, 890, 892, 892/1, 892/2, 893, 893/1. ZVPot člen 23, 24, 57, 57e, 57g.
pogodba o organiziranju potovanja - nepravilna izpolnitev pogodbe - odgovornost organizatorja potovanja - počitnice - vrnitev kupnine za turistični aranžma - nepremoženjska škoda - izguba užitka počitnic - odprava napak
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila edina napaka v izpolnitvi turistične storitve, storjena pri prvotni dodelitvi sobe, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, odpravljena že na kraju samem, drugih zatrjevanih napak v izpolnitvi turističnih storitev pa tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za vračilo celotnega vplačanega zneska kupnine za turistični aranžma.
Ker v skladu z določilom 5. člena Direktive Sveta 90/314 EGS z dne 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, potrošniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma na dopustu (le) v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve turističnega aranžmaja, je sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, glede na pravilne predhodne ugotovitve, da je bila edina napaka v storitvi, ki se lahko očita toženi stranki, prvotno dodeljena soba, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, saj ni imela pogleda na bazen, pravilno ugotavljalo, ali je tožnici zaradi te napake v izpolnitvi nastala ta oblika nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi dokazno podprte ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je bila ta edina napaka izpolnitve glede lastnosti dodeljene hotelske sobe na kraju samem odpravljena, da so v vmesnem času od izpraznitve prvotnih sob okoli 10.00 ure do nastanitve v novi sobi okoli 16.00 ure morali tožnica in ostali potniki, ki so potovali z njo, čakati v pritličju hotela, da je bil v tem času tudi porušen dnevni ritual družine, saj s prtljago in z otrokoma, od katerih je bil eden star deset let, drugi pa še ne dve leti, tožnica ni mogla zapustiti hotela in je najmlajši otrok spal kar v avli, pa tudi njegovo oceno, da zaradi opisanega približno šest ur trajajočega čakanja na drugo sobo s pogledom na bazen, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo, še ni mogoče zaključiti, da je imela opravljena storitev potovanja in letovanja v H. tako hude napake, da je bila za tožnico prava polomija in nočna mora, da ni mogoče zaključiti, da je bil neizpolnjen in zgrešen osnovni namen, zaradi katerega se je tožnica odločila za potovanje, to je kvalitetno, mirno in brez skrbi preživeti glavni in tudi prvi skupni družinski dopust, da je opisano tožničino duševno doživljanje počitnic posledica njenih subjektivnih pričakovanj, ki pa bistveno odstopajo od tega, kar ji je bilo obljubljeno s strani tožene stranke v opisu kupljenega turističnega aranžmaja in tudi nudeno na kraju samem.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so po stališču pritožbenega sodišča pravilne, je tožena stranka postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljala zakonito. Ker ni izpolnjena predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.
preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - zavrnitev predloga
Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi, zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Njegov namen je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Tako partnerska nastrojenost še ne predstavlja nasilja v smislu ZPND. Namen zakona namreč ni v tem, da se s posebnimi ukrepi rešujejo konfliktni odnosi med partnerjema, h katerim prispevata oba. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaj, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici zato, da so žrtve nasilnih dejanj ter gre za takšno raven nasilja, da je poseg države glede na okoliščine primera za zasebna razmerja nujen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - potni stroški - prevoz na delo in z dela
Tožnik se na delo ni vozil iz kraja, ki ga je v izjavi navedel kot kraj, od koder dnevno prihaja na delo in mu je za to razdaljo tožena stranka tudi plačevala prevozne stroške. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026459
KZ-1 člen 20, 227, 227/1. ZFPPIPP člen 34.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - delictum proprium - načelo enakega obravnavanja upnikov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - pomoč pri kaznivem dejanju - sklenitev najemne pogodbe - sostorilstvo
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je tipičen "delictum proprium". Teorija zato stoji na stališču, da "favoriziran upnik sam ne stori kaznivega dejanja, lahko pa je napeljevalec h kaznivemu dejanju". Kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo krajevno pristojnost sodišča. Četudi kategorizacija telesnih poškodb po Fischerju uvršča srednje hude telesne poškodbe v posebno kategorijo pred hude telesne poškodbe, je ob zgoraj obrazloženem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 52. člena ZPP. Tudi srednje hude telesne poškodbe so namreč hude telesne poškodbe po tej zakonski določbi. V tožbi zatrjevane poškodbe so po obrazloženem hude telesne poškodbe.
trditveno in dokazno breme - odškodninska odgovornost - razlika v odpravnini
Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo plače v sporni višini za določeno obdobje, kar predstavlja sorazmerni mesečni del plače, kot je to tožnica izrecno navedla v 2. točki tožbenega zahtevka. Sodišče je navedeni tožbeni zahtevek štelo, da gre za odškodninsko terjatev tožene stranke, ker je tožena stranka ravnala protipravno, ker ji ni zagotovila odpovednega roka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazujejo, kot to določa prvi odstavek 7. člena ZPP. Tožnica odškodnine ni uveljavljala, prav tako ni zatrjevala elementov škode po temelju in po višini in pri čemer morajo biti za plačilo odškodnine podani elementi in sicer protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda. Tožnica navedenega ni konkretizirano navajala, sodišče pa tudi svoje odločitve glede vseh elementov odškodninske odgovornosti ni obrazložilo. Ob tem je pomembno, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, pri čemer mora stranka v postopku kot že navedeno navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Poudariti je tudi treba, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni sodbo presenečenja, saj toženi stranki sodišče niti ni dalo možnosti, da bi se izjasnila o pravnem temelju, na podlagi katerega je sodišče odločalo.
Za vsebinsko presojo odločilnih dejstev je v obravnavani zadevi relevantna ugotovitev, da je opisana ravnanja, ki so jih oškodovanke v smislu erotičnih in "body to body" masaž zaradi zadovoljevanja spolnih zahtev strank vnaprej nedoločenih po številu, izvajale za denarno korist oziroma plačilo, moč uvrstiti med spolna dejanja torej v pojem prostitucije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00022513
ZPP člen 13, 181, 189. ZD člen 28, 28/2, 142. OZ člen 346.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - ipso iure dedovanje - smrt stranke med postopkom - sposobnost biti stranka - predhodno vprašanje - vmesni ugotovitveni zahtevek - pravni interes - izterljivost terjatve - zastaranje - litispendenca
Pri reševanju predhodnega vprašanja sodišče ni omejeno na ugotavljanje pravnega razmerja le med pravdnimi strankama in lahko obravnava tudi pravna razmerja, v katerih so vključene tretje osebe. Tudi če je zgrešena pasivna legitimacija, je mogoče v okviru predhodnega vprašanja odločiti o ničnosti pogodbe.
Dedič, ki se ni odpovedal dediščini, je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. S smrtjo toženke so njeni dediči vstopili tudi v njen materialnopravni položaj, kar pomeni, da toženci odgovarjajo za njene obveznosti solidarno, vendar vsak le do višine vrednosti podedovanega premoženja.
Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine se upošteva vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive. Tožnici imata zato pravi interes, da se ugotovi terjatev pokojne toženke do prvotoženca in njegove žene, ker pokojna toženka ob smrti ni imela premoženja.
Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (kot v konkretnem primeru pri zahtevku na razveljavitev arbitražne odločbe in obnovo postopka arbitraže), mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta, če je pristojnost sodišča odvisna od vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Za takšen primer gre v predmetni zadevi, zato je zaključek sodišča, da tožnica tožbe ni popravila v skladu z navodili in je ta nepopolna, pravilen že iz tega razloga.
šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - spolno nadlegovanje - psihično nasilje - ponižanje ali prestrašenost - obrazloženost sodne odločbe - zavrnitev dokaznih predlogov
Pritožnik pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo obdolženčev zagovor, v katerem je ta pojasnil, da se izrečenih besed oškodovanki zaradi časovne oddaljenosti ne spomni, da je šlo za zdravo "zafrkancijo" in da oškodovanke ni želel prizadeti. Sodišče prve stopnje je v izčrpni obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirano in prepričljivo utemeljilo, zakaj takšnega zagovora ni mogoče sprejeti, zato pritožnik dvoma v pravilnost dokazne presoje ne more vnesti zgolj s podajanjem lastnega mnenja, da je bil obdolženčev zagovor verodostojen. Pritožbeno vztrajanje, da oškodovanka obdolžencu nikoli ni izrecno rekla, naj preneha z neprimernim govorjenjem, je brez uspeha, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke pravilno presodilo, da je ta obdolžencu tudi besedno izrazila svoje nestrinjanje z njegovim početjem, čemur lahko sodišče druge stopnje glede na naravo inkriminiranih besed z gotovostjo verjame. V tej zvezi je sicer že v izpodbijani sodbi pravilno poudarjeno, da oškodovanki glede na besede iz izreka sodbe sploh ne bi bilo potrebno odreagirati in od obdolženca zahtevati, naj s takšnim govorjenjem preneha, saj je vsakomur jasno, da inkriminirano izražanje v medsebojni komunikaciji na delovnem mestu ni le neprimerno, temveč tudi žaljivo, vulgarno in za obdolženca, ki je po poklicu policist, nesprejemljivo.
Zasebno tožbo v obravnavani kazenski zadevi je vložila oseba, ki ji je bila delno odvzeta poslovna sposobnost ravno v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, zato je zasebna tožba nedovoljena, pri čemer gre za neodpravljivo pomanjkljivost te vloge. Zasebni tožilec ne more sam opravljati procesnih dejanj, zato so takšna njegova dejanja neobstoječa oziroma nična.
Zato tudi skrbnikova odobritev neobstoječega procesnega dejanja, njegovega varovanca, ni mogoča.
ZDSS-1 člen 82.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.. ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3.
vdovska pokojnina
V prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku gre za zavrnilno odločitev na pravnem temelju, ki ni identičen z obravnavanim v tem sodno socialnem sporu. Sicer pa pritožnica tega zaključka sodišča, ki je za pritožbeno rešitev zadeve edino pravno relevanten, sploh ni prereka. Gre za uveljavljanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, po kateri ima ob pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred smrtjo in z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Torej na temelju izvenzakonske skupnosti. Ker na navedeni pravni podlagi tožena stranka še sploh ni odločala, bo to v skladu z usmeritvijo iz prvostopenjske sodbe, storila v ponovljenem upravnem odločanju.
senat - sodnik posameznik - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Ker je sodišče prve stopnje odločalo po sodniku posamezniku, je zaradi nepravilne sestave sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče te kršitve, glede na njeno naravo, ne more samo odpraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00022742
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. ZNP člen 37. ZZZDR člen 5a, 5a/1, 106, 106/5, 113, 113/2. ZPND člen 1, 1/2, 3, 3/5, 5, 22a, 22a/1, 22a/8, 24.
določitev ukrepov prepovedi nasilnih dejanj - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - psihično nasilje - odločanje o stikih z otrokom - nepravdni postopek - stiki pod nadzorom - dokaz z izvedencem - nujen postopek - začasni ukrepi - varstvo koristi otroka - Center za socialno delo (CSD) kot udeleženec v postopku - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - res iudicata
Nestrinjanje staršev pri odločanju o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, ne predstavlja psihičnega nasilja nad otrokom v smislu petega odstavka 3. člena ZPND.
ZPND določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. Toda sedež odločanja o otrokovih stikih je in mora biti nepravdni postopek za ureditev stikov.
Izvedba dokaza z izvedencem je za otroke nedvomno obremenjujoča, ponavljanje oziroma izvajanje tega dokaza v dveh postopkih pa še bolj, in torej nikakor ne bi bilo otroku v korist. Prav korist otrok pa je osnovno vodilo v vseh postopkih iz razmerij med starši in otroki, tudi v postopku po ZPND.