preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - zavrnitev predloga
Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi, zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Njegov namen je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Tako partnerska nastrojenost še ne predstavlja nasilja v smislu ZPND. Namen zakona namreč ni v tem, da se s posebnimi ukrepi rešujejo konfliktni odnosi med partnerjema, h katerim prispevata oba. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaj, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici zato, da so žrtve nasilnih dejanj ter gre za takšno raven nasilja, da je poseg države glede na okoliščine primera za zasebna razmerja nujen.
Za presojo v predmetni zadevi je treba ločiti med procesnim trditvenim in dokaznim bremenom ter med materialnopravnim trditvenim in dokaznim bremenom, pri čemer zmotna uporaba slednjega lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava, do katere pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Pravni zaključki VS RS iz zadeve VS RS II Ips 45/2011 v tej pravdi niso uporabljivi, saj ne gre za situacijo, v kateri odškodovanec toži zavarovalnico na izplačilo odškodnine. Prav tako je VS RS tudi sicer nekoliko omililo stališča, ki jih iz omenjene zadeve izpostavlja pritožba, in je v drugih podobnih primerih jasno izrazilo, da je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma glede prevare (glej npr. odločbo II Ips 27/2012). Obravnavana zadeva je drugačna in tudi sicer ni primerljiva z zgoraj izpostavljenimi. Tožnica je namreč toženki že izplačala premoženjsko škodo na vozilu iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti in v predmetni pravdi vtožuje vračilo tega izplačila na podlagi zatrjevane toženkine prevare. Gre torej za zahtevek tožnice na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 944. členom OZ, zato je tožnica tista, ki bi morala po materialnem pravu (zatrjevati in) izkazati, da jo je toženka prevarala. Pritožba se moti, da mora toženka izkazati nastanek prometne nesreče, vso materialno škodo in vzročno zvezo. Toženka je navedeno z zadostno stopnjo verjetnosti že izkazala na podlagi nespornega dejstva, da ji je tožnica v zvezi s sporno prometno nesrečo že izplačala odškodnino. Toženki v tej situaciji ni treba ničesar dokazovati, temveč je tožnica tista, ki mora izkazati, da je prišlo do prevare oziroma do neupravičenega prehoda premoženja (neupravičene obogatitve). Pri tem ne gre za izkazovanje trditev o negativnih dejstvih, ampak za izkazovanje trditev o prevari. Glede prevare pa je tožnica tista, ki jo zatrjuje in ki zanjo nosi dokazno breme. Povedano drugače, neuspeh z dokazovanjem gre v škodo tožnice in ne toženke.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - zdravstveno stanje - rok za odločitev o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora
Pritožnica nima prav, ko trdi, da ji njeno zdravstveno stanje onemogoča podaljšanje pripora. Okoliščina, ki jo obdolženka izpostavlja v pritožbi, da je bila od 2. 4. 2019 do 4. 4. 2019 hospitalizirana, nima takšne teže, da bi terjala drugačno odločitev od sprejete. Če bo namreč ponovno potrebno bolnišnično zdravljenje, bo obdolženki le to omogočeno, kot ji je bilo v tem primeru.
Po določilu šestega odstavka 202. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča, ki odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, odločiti o pritožbi v oseminštiridesetih urah. Zakon ne določa, kdaj začne teči ta rok, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu okrožnega sodišča, saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve.pripor
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026459
KZ-1 člen 20, 227, 227/1. ZFPPIPP člen 34.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - delictum proprium - načelo enakega obravnavanja upnikov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - pomoč pri kaznivem dejanju - sklenitev najemne pogodbe - sostorilstvo
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je tipičen "delictum proprium". Teorija zato stoji na stališču, da "favoriziran upnik sam ne stori kaznivega dejanja, lahko pa je napeljevalec h kaznivemu dejanju". Kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021999
ZPP člen 458, 458/1. OZ člen 435.
nabava goriva - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - nekonkretizirane pritožbene navedbe
Sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati. Zato se pritožbeno sodišče do tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni opredelilo.
Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke, je presplošen, da bi pritožbeno sodišče lahko nanj konkretno odgovorilo.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo krajevno pristojnost sodišča. Četudi kategorizacija telesnih poškodb po Fischerju uvršča srednje hude telesne poškodbe v posebno kategorijo pred hude telesne poškodbe, je ob zgoraj obrazloženem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 52. člena ZPP. Tudi srednje hude telesne poškodbe so namreč hude telesne poškodbe po tej zakonski določbi. V tožbi zatrjevane poškodbe so po obrazloženem hude telesne poškodbe.
trditveno in dokazno breme - odškodninska odgovornost - razlika v odpravnini
Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo plače v sporni višini za določeno obdobje, kar predstavlja sorazmerni mesečni del plače, kot je to tožnica izrecno navedla v 2. točki tožbenega zahtevka. Sodišče je navedeni tožbeni zahtevek štelo, da gre za odškodninsko terjatev tožene stranke, ker je tožena stranka ravnala protipravno, ker ji ni zagotovila odpovednega roka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazujejo, kot to določa prvi odstavek 7. člena ZPP. Tožnica odškodnine ni uveljavljala, prav tako ni zatrjevala elementov škode po temelju in po višini in pri čemer morajo biti za plačilo odškodnine podani elementi in sicer protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda. Tožnica navedenega ni konkretizirano navajala, sodišče pa tudi svoje odločitve glede vseh elementov odškodninske odgovornosti ni obrazložilo. Ob tem je pomembno, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, pri čemer mora stranka v postopku kot že navedeno navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Poudariti je tudi treba, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni sodbo presenečenja, saj toženi stranki sodišče niti ni dalo možnosti, da bi se izjasnila o pravnem temelju, na podlagi katerega je sodišče odločalo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023236
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - glavni izvajalec - kooperantska pogodba - stranski intervenient - izvajalec del
Stranski intervenient je bil glavni izvajalec in organizator del na spornem delovišču, s težkimi stroji, ki so bili v njegovi lasti, so upravljali njegovi delavci, fizična dela na tem delovišču so opravljali delavci tožene stranke kot kooperanta, ki je na tem delovišču sodelovala na podlagi sklenjene kooperantske pogodbe s stranskim intervenietnom in z ustreznim aneksom za navedeno gradbišče. Tako je stranski intervenient naročal, odrejal, organiziral, vodil in nadziral delovni proces tudi glede varnostnih ukrepov, medtem ko tožena stranka na organizacijo in izvedbo delovnega procesa ni imela nobenega vpliva, saj je stranskemu intervenientu zgolj posojala svoje delavce. Zato toženka tožniku za nastalo škodo ni subjektivno odgovorna, saj ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke.
Tožena stranka tožniku ni odgovorna za škodo niti po pravilih o objektivni odgovornosti, saj se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo na gradbišču, niti ni bila imetnica nevarne stvari (rovokopača, ki je tožnika porinil v jarek).
Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ni odgovorna toženka, ampak izvajalec del.
ZPP člen 155, 155/1.. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27.
odločitev o pravdnih stroških - stroški predsodnega postopka
Neutemeljeno tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da stroški predpravdnega postopka niso bili potrebni za postopek. Ker je t.i. čisto denarno terjatev mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred sodiščem, ne gre za potrebni strošek sodnega postopka.
poseg v osebnostno pravico - čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev - razžalitev - objektivna žaljivost - povprečni bralec - trditve o dejstvih - vrednostna sodba - tehtanje ustavnih pravic v koliziji
Razžalitev je pravni standard, ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin. Ker ni vsaka izjava, ki nekoga prizadene, tudi objektivno žaljiva in s tem protipravna, je treba med drugim ugotoviti, ali je izjava objektivno žaljiva v očeh povprečnega bralca.
Pritožba mora skladno z določbo 335. člena ZPP obsegati: navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Pritožba, ki jo je vložil tožnik, ne vsebuje razlogov, zaradi katerih izpodbija odločitev sodišča prve stopnje. Ker se v postopku s pritožbo po določbi 336. člena ZPP ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je pritožba nepopolna, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00035603
ZPP člen 5, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 286, 286/4. OZ člen 121, 890, 892, 892/1, 892/2, 893, 893/1. ZVPot člen 23, 24, 57, 57e, 57g.
pogodba o organiziranju potovanja - nepravilna izpolnitev pogodbe - odgovornost organizatorja potovanja - počitnice - vrnitev kupnine za turistični aranžma - nepremoženjska škoda - izguba užitka počitnic - odprava napak
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila edina napaka v izpolnitvi turistične storitve, storjena pri prvotni dodelitvi sobe, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, odpravljena že na kraju samem, drugih zatrjevanih napak v izpolnitvi turističnih storitev pa tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za vračilo celotnega vplačanega zneska kupnine za turistični aranžma.
Ker v skladu z določilom 5. člena Direktive Sveta 90/314 EGS z dne 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, potrošniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma na dopustu (le) v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve turističnega aranžmaja, je sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, glede na pravilne predhodne ugotovitve, da je bila edina napaka v storitvi, ki se lahko očita toženi stranki, prvotno dodeljena soba, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, saj ni imela pogleda na bazen, pravilno ugotavljalo, ali je tožnici zaradi te napake v izpolnitvi nastala ta oblika nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi dokazno podprte ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je bila ta edina napaka izpolnitve glede lastnosti dodeljene hotelske sobe na kraju samem odpravljena, da so v vmesnem času od izpraznitve prvotnih sob okoli 10.00 ure do nastanitve v novi sobi okoli 16.00 ure morali tožnica in ostali potniki, ki so potovali z njo, čakati v pritličju hotela, da je bil v tem času tudi porušen dnevni ritual družine, saj s prtljago in z otrokoma, od katerih je bil eden star deset let, drugi pa še ne dve leti, tožnica ni mogla zapustiti hotela in je najmlajši otrok spal kar v avli, pa tudi njegovo oceno, da zaradi opisanega približno šest ur trajajočega čakanja na drugo sobo s pogledom na bazen, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo, še ni mogoče zaključiti, da je imela opravljena storitev potovanja in letovanja v H. tako hude napake, da je bila za tožnico prava polomija in nočna mora, da ni mogoče zaključiti, da je bil neizpolnjen in zgrešen osnovni namen, zaradi katerega se je tožnica odločila za potovanje, to je kvalitetno, mirno in brez skrbi preživeti glavni in tudi prvi skupni družinski dopust, da je opisano tožničino duševno doživljanje počitnic posledica njenih subjektivnih pričakovanj, ki pa bistveno odstopajo od tega, kar ji je bilo obljubljeno s strani tožene stranke v opisu kupljenega turističnega aranžmaja in tudi nudeno na kraju samem.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so po stališču pritožbenega sodišča pravilne, je tožena stranka postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljala zakonito. Ker ni izpolnjena predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023206
ZPP člen 292.. OZ člen 335, 335/1, 352.. ZDR-1 člen 177.. Statut Univerze na Primorskem (2003) člen 92.
odškodninska odgovornost delavca - protipravno ravnanje - subjektivni rok za zastaranje
Ob dejanski ugotovitvi, da je zavrnitev računa predstavljala le izvršitev rektorjevega sklepa o prekinitvi sodelovanja z družbo, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi neutemeljene zavrnitve računa.
Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas, ko je tožeča stranka izvedela (ali bi ob običajni skrbnosti lahko izvedela) za nastanek škode (in za njenega povzročitelja). Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00028999
KZ-1 člen 38, 38/1, 186, 186/3, 308, 308/6. URS člen 22.
pomoč pri kaznivem dejanju - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nasprotje med izrekom in razlogi - obstoj kaznivega dejanja - sprememba izpodbijane sodbe - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - nedovoljeni dokazi - tajni delavec - privilegij zoper samoobtožbo - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - izzivanje kriminalne dejavnosti - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - pravica do pritožbe - omilitev kazni - odvzem protipravne premoženjske koristi - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - identiteta med obtožbo in sodbo
Obtoženčev zagovornik ima prav, ko v pritožbi smiselno opozarja na to, da je za pomoč storilcu po storjenem kaznivem dejanju nujen predpogoj vnaprejšnja obljuba pomočnika, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerim bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Iz vsebine opisa kaznivega dejanja, očitanega D. H., je razvidno, da naj bi bilo storjeno tri dni po izvršenem ilegalnem prehodu državne meje, prav tako pa tudi to, da ne vsebuje očitka obtožencu, da je prikritje sledi dejanja in prikritje premoženjske koristi komurkoli vnaprej obljubil, kar pa je za utemeljen očitek storilcu za pomoč, kakor je opisana, bistveni zakonski znak. Zaradi tega tudi kaznivo dejanje, kakor je opisano, ne predstavlja kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. v zvezi z 38.čl. KZ-1.
Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno odločilo o stroških postopka, ki se je zaključil z ustavitvijo postopka zaradi umika tožbe na podlagi prvega odstavka 158. člena v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Za odločitev o stroških postopka je odločilen uspeh tožnika v postopku, drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo zmotno stališče, da tožnica tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar je vseeno pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale stroške postopka glede na uspeh.
sprememba tožbe - dovolitev spremembe tožbe - dopustnost pritožbe
Pritožbeno izpodbijan je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče dovolilo spremembo tožbe. Po sedmem odstavku 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato zavrglo pritožbo kot nedovoljeno.
nasilje v družini - preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - časovna omejenost ukrepov za preprečevanja nasilja v družini - časovna omejitev trajanja ukrepov - prepustitev stanovanja v skupni rabi - ekonomsko nasilje - načelo sorazmernosti - zavrnitev dokaznih predlogov - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je namen ukrepov za preprečevanje nasilja v družini, med katerimi je tudi prepustitev stanovanja, v zaščiti žrtve, ki naj si v času veljavnosti ukrepa poišče trajnejše varstvo oziroma si zagotovi trajno varnost pred nasiljem oziroma nasilnežem. Gre namreč za poseg v lastninsko pravico lastnika stanovanja, ki je v tem primeru očitno nesporno nasprotni udeleženec. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo načelo sorazmernosti, torej potrebo po tehtanju vseh pravic, ki v življenjski situaciji zadevajo druga ob drugo. V konkretnem primeru ima varnost žrtve prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno, da si žrtev poišče trajnejšo pomoč in zaščito.