Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke.
Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano.
Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ.
Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v dokaze v upravnem spisu pa zahteva izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
Pravica tistega, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, da zahteva spremembo registrskega vpisa, je zgolj izvedena iz pravice vpisanega imetnika, ki lahko načeloma kot edini upravičenec po ZIL-1 zahteva vpis kasnejših sprememb v registru, ki se vodi pri Uradu. Zato mora dano soglasje imetnika vpisane pravice, kadar vpis zahteva nekdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, odražati voljo imetnika pravice, da dovoljuje vpis spremembe v času odločanja urada.
Zmotno pa je stališče upravnega sodišča, da je po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1 upoštevno le soglasje, če ga poda v času odločanja upravnega organa aktualni zakoniti zastopnik imetnika vpisane pravice industrijske lastnine. Soglasje v smislu omenjenega člena, kadar gre za gospodarsko družbo, predstavlja pravno dejanje (izjavo volje), ki jo za tak subjekt oblikuje njen zakoniti zastopnik. Dano soglasje zavezuje kot izražena pravnoposlovna volja te pravne osebe. Z vidika tretjega, ki v registru ni vpisani imetnik pravice, se upravičenje za dosego spremembe v registru črpa iz zavezovalne moči, ki jo odraža tako soglasje. V povezavi z načelom zakonitosti, ki velja pri upravnem odločanju, to pomeni, da mora soglasje za vpis spremembe v registru odražati voljo pravne osebe, da tudi v času odločanja tretjemu dovoljuje, da doseže spremembo registrskega stanja. Sklepanje Upravnega sodišča, da je zgolj soglasje zakonitega zastopnika pravne osebe, ki kot tak nastopa v času odločanja upravnega organa, upoštevno po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1, prej podano soglasje pa je avtomatično neupoštevno, je napačno.