Procesne predpostavke za vložitev dopuščene revizije po 490. členu ZPP niso izpolnjene.
Ko na manjkajoče trditve in dokaze v svoji vlogi opozori nasprotna stranka, dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena. Od stranke se namreč v takem primeru pričakuje, da so ji bila ta opozorila znana. To še toliko bolj velja za pritožbeni postopek, v katerem se pričakuje večja procesna skrbnost strank kot ob vložitvi tožbe. Že iz tega razloga odprto sojenje na drugi stopnji v obravnavanem primeru ni bilo potrebno.
Vrhovno sodišče je že izreklo (sodba III Ips 40/2008 z dne 23. 1. 2012), da „pretežnost izpolnitve“ predstavlja pravni standard, katerega konkretizacija pri časovno odloženih obveznostih ne more biti samo količinska, saj bi takšna razlaga omogočala nepošteno ravnanje in špekuliranje strank. Preprečevanje takšnega ravnanja pa je ravno predmet varstva uzakonjenega pravila teorije o realizaciji oblikovno pomanjkljivih pogodb. In še, da je pomembna okoliščina, da sta obe stranki določeno časovno obdobje izpolnjevali vsaka svojo obveznost, zaradi česar se je stranka lahko upravičeno zanesla, da (druga) stranka šteje oblikovno pomanjkljivo pogodbo za veljavno. Pri takšni razlagi pojma „pretežnost izpolnitve“ se je sodišče sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja.
Dopuščena revizija o vprašanju ali
sta sodišči nižjih stopenj v obravnavanem primeru pravilno uporabili 80. in 81. člen ZPP?
V primeru dejanskega koncerna je treba presojati utemeljenost odpoklica člana poslovodstva odvisne družbe z vidika, ali razlogi, s katerimi je utemeljen odpoklic, izvirajo iz poslovnih odločitev, ki jih je član uprave sprejel samostojno ali pa iz tistih odločitev, ki jih je sprejel po navodilih (tudi neformalnih) obvladujoče družbe. Nevzdržno bi bilo stališče, da lahko obvladujoča družba doseže odpoklic direktorja odvisne družbe iz utemeljenih razlogov zato, ker je ravnal po njenih navodilih, ki so bila za odvisno družbo škodljiva.