Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Zato, upoštevajoč navedene okoliščine, dejstvo, da toženec postavitve izvedenca ni predlagal, zadošča za zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.

Sodna praksa se je že izrekla o vprašanjih, 1.) ali so sodišča pri odločanju vezana na Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine kot podzakonski predpis (Navodilo) in 2.) ali Navodilo velja tudi za nepremičnine, ki so bile olastninjene po določbah ZZad. Na obe vprašanji je sodna praksa odgovorila pritrdilno.

Sodišče druge stopnje je spregledalo, da Navodilo ne velja le za nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji (torej tudi na podlagi arondacije po 1. točki prvega odstavka 5. člena Navodila), pač pa tudi za vse druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom nadomestila v višini več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (9. točka prvega odstavka 5. člena Navodila). Iz analize 5. člena Navodila izhaja, da je pri lastninjenju spornih nepremičnin odločilna izključno odplačnost in ne temelj prehoda v družbeno lastnino. Predmet lastninjenja so bile namreč vse nepremičnine zadrug v družbeni lastnini ne glede na temelj prehoda. Temelj prehoda je odločilen le za opredelitev, kdaj morebitno nadomestilo, plačano ob prehodu nepremičnin v družbeno lastnino, ne zadostuje za zaključek o odplačnem prehodu. Stališče pritožbenega sodišča, da Navodila ni potrebno uporabiti, ker je šlo za plačilo v klasičnem obligacijskem razmerju, je zato pravno zmotno.

Toženka na relevantnost omenjenih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni bila opozorjena niti s strani sodišča ob uporabi določbe 285. člena ZPP, niti s strani nasprotne stranke. Revizijsko sodišče bi v takšni procesni situaciji pri odločanju o reviziji na podlagi do sedaj postavljenih ugovornih trditev toženke kršilo njeno pravico do izjave iz 5. člena ZPP, zato niso izpolnjeni pogoji za spremembo sodb sodišč nižjih stopenj.

Pravilno je izhodišče sodišča druge stopnje, da tožničino plačilo temelji na njeni odškodninski obveznosti in da je s spornim plačilom tožencu poravnala škodo, ki je zaradi del na njenem stanovanju nastala na njegovem stanovanju. Po 165. členu OZ odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnica bi po plačilu odškodnine lahko zahtevala vrnitev plačanega le, če bi dokazala, da za povzročitev škode ni kriva (prvi odstavek 131. člena OZ). Tožnica pa tega niti v postopku pred nižjimi sodišči, niti v revizijskem postopku ni zatrjevala in dokazovala.