ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. KZ člen 244. KZ-1 člen 240.
rok za podajo odpovedi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, ali je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Obrazložilo je le, da še ni potekel čas v katerem je možen kazenski pregon kaznivega dejanja, katerega znake ima očitana kršitev pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Določbo 2. odstavka 110. člena ZDR (po kateri lahko pogodbena stranka v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon) ne pomeni, da je pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati samo glede na objektivni rok, po katerem je odpoved možna ves čas, ko je možen kazenski pregon, temveč je potrebno upoštevati tudi subjektivni 30-dnevni rok od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Obe stranki sta različno zatrjevali, kdaj je tožena stranka ugotovila storilca in razlog za izredno odpoved, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvajalo tudi dokaze, vendar se do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevozov za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 17, 17/3, 17/4. ZUPJS člen 12, 13, 14, 14/1, 15.
otroški dodatek - višina - upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka . dohodek iz kmetijske dejavnosti - fiktivni dohodek - neprerekana dejstva
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala konkretnih podatkov o višini dohodka iz kmetijske dejavnosti moža tožnice za sporno leto, zaradi česar je zaključilo, da odločitve tožene stranke o višini otroškega dodatka ni mogoče preveriti in je iz tega razloga izpodbijani odločbi odpravilo. Višina dohodka iz kmetijske dejavnosti moža tožnice med strankama ni bila sporna. Tožnica je namreč zatrjevala, da tožničin mož iz naslova kmetijske dejavnosti v spornem letu ni imel dohodkov, navedenega pa tožena stranka ni prerekala, zaradi česar se upoštevajoč 214. čl. ZPP to dejstvo šteje za dokazano. Iz izpodbijanih odločb tožene stranke je razvidno, da je tožena stranka upoštevala dejstvo, da tožničin mož iz naslova kmetijske dejavnosti v spornem letu ni imel dohodkov, zaradi česar je bilo v zvezi z ugotavljanjem višine dohodka iz dejavnosti tožničinega moža potrebno upoštevati fiktivni dohodek, kot je ta določen v 1. odst. 14. čl. ZUPJS in 4. odst. 17. čl. Pravilnika o načinu upoštevanja dohodka. Tožena stranka je zato pravilno izračunala dohodek družine na letni ravni in posledično pravilno odmerila višino otroškega dodatka. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke ni utemeljen.
opravljanje verske službe - zavarovalna doba - redovnik - Gibanje Fokolarov - poklicno opravljanje verske službe - pokojninska doba
ZPIZ-1 v 5. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju Republike Slovenije in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo. Tožnik od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 ni poklicno opravljal verske službe na območju Republike Slovenije, saj verska skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov v obdobju od 1971 do 1973 še ni bila registrirana. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu kot članu Marijinega dela - Gibanja fokolarov – redovniku, ki je poklicno opravljal versko službo na območju Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973, ni utemeljen.
Sodišče sicer res ni vezano na svoje dokazne sklepe (četrti odstavek 287. člena ZPP), vendar, kadar svojega objavljenega sklepa kljub ugovoru ene izmed strank ne spremeni ali vsaj strankam ne pove, da ga preklicuje, se pravdne stranke lahko utemeljeno zanesejo, da bo sodišče izvedlo takšen dokaz in na takšen način, kot ga je v sklepu opredelilo. Zaradi tega lahko pravdne stranke tudi ne opravijo procesnih dejanj, ki bi jih sicer opravile ob vedenju, da se sodišče ne bo držalo svojega sklepa, s čimer jim je onemogočeno obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
Za neplačane stroške oskrbnine vrtca ni podana solidarna odgovornost staršev, če je otrok dodeljen v vzgojo in varstvo enemu od staršev, drugemu pa je naloženo plačilo preživnine.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 58, 136.b, 136.b/3, 136.d, 178, 178/2.
letni dodatek - starostna pokojnina - upravičenci do letnega dodatka
ZPIZ-1 v 3. odstavku 136.b člena določa, da se letni dodatek ne izplača uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena in pokojnine iz 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. Tretji odstavek 136.b člena ZPIZ-1 se nanaša na uživalce delne pokojnine, če so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Tožnica, ki ima pravico do delne pokojnine na podlagi 58. člena ZPIZ-1, zato ni upravičena do izplačila letnega dodatka, saj jo 3. odstavek 136.b člena ZPIZ-1 iz tega izključuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0063081
ZPP člen 274, 274/1. ZFPPIPP člen 132, 296, 296/5. ZIZ člen 107, 120.
procesna aktivna legitimacija – prenos terjatve v izterjavo – izvršba na denarno terjatev dolžnika – konec izvršilnega postopka – opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku – prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika – pravni interes
Sklep o prenosu sporne terjatve v izterjavo ter posledično procesna legitimacija tožeče stranke ostaneta v veljavi ne glede na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.
Pred začetkom stečajnega postopka je tožeča stranka v postopku izvršbe pridobila samostojno procesno upravičenje za poplačilo te terjatve neposredno od tožene stranke. Zato opustitev prijave terjatve na procesno aktivno legitimacijo tožeče stranke za izterjavo terjatve od dolžnikovega dolžnika nima nobenega vpliva.
1. Ni dvoma, da državni organi ne morejo preprečiti vseh kaznivih dejanj, prav tako je, gledano za nazaj, vedno možno očitati, da bi državni organi lahko ukrenili še kaj, kar bi pripomoglo k preprečitvi kaznivega dejanja ali zmanjšanju škode in bi jim torej bilo mogoče vedno, ko na koncu dejansko pride do škode zaradi kaznivega dejanja, očitati opustitev dolžnega ravnanja. Odškodninska odgovornost pa ni in ne more biti zastavljena tako široko. Prav zato je merilo protipravnosti neke opustitve predvidljivost negativne posledice (v bistvu je treba ugotoviti, ali je bila vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodljivo posledico predvidljiva). Predvidljivost je potrebno analizirati s časovne perspektive, ko naj bi se protipravno ravnanje dogajalo, in ne na način, za kakšnega se v bistvu zavzema tožeča stranka, ki ukrepe državnih organov ocenjuje ob predpostavki, da bi državni organi že ves čas lahko razpolagali z vsemi informacijami, ki so na koncu pripeljale do obsodilne sodbe storilcev kaznivega dejanja. Negativna posledica mora biti objektivno predvidljiva, poleg tega pa mora imeti oseba, ki se ji opustitev očita, na voljo sredstva, s katerimi grožnjo nastanka škode lahko odvrne.
2. Državni organi morajo delovati v okviru pristojnosti, določenih z zakonom. Ni jim mogoče očitati opustitve, če niso storili nečesa, kar ni njihova pristojnost. Negativna posledica, kakršna je nastala, ni predvidljiva posledica opustitve njihovih ukrepov.
3. Tožniki ne morejo uspeti z očitkom, da tožena stranka ni dosegla izdaje začasne odredbe v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja ali finančne zatajitve, saj namen teh ukrepov ni zaščita zasebnih oškodovancev iz kaznivega dejanja poslovne goljufije.
4. Na pomanjkljivosti v trditveni podlagi je bila tožeča stranka izrecno in konkretno opozorjena s strani tožene stranke najmanj v njeni pripravljalni vlogi z dne 6.9.2013. V taki situaciji ni procesna kršitev, če tega ne stori še sodišče.
5. Sodobna pravna teorija in praksa rahljata dosedanje strogo stališče, da informativni dokaz ni dopusten, vendar v predmetni zadevi ne gre za tako situacijo. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi konkretno in po kronološkem zaporedju navedla vse ukrepe, ki so jih njeni posamezni organi izvajali in za te ukrepe (da so dejansko bili in kakšni so bili) predložila tudi listinske dokaze. Če je izvedla še kakšen ukrep, pa ga ni zatrdila, je to kvečjemu v korist tožnikov (saj bi to lahko pomenilo, da je nekaj opustila). Tožeča stranka je imela dostop do relevantnih informacij, lahko bi ugotovila, katere aktivnosti so organi tožene stranke izvajali, poznala je tudi podatke o poslovanju med tožniki ter M. in R., zato bi najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo lahko vsaj deloma konkretizirala svoje trditve.
izguba kritnih pravic - alkoholiziranost - vzročna zveza
Če zavarovanec povzroči prometno nesrečo pod vplivom alkohola, ne izgubi kritne pravice, če dokaže, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.
obnova postopka - rok za vložitev predloga - subjektivni rok - objektivni rok - zavrženje predloga
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po preteku treh let od dokončnosti odločbe. S tem je prekoračil objektivni rok, določen v 4. odst. 263. čl. ZUP. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla, upoštevajoč 2. odst. 267. čl. ZUP, ni utemeljen. Ko poteče objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, obnove ni več mogoče zahtevati, ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel.
ZJU člen 24, 24/3, 24/4, 25, 25/2, 35, 35/1, 39, 39/2. ZPIZ-1 člen 51, 430, 430/4, 449, 449/1. ZPIZ/92 člen 317.
prispevek za zavarovalno dobo - javni uslužbenci - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa - odmera starostne pokojnine - policist - beneficirana delovna doba
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Tožnik je po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev še naprej opravljal delo policista kriminalista, zaradi česar je upravičen do nadaljnjega vplačevanja dodatnega prispevka za beneficirano delovno dobo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodelovanje sindikata - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - rok za podajo odpovedi
Zaradi ukinitve organizacijske enote in ukinitve delovnega mesta, ki ga zaseda tožnica, je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških ali podobnih razlogov na strani delodajalca, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca - poslovni razlog. Ukinitev organizacijske enote in ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je v celoti izpolnila obveznosti, ki v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izhajajo iz določb 98. do 103. člena ZDR-1. Glede na to, da je prenehala potreba po delu vseh zaposlenih v ukinjenih organizacijskih enotah, med katerimi je bila tudi enota, v kateri je bila zaposlena tožnica, ni bilo potrebno določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj so bili vsi delavci, ki so opravljali delo v ukinjenih organizacijskih enotah in v ukinjenih sistemiziranih delovnih mestih uvrščeni na seznam presežnih delavcev.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0012646
ZZVZZ člen 81, 81/2, 81/2-1, 82, 94, 94/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 132, 179. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 236, 237, 239.
odškodninska odgovornost zavoda - nepremoženjska škoda - odločba imenovanega zdravnika - začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - protipravnost ravnanja - skrbnost
Tožnik od toženca vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, ki naj bi mu nastale, ker je bil v spornem obdobju prisiljen delati zaradi odločitve toženca, da je bil določeno obdobje začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, nato pa za delo zmožen, ta odločitev pa je bila v sodnem postopku odpravljena in ugotovljen bolniški stalež. Ravnanje tožene stranke pri izdaji izpodbijanih odločb ni odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti, ter ni bilo samovoljno in arbitrarno, dovolj hudo in brez razlogov, da bi postalo protipravno. Imenovani zdravnik ni kršil nobene pravne norme v upravnem postopku s tem, ko je
zaključil bolniški stalež. N
jegovo ravnanje ni bilo
v nasprotju
s pravili stroke in običaji.
Imenovani zdravnik ob odločanju o začasni nezmožnosti za delo ni opravil osebnega pregleda, vendar to ni bistveno, saj imenovani zdravnik lahko oceni, da osebni pregled ni potreben. Ker ni izpolnjen element odškodninskega delikta, tj. protipravnost ravnanja povzročitelja škode, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Očitek, da bi se moral imenovani zdravnik odločiti za ponovni pregled tožnika, preden mu je zaključil bolniški stalež, nima pravne podlage v materialnem pravu. Niti ZZVZZ niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja niti drug predpis ne določajo, da bi moral imenovani zdravnik, preden zaključi bolniški stalež, zavarovanca pozvati na ponovni pregled.
sodba na podlagi pripoznave – spor majhne vrednosti – preizkus pravilne uporabe materialnega prava – utemeljenost zahtevka
Zakon zaradi pasivnosti tožene stranke ob vročitvi tožbe v sporu majhne vrednosti postavlja neizpodbojno domnevo o pripoznavi tožbenega zahtevka in sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, pri čemer mu pred izdajo sodbe ni treba preverjati, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka, in torej, razen v okviru preizkusa po tretjem odstavku 3. člena ZPP, ne uporabi materialnega prava.
Privolitev imetnika stanovanjske pravice vsebinsko pomeni, da imetnik stanovanjske pravice ne bo uveljavljal svoje pravice do ugodnega odkupa, da pa bo uveljavljal svojo pravico drug upravičenec. V izjavi imetnika stanovanjske pravice zato ne gre za prenos pravice do ugodnega nakupa na najožjega družinskega člana in tudi ne za dvostranski pravni posel. Darilna pogodba pa je dvostranski pravni posel. Zapustnica se je z izjavo o privolitvi odpovedala pravici do odkupa stanovanja in odstopila od prednosti, ki jo je dajal zakon in se s tem hkrati odpovedala tudi koristim, ki so izhajale iz njene pravice do ugodnega odkupa. Toženec bi torej lahko uveljavljal kot darilo zgolj polovico kupnine, če bi dokazal, da jo je zapustnica tožnici podarila.
Tožba za vrnitev darila je izpodbojna tožba, saj je pravica nujnega dediča zahtevati vrnitev darila posebna vrsta izpodbojne pravice. Tožbeni zahtevek je oblikovalne in dajatvene narave. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima v razmerju do darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža.
DENACIONALIZACIJA – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0063076
ZDen člen 6, 6/1, 54, 54/1, 54/1-1, 69, 73. ZOR člen 218, 220.
poravnava v denacionalizacijskem postopku - denacionalizacijski zahtevek - pravica do odškodnine - cesija - sodna pristojnost - neupravičena obogatitev
Ni mogoča razlaga, da so na podlagi poravnave ali na podlagi samega zakona na tožečo stranko (torej primarnega denacionalizacijskega zavezanca) prešle vse pravice, ki so jih v zvezi z denacionalizacijo imele upravičenke. Z njo bi namreč obšli bolj specifične določbe, ki jih za prav takšno situacijo predvideva ZDen – torej, da ima takšen zavezanec pravico do odškodnine, a le v primeru, da so izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZDen.
Celo v primeru, ko bi upravičenke na tožečo stranko dejansko prenesle svoj denacionalizacijski zahtevek po plačilu odškodnine ali če bi ta nanjo prišel na podlagi zakonske subrogacije po 300. členu ZOR in bi tožeča stranka slednjo uveljavljala na tej podlagi, sodna pristojnost za odločanje o zahtevku ne bi bila podana. Skladno s 1. točko 1. odstavka 54. člena ZDen bi namreč o takšnem (denacionalizacijskem) zahtevku morala odločiti upravna enota po pravilih splošnega upravnega postopka.
sodni depozit – vročitev odgovora na predlog za položitev sodnega depozita – načelo kontradiktornosti – pravica do izjave
Sodišče predlagatelju ni vročilo odgovora na predlog za položitev sodnega depozita, čeprav je prav na trditve iz te vloge in na k njej predložene dokaze oprlo svojo odločitev. S tem je predlagatelju odvzelo možnost, da bi se o njih izjavil, kar predstavlja kršitev pravice do kontradiktornega postopka.
STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – LASTNINJENJE
VSL0078825
SZ člen 117, 117/1, 117/5, 123. SPZ člen 154.
sklenitev prodajne pogodbe za bremen prosto stanovanje - stanovanjska pravica - zahteva za odkup po določbah SZ - pravočasnost uveljavljana pravice do odkupa - zastaranje - kontrahirna dolžnost - prenehanje hipoteke
Drži, da sodba učinkuje le med pravdnima strankama. Zmotno pa je naziranje, da je zaradi (po vložitvi nasprotne nasprotne tožbe) ustanovljenih hipotek v korist tretje osebe sodba neizvršljiva. Zavezuje le pravdni stranki. Na tožnici je obveznost, da zagotovi toženki nakup bremen prostega stanovanja. Torej je na njej (tudi) obveznost, da predhodno na stanovanju, ki je predmet te pravde, izposluje prenehanje hipotek na enega od načinov iz 154. člena SPZ.
SZ v 123. členu določil prekluzivni dveletni rok za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti. Ne gre za rok za vložitev tožbe, pač pa za rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ. Če je zahteva postavljena pravočasno (pred 19. 10. 1993 – dve leti po uveljavitvi SZ), je mogoče vložiti tožbo v splošnem zastaralnem roku
Če lastnik stanovanja neutemeljeno odkloni sklenitev pogodbe in jo upravičenec uveljavlja v pravdi, slednji zaradi tega ne sme biti prikrajšan. To se lahko zagotovi le s tem, da kupi stanovanje pod pogoji, ki bi veljali, če zavezanec za prodajo z izpolnitvijo obveznosti ne bi odlašal.
upravljanje stečajne mase – zavrnitev soglasja k poravnavi – prenizka korist za stečajno maso – interes upnikov za plačilo terjatev – načelo omejevanja tveganj
V stečajnem postopku velja načelo omejevanja tveganj.