Ker je tožeča stranka tožbo dopolnila v času prekinitve postopka in ob tem, da v stečajnem postopku njena terjatev ni bila prerekana, dopolnitev tožbe ni bilo nujno potrebno procesno dejanje, zato v zvezi s tem dejanjem povezani stroški postopka ne predstavljajo nujno potrebnih stroškov, ki bi jih sodišče moralo naložiti v breme tožene stranke.
obnova postopka - rok za vložitev predloga - subjektivni rok - objektivni rok - zavrženje predloga
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po preteku treh let od dokončnosti odločbe. S tem je prekoračil objektivni rok, določen v 4. odst. 263. čl. ZUP. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla, upoštevajoč 2. odst. 267. čl. ZUP, ni utemeljen. Ko poteče objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, obnove ni več mogoče zahtevati, ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije - invalidska pokojnina
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost
Opravljanje dela pod vplivom alkohola pomeni hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je zato tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Delodajalec ima ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da v okviru obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer preveri, ali delavec lahko varno opravlja delo. Eden od pogojev za varno opravljanje dela pa je tudi ta, da delavec na delu ni pod vplivom alkohola.
Ni mogoče govoriti o šikaniranju ali diskriminaciji, če delodajalec odredi preizkus alkoholiziranosti pri delavcu, ki že na zunaj kaže znake vinjenosti.
Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ob upoštevanju dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je izkazano do končanja predsodnega upravnega postopka.
V obravnavani zadevi ni dokazano, da bi tožnik v pravno relevantnem obdobju potreboval stalno pomoč in postrežbo za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, saj vsa opravila zmore opraviti sam ob relativno majhni pomoči brata. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni utemeljen.
Izvajalec plačilnega prometa je lahko odškodninsko odgovoren proti nalogodajalcu le za nepravilno (glede prave osebe in prave vsote) in za nepravočasno izvršitev naloga (prvi odstavek 24. člena ZPlaP). Banke smejo podatke, informacije in dokumentacijo, ki so jih pridobile po ZPPDFT, uporabljati samo za namene, določene s tem zakonom (prvi odstavek 78. člena ZPPDFT). To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da četudi bi banka že v času izvajanja spornih transakcij vedela za vse (goljufivost N.M. in družbe R.), kar je znano danes, in bi za to izvedela na podlagi dejavnosti, ki jih nalaga ZPPDFT, bi zaradi omenjene zakonske določbe tega ne smela razkriti tožnikom. Tudi po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu (ZBan-1) je bila v prvem odstavku 214. člena predpisana zaupnost vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni stranki, s katerimi banka razpolaga, in to ne glede na način, na katerega je banka pridobila te podatke.
Obveznost tožene stranke je bila zgolj zagotovitev financiranja. Sama dobava predmetov leasingov ni bila obveznost tožene stranke. Nevarnost, da stvari ne bodo dobavljene, je prevzela tožeča stranka. Tovrstne določbe so v primerih indirektnih finančnih leasingov, za katerega gre tudi v obravnavanem primeru, nekaj običajnega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0073317
ZPP člen 11, 339, 339/2, 339/2-10, 443, 443/1, 450, 450/1, 451, 452, 454, 454/2, 495, 495/1. OZ člen 49, 49/1, 637, 637/1, 649.
spor majhne vrednosti – narok – razpis naroka v sporih majhne vrednosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica strank do izjavljanja – načelo ekonomičnosti – pomanjkljiva trditvena podlaga - izpolnitev z napako
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka izvedbo naroka izrecno zahtevala. Sodišče prve stopnje bi ga zato moralo izvesti. Ker ga ni, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje zaradi nezadostne trditvene podlage tožene stranke v zvezi z dejstvi, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlaganih prič, te dokaze pravilno in utemeljeno zavrnilo, pravdni stranki pa zaradi specifičnih določb ZPP na naroku tudi ne bi mogli podajati novih navedb niti se opredeljevati do navedb nasprotne stranke, višje sodišče, kljub omenjeni kršitvi, izpodbijane sodbe ni razveljavilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0063081
ZPP člen 274, 274/1. ZFPPIPP člen 132, 296, 296/5. ZIZ člen 107, 120.
procesna aktivna legitimacija – prenos terjatve v izterjavo – izvršba na denarno terjatev dolžnika – konec izvršilnega postopka – opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku – prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika – pravni interes
Sklep o prenosu sporne terjatve v izterjavo ter posledično procesna legitimacija tožeče stranke ostaneta v veljavi ne glede na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.
Pred začetkom stečajnega postopka je tožeča stranka v postopku izvršbe pridobila samostojno procesno upravičenje za poplačilo te terjatve neposredno od tožene stranke. Zato opustitev prijave terjatve na procesno aktivno legitimacijo tožeče stranke za izterjavo terjatve od dolžnikovega dolžnika nima nobenega vpliva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Obseg poslovanja se je pri toženi stranki (veterinarski bolnici) zmanjševal. Izkazan je bil upad števila veterinarskih pregledov (obveznega cepljenja psov proti steklini) in zmanjšanje prihodkov iz koncesijskih del, zaradi česar je imela tožena stranka pravico, da glede na obseg pridobljenih oziroma predvidenih poslov že po načelu ekonomske učinkovitosti zmanjša število zaposlenih v trgovini in ambulanti za male živali. Zaradi ekonomskih razlogov je trajno prenehala potreba po delu tožnice, zaposlene na delovnem mestu veterinarskega asistenta II. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Tožnik ni invalid I. kategorije invalidnosti, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa ne izpolnjuje dodatnih pogojev iz 67. člena ZPIZ-1 (z dnem nastanka invalidnosti ni dopolnil 63 let), zato ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine.
Za neplačane stroške oskrbnine vrtca ni podana solidarna odgovornost staršev, če je otrok dodeljen v vzgojo in varstvo enemu od staršev, drugemu pa je naloženo plačilo preživnine.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 58, 136.b, 136.b/3, 136.d, 178, 178/2.
letni dodatek - starostna pokojnina - upravičenci do letnega dodatka
ZPIZ-1 v 3. odstavku 136.b člena določa, da se letni dodatek ne izplača uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena in pokojnine iz 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. Tretji odstavek 136.b člena ZPIZ-1 se nanaša na uživalce delne pokojnine, če so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Tožnica, ki ima pravico do delne pokojnine na podlagi 58. člena ZPIZ-1, zato ni upravičena do izplačila letnega dodatka, saj jo 3. odstavek 136.b člena ZPIZ-1 iz tega izključuje.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 42. URS člen 22.
kolektivni delovni spor - povrnitev stroškov - javni prevoz - kilometrina - povračila stroškov v zvezi z delom
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v 1. odstavku 5. člena določa, da pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Aneks torej ne določa, da mora biti razdalja posameznega dela poti daljša od dveh kilometrov, ampak govori o celotni poti na delo in o celotni poti z dela (od kraja bivališča do delovnega mesta in z delovnega mesta do kraja bivališča). Namen določbe je, da javni uslužbenec stroške poti na delo in poti z dela do razdalje dveh kilometrov krije sam, stroške za razdaljo nad dvema kilometroma pa mu povrne delodajalec. Aneks v 2. odstavku istega člena določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi sredstvi, če pa javni uslužbenec nima možnosti takega prevoza, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. V 3. odstavku tega člena pa opredeljuje, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen in med drugim prevoz ni možen tudi, če ne obstaja.
Ker nasprotna udeleženka javnim uslužbencem razdalj od bivališča oz. od kraja, od katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, ki so krajše od dveh kilometrov ne priznava, s tem krši določbe 5. člena Aneksa in sicer od dneva njegove veljavnosti t.j. od 1. 6. 2012 dalje. Zaradi navedenega je dolžna od 1. 6. 2012 dalje upravičenim javnim uslužbencem izplačati kilometrino (nad dva kilometra v eno smer) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - diskriminacija - starost
Tožnici ni bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (ker tožena stranka ni imela dela za tožnico), temveč ji je bila dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi osebnih okoliščin (starosti), s čimer je tožena stranka kršila 6. člen ZDR o prepovedi diskriminacije. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0012496
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 270.
zavarovanje denarne terjatve - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - verjetno izkazana terjatev
Tožeča stranka s tožbo zahteva izplačilo plač. Hkrati s tožbo je podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin in premičnin. Sodišče prve stopnje je predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da terjatev ni verjetno izkazana in ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni preverjalo. Kljub temu, da je ugotovilo, da so pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe potrebni nižji dokazni standardi, se ni opredelilo do navedb tožeče stranke in tudi ne do listin, ki jih je kot dokaz svojim navedbam o potrebnosti izdaje začasne odredbe po predlogu predložila tožeča stranka. Predmet individualnega delovnega spora ni le negativna stimulacija in posledično znižanje plač, ampak tudi neizplačevanje plač. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz do sedaj predloženih dokazov izhaja verjetnost obstoja terjatve, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi o drugih pogojih, ki jih zakon določa za izdajo začasne odredbe na predlog upnika. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
brezposelnost - denarno nadomestilo - dohodek iz dela - obveščanje zavoda
Zavarovanec je zavod dolžan v 8. dneh obvestiti o vsakem prejetem plačilu. Tožnik zavoda o prejetih plačilih iz dela ni obveščal sproti, zato je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku pravica do nadomestila med brezposelnostjo preneha.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalidnost II. kategorije
ZPIZ-1 v 2. alineji 67. člena določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Ker ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti ni izkazana potreba, da bi bil tožnik (invalid II. kategorije) drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami zmožen opravljati šele po predhodni poklicni rehabilitaciji, torej po celostnem procesu, v katerem bi se ga strokovno, fizično in psihosocialno usposobilo za delo, ki bi ga opravljal glede na preostalo delovno zmožnost, v obravnavanem primeru ni izpolnjen dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. KZ člen 244. KZ-1 člen 240.
rok za podajo odpovedi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, ali je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Obrazložilo je le, da še ni potekel čas v katerem je možen kazenski pregon kaznivega dejanja, katerega znake ima očitana kršitev pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Določbo 2. odstavka 110. člena ZDR (po kateri lahko pogodbena stranka v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon) ne pomeni, da je pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati samo glede na objektivni rok, po katerem je odpoved možna ves čas, ko je možen kazenski pregon, temveč je potrebno upoštevati tudi subjektivni 30-dnevni rok od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Obe stranki sta različno zatrjevali, kdaj je tožena stranka ugotovila storilca in razlog za izredno odpoved, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvajalo tudi dokaze, vendar se do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Družinska pokojnina je v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem, da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. Z dokončno odločbo tožene stranke je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka dokončno in pravnomočno odločila, da tožnica nima pravice do družinske pokojnine. Ker je bilo o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP zahtevo tožnice pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera (dan smrti njenega moža) se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.