ZZVZZ člen 80, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244. ZDSS-1 člen 63, 63/2.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Predlog osebne zdravnice za odobritev začasne nezmožnosti za delo za nazaj predstavlja nov primer uveljavljanja začasne nezmožnosti za delo, o katerem je imenovani zdravnik odločil s sklepom. S tem sklepom je bil tožnik seznanjen tistega dne, ko ga je prejel, zaradi česar obdobje po tem datumu ne more biti predmet izpodbijanja v tem sporu. Tožnik bi začasno nezmožnost v sodnem postopku po tem datumu lahko uveljavljal le, v kolikor bi zoper citirani sklep uveljavljal varstvo pravic po postopku, določenem v ZZVZZ, konkretno v določbah 80. do 82. člena.
Zoper sklep imenovanega zdravnika, ki je postal pravnomočen, ni mogoče uveljavljati sodnega varstva in izpodbijati s tožbo. Ker je takšna tožba nedopustna (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1), jo je potrebno v tem delu zavreči.
Iz dolžnikovega predloga izhaja, da predlaga, da se upnik poplača iz njegovega solastnega deleža, kar pomeni, da bi dolžnik moral ta delež odmeriti oziroma sodelovati pri prodaji, nato pa se poplačati iz izkupička. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšen dolžnikov predlog ne predstavlja pogojev, ki so določeni v drugem odstavku 34. člena ZIZ.
URS člen 23, 23/1. ZPP člen 4, 5, 5/1, 286, 286/1, 339, 339/2, 339/2-8, 454, 488. ZDSS-1 člen 24, 24/1.
odločitev o pravdnih stroških - pravica do sodnega varstva - pravica do izjave - odločanje brez glavne obravnave - načelo ustnosti
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je opravilo narok za glavno obravnavo, glede na to, da tožeča stranka ni predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Narok za glavno obravnavo je obvezen, razen če zakon določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (454. in 488. člen ZPP in 1. odstavek 24. člena ZDSS-1). ZPP v 4. členu določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Kršitev načela ustnosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, če je sodišče odločilo v sporu, ne da bi opravilo glavno obravnavo, pa bi jo moralo opraviti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).
ZPP zlorabo procesnih pravic definira kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Namen mora biti podan ne le, ko gre za šikano (namreč škodovati drugemu), temveč tudi ko dejanje nasprotuje dobrim običajem ter vestnosti in poštenju. Nevestnosti, ki se kaže v malomarnosti ene od strank, ni mogoče šteti za zlorabo. Tolmačenje instituta zlorabe pravice, za katerega se zavzema pritožba, bi namreč pomenilo, da je tako rekoč vsaka pravda posledica zlorabe pravice do sodnega varstva - bodisi tožnika, ker je vložil neutemeljeno tožbo, bodisi tožene stranke, ki je neutemeljeno zavračala zahtevek. Stranki lahko očitamo zlorabo le, če se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. V konkretni zadevi ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka, s tem ko ni podala soglasja za odločitev sodišča brez glavne obravnave, imela namen škodovati toženi stranki, saj je bil motiv tožeče stranke uveljavljanje procesne pravice. Zato priglašeni separatni stroški za narok tožene stranke niso utemeljeni.
ZJU člen 83, 83/8. ZPSV člen 3. URS člen 14, 14/2.
prispevki za socialno varnost - odpravnina zaradi razrešitve s položaja - direktor občinske uprave - javni uslužbenci
Odpravnina, ki je bila izplačana tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU (odpravnina zaradi prenehanja položaja) ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati dohodnine ter prispevkov za socialno varnost.
Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, temveč zaradi razrešitve s položaja direktorja občinske uprave. Tožena stranka je od odpravnine za tožnika zakonito odvedla in plačala prispevke za socialno varnost, zato tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo dela odpravnine v višini obračunanih in plačanih prispevkov ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - trajna potreba po delu - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V času sklenitve tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas je kazalo, da bodo v novi enoti tožnico potrebovali kot vodjo izmene. To pa ob dejstvu, da se je nova enota odprla za stalno, lahko pomeni le trajno potrebo po tožničinem delu na delovnem mestu vodja izmene, in nikakor ne le začasno povečanega obsega dela v tej poslovalnici. Zato v času sklepanja pogodbe za določen čas ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Tožnikov zahtevek, da naj se razpis razveljavi in ponovno objavi ter sklene delovno razmerje, ne sodi v sodno pristojnost. Ker je skladno z določbo 5. odstavka 200. člena ZDR-1 sodno varstvo neizbranemu kandidatu pred pristojnim sodiščem dopustno v roku 30 dni le v primeru, če ta meni, da mu je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, česar pa tožnik v tožbi ni zatrjeval, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči, saj zanjo ni sodnega varstva.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - opravljanje pridobitne dejavnosti - izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja
Ker tožnica v spornem obdobju v okviru registrirane samostojne dejavnosti ni dosegala dobička, ki bi presegal letni znesek minimalne plače, so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (18. člen ZPIZ-1). Zato je tožbeni zahtevek, da tožnica v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanke iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti kot samostojna podjetnica po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, utemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - višina odškodnine - zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Tožnik zaradi posledic nezgode ne bo mogel več opravljati tistih del in aktivnosti kot prej, pri čemer so določene aktivnosti zaradi onesposobljenosti dlani in prstov leve roke tako omejene, da jih tožnik ne more več izvajati, ali pa so zato potrebni večji napori. Tožnik je zaradi takšne poškodbe na levi roki postal invalid III. kategorije in je kot levičar omejen tudi pri drugih aktivnostih. Ne nazadnje ga to posebej moti pri domačih opravilih, to je pri jedi in oblačenju, pri čemer mu morajo pomagati družinski člani. Takšna dejstva v celoti izkazujejo obstoj duševnih bolečin, posebej še ob ugotovitvi izvedenca, da tožnik kot levičar zaradi poškodovane leve roke, ki je "gluha", tudi desne roke ni sposoben enakopravno upravljati. Pri tožniku je zaradi poškodovane leve roke zmanjšana poklicna in splošna življenjska aktivnost za 75 %, zato je iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen do odškodnine v višini 10.000,00 EUR.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZPIZ-1 člen 187.
starostna pokojnina - bosanski nosilec pokojninskega zavarovanja - invalidska pokojnina - mednarodni sporazum - sporazum z Bosno
Tožnik ima na podlagi odločbe bosanskega nosilca pokojninskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini priznano pravico do invalidske pokojnine. Pri priznanju pravice do pokojnine je bila upoštevana tudi slovenska zavarovalna doba. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.
ZPos člen 4, 38, 38/1, 38.a, 38.a/3, 38.a/4. ZPP člen 355.
poslanec - plača - plačilo za delo - nadomestilo - pridobitna dejavnost - opravljanje pridobitne dejavnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
S spremembo Zakona o poslancih prenehanje pravice do nadomestila ni bilo več vezano le na novo zaposlitev, temveč je poslancu prenehala pravica do nadomestila tudi v primeru, če je začel opravljati pridobitno dejavnost. V tretjem odstavku 38.a člena ZPos je namreč določeno, da pravica do prejemanja nadomestila plače preneha, če se poslanec pred potekom obdobja, za katerega mu pripada nadomestilo plače, zaposli, prične opravljati pridobitno dejavnost ali izpolni minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine brez zmanjšanja v skladu s predpisi, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s posebnimi predpisi, v katerih je urejena pravica do starostne pokojnine.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz zgodovinskega izpiska sodnega registra za sporno družbo razvidno, da je tožnik v času trajanja pravice do nadomestila plače pri toženi stranki prevzel funkcijo direktorja, zato je zaključilo, da funkcija direktorja gospodarske družbe sicer ni vezana na obstoj delovnega razmerja, pomeni pa opravljanje pridobitne dejavnosti v smislu drugega odstavka 38.a člena ZPos. Sodišča prve stopnje se ni opredelilo do pojma opravljanja pridobitne dejavnosti, saj Zakon o poslancih v tretjem odstavku 38.a člena veže prenehanje pravice do prejemanja nadomestila plače na pričetek opravljanja pridobitne dejavnosti in ni upoštevalo Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti, ki opredeljuje, kdaj se šteje, da je dejavnost zavezanca pridobitna. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za sporno obdobje pa vsaj preuranjena.
Pravdni stranki sta se v pogodbi o izobraževanju za magistrski študij dogovorili, da mora tožnica v roku treh let od vpisa v prvi letnik opraviti vse študijske obveznosti, in da mora toženi stranki povrniti vse stroške, nastale v zvezi z njenim izobraževanjem, če izobraževanja ne zaključi v pogodbenem roku. Toženka v treh letih od vpisa v prvi letnik ni dokončala magistrskega študija, zato mora tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Obveznost vračila stroškov izobraževanja, je nastala že zgolj s tem, da toženka v pogodbenem roku ni zaključila izobraževanja.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
diskriminacija - starostna - spolna - načelo zaupanja v pravo - načelo enakosti - varstvo dela - pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
brezposelnost - denarno nadomestilo - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - višina odmerjene denarne dajatve
Temeljno izhodišče ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti je v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve. Tako je v prvem odstavku 61. člena ZUTD določeno, da predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, torej pred nastankom zavarovanega primera. Izjemo od osnovnega principa, in torej lex specialis v odnosu na prvi odstavek 61. člena ZUTD pa predstavlja tretji odstavek istega člena, po katerem se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka istega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero nadomestila upošteva prav tako prejeta plača, toda tako, da se ta preračuna na polni delovni čas. Določba tretjega odstavka 61. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako, da bi bilo potrebno tudi v primeru koriščenja pravice do krajšega delovnega časa do tretjega leta otrokove starosti prejeto plačo preračunati na polni delovni čas.
Ker je tožnica pred nastankom zavarovanega primera, torej brezposelnosti, delala krajši delovni čas po 48. členu ZUTD zaradi varstva in nege otroka do tretjega leta starosti in ne zaradi starševskega dopusta za nego in varstvo otroka (v trajanju 260 dni neposredno po poteku porodniškega dopusta), je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve (prvi odstavek 61. člena ZUTD).
Zapisnik s katerim se potrdi prejem predmetov (6. člen Uredbe) oziroma potrdilo o izročitvi predmetov (četrti odstavek 15. člena Uredbe) ni le („gola“) formalnost, ki bi ju ob njuni odsotnosti lahko nadomestila vloga, s katero postopek preide s policije na državno tožilstvo oziroma z državnega tožilstva na sodišče, ampak je treba hkrati z vlogo poskrbeti tudi za posredno ali neposredno izročitev predmetov, ki so bili zaseženi, na način kot to zahteva Uredba. Ko sodišče hkrati z vlogo, s katero postopek preide na sodišče, posredno ali neposredno prevzame zasežene predmete, prevzame tudi odgovornost, da z zaseženimi predmeti ravna kot dober gospodar oziroma v skladu z 9. členom Uredbe. Pri posredni izročitvi sodišče podatke pomembne za odločanje z zaseženimi predmeti (npr. ali so podani pogoji za prodajo, uničenje ali podaritev zaseženih predmetov), črpa iz zapisnika iz 6. člena Uredbe oziroma potrdila iz četrtega odstavka 15. člena Uredbe (to so npr. podatki o tem: kje se zaseženi predmeti nahajajo, ali so bili morda osebi kateri so bili predmeti zaseženi vrnjeni, o statusu blaga oz. predmetov, o vrsti in posebnih lastnostih ter označbi predmetov in količini, o stanju predmetov ter drugih podatkih, pomembnih za izvajanje hrambe, za upravljanje, vzdrževanje ali zavarovanje predmetov). V primeru, ko zaseženi predmeti sodišču niso izročeni v skladu z Uredbo, sodišče tudi ne more odrejati posameznih dejanj ali posredovati navodil za ravnanje s predmeti kot to določa četrti odstavek 6. člena Uredbe.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka je s tožnico pogodbo o
zaposlitvi
za določen čas dejansko sklenila zaradi nadomeščanja odsotne delavke in ne zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico ni bila sklenjena v skladu z zakonom, se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Potreba po tožničinem delu je trajna in ni prenehala niti po poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi. Sklepanje pogodb o zaposlitvi s tožnico za določen čas je bilo nezakonito glede na določbe 52. člena ZDR, zato se skladno s 54. členom ZDR šteje, da je tožnica sklenila pogodbo za nedoločen čas.
ZDR člen 75. ZJU člen 5, 5/1, 154, 154/1, 154/1-3. ZSSloV člen 49, 49/1, 62, 62/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3. ZObr člen 88, 88/6, 93, 94, 94/1, 94/1-2. Pravilnik o službeni oceni člen 11, 16.
javni uslužbenci - enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi - vojska - službena ocena - sklenitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi - posebni pogoji - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poklicno delo v Slovenski vojski - posebne določbe - prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe
Čeprav je tožnik svoje delovne naloge opravljal pri zasebni družbi, je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi (brez datuma) in večih pogodb v delovnem razmerju s toženo stranko, ne pa z družbo, pri kateri je dejansko delal. Zato so zanj veljali predpisi, ki urejajo delovnopravni status pripadnikov Slovenske vojske, to sta ZSSloV in ZObr. Tožnik je dvakrat prejel negativno službeno oceno. Ker gre za dve zaporedni negativni službeni oceni, je s tem podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Gre za poseben primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
Ob določitvi posebnih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki so opredeljeni prav v ZObr in ZSSloV, sodišče ne ugotavlja razlogov za to, da bi delavcu na obrambnem področju lahko prenehala pogodba o zaposlitvi le z upoštevanjem določbe šestega odstavka 88. člena ZObr - po kateri delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obravnavanem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Iz druge alineje prvega odstavka 94. člena istega zakona namreč izrecno izhaja, da lahko pripadniku stalne sestave ministrstvo enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru negativne službene ocene dvakrat zaporedoma, itd. Izrecno je določen razlog za odpoved in način odpovedi: z enostranskim aktom - odpovedjo pogodbo o zaposlitvi. Odpovedni razlogi pa niso določeni le v 94. členu ZObr, saj 62. člen ZSSloV dodatno določa, da se vojaški osebi poleg odpovednih razlogov, navedenih v 94. členu ZObr, lahko enostransko odpove pogodbe o zaposlitvi tudi iz drugih razlogov, ki so našteti.
Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala, ker je prejel dve zaporedni negativni službeni oceni, kar je razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je ta tožniku enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni utemeljen.
plača - obveznost plačila - plačilo za delo - sporazum - odpoved pravici
Pravdni stranki sta se dogovorili za izplačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini, ki presega vsoto vtoževanih terjatev v predmetni zadevi. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se z dogovorjenim zneskom odškodnine za nematerialno škodo poravnale tudi v predmetni zadevi vtoževane terjatve. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo neizplačane plače, nadomestila za prehrano ter nadomestila za prevoz za sporno obdobje utemeljen. Tožena stranka namreč v spornem obdobju tožniku ni izplačala plače in nadomestila za prehrano in prevoz.
Tožnik se pravici do plače kot zakonski določeni pravici ne more odpovedati.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Dogovor o odpovedi odpravnini v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni pravno veljaven. Delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se namreč ne more izogniti svoji dolžnosti plačila odpravnine, določene v 109. členu ZDR.
ZZZPB člen 31, 45. ZUP člen 7, 63, 65, 65/1, 67, 222. ZPP člen 2. ZDSS-1 člen 58, 63.
brezposelnost - denarno nadomestilo - rok - bolezen - zavrženje vloge - molk organa - ustna zahteva
Tožnik ob pravočasni prijavi v evidenco brezposelnih oseb ni podal ustnega predloga, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila. Rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo iz 31. člena ZZZPB ne teče zaradi bolezni, ki je takšne narave oziroma teže, da zavarovancu onemogoča vložitev zahteve za denarno nadomestilo. Zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja ni bilo nobenih zadržkov, ki bi mu preprečevali pravočasno uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožnikov zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za sporno obdobje ni utemeljen.