pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – dobra vera – pravni naslov – zakonitost posesti – priposestvovalna doba – pričetek teka priposestvovalne dobe – elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru
Za priposestvovanje po ZTLR ni bil potreben pravni naslov. Dovolj je, da so tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki izvrševali posest na spornem delu zemljišča določeno dobo ter da so bili v dobri veri. Zakonitosti posesti tožeči stranki ni treba izkazati.
Ker je kupoprodajna pogodba sklenjena že s trenutkom, ko je toženec po svojem pooblaščencu sprejel izjavo tožnika o sprejemu ponudbe, tožnik ne more v nadaljevanju od toženca zahtevati, da z njim sklene prodajno pogodbo, saj utemeljenost takšnega zahtevka ne izhaja iz tožbe in gre za nesklepčnost tožbe, ki jo ni mogoče odpraviti. Pritožnik neutemeljeno od pritožbenega sodišča zahteva dopolnitev sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku II/B in sicer, da bi sodišče moralo dopolniti takšen zahtevek z vsebino: “da bo v nasprotnem primeru takšno listino nadomestila ta sodba“. Takšnega zahtevka tožnik potem, ko je s pripravljalnim spisom z dne 12.4.2012 prilagodil zahtevek, ni postavil.
Subsidiarna odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov najemnega stanovanja ima tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno naravo subsidiarnega poroštva, kar pomeni, da je za aktiviranje subsidiarnega poroštva druge toženke zadostovalo že, če se najemnik na pisno zahtevo tožeče stranke v razumnem roku ni odzval na plačilo.
Tožena stranka je z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora utemeljeno zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj tožnica ni izpolnjevala pogoja iz 1. odstavka 116. člena ZPIZ-1, ki določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Tožnica namreč na dan vložitve zahteve ni izpolnjevala pogoja starosti, saj je že dopolnila starost 26 let.
Tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, s katero mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in odločbo, s katero je bilo odločeno, da Zavod RS za zaposlovanje plačuje tožniku prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje med brezposelnostjo. Iz pravnega pouka navedenih prvostopenjskih odločb izhaja, da je imel tožnik možnost vložiti pritožbo pri pristojnem ministrstvu, v 15-ih dneh od dneva vročitve odločbe. Tožnik te pravice ni izkoristil. V skladu s 1. odstavkom 63. členom ZDSS-1 se v socialnih sporih lahko zahteva sodno varstvo samo zoper dokončne odločbe. Socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Ker v tem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, je potrebno tožbo na podlagi 274. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 zavreči.
Zoisova štipendija - višina - dodatki k Zoisovi štipendiji - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom Zštip (dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča) pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in ki v kraju izobraževanja tudi dejansko biva. Tožnik je ta pogoj dokazal. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in da je v kraju izobraževanja tudi dejansko bival, že pred začetkom študijskega leta. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pomeni lahko zgolj prekršek po ZPPreb, ne pa tudi ugotovitve neizpolnjevanja pogojev za Zoisovo štipendijo oziroma priznanje spornega dodatka v danem primeru. Zato tožena stranka tožniku dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča neutemeljeno ni upoštevala pri izračunu višine Zoisove štipendije.
Določbe 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti v primeru, ko je upnik že pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico na podlagi sklepa o predhodni odredbi.
postopek poenostavljene prisilne poravnave – namen postopka poenostavljene prisilne poravnave – namen stečajnega postopka – odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka – opravičenje odložitve – predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – pravna praznina
Položaj, ko dolžnik v času odložitve odločanja o začetku stečajnega postopka poda predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo je podoben položaju, v katerem dolžnik v navedenem času poda predlog za redno prisilno poravnavo. Zaradi pravne praznine je treba v tem primeru smiselno uporabiti določila, ki urejajo razmerje med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in redno prisilno poravnavo tudi v razmerju med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom poenostavljene prisilne poravnave.
Tožnica je bila s pravnomočno odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Tožena stranka ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in tožnici ni zagotovila ustreznega delovnega mesta. ZPIZ je odločil, da tožnica kot delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine, ker ni bila razporejena s pogodbo o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami s polovico delovnega časa. Delodajalec je s tem, ko ni spoštoval dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnal protipravno. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0078831
SZ člen 7, 8. SZ-1 člen 2, 10. ZTLR člen 12. ZPP člen 190, 244. OZ člen 193, 190, 198, 347.
odtujitev nepremičnine med pravdo - stvarnopravni zahtevki - uporabnina - stvarna legitimacija - vznemirjanje lastninske pravice - večstanovanjska hiša - funkcionalno zemljišče - zastaranje - najemna pogodba - obseg uporabe - nadomestilo koristi - tržna najemnina - izvedensko mnenje pridobljeno izven pravde
Tožnica za zahtevek za plačilo uporabnine za čas po odtujitvi nepremičnine (od 1. 7. 2008) ni več stvarno, ne procesno aktivno legitimirana.
Tožnica je stvarno aktivno legitimacijo glede stvarnopravnih zahtevkov z odtujitvijo nepremičnine, glede zahtevka za plačilo uporabnine pa s cesijo, izgubila in bi bili njeni zahtevki, če ji 190. člen ZPP ne bi ohranil aktivne procesne legitimacije, zgolj zaradi odtujitve nepremičnine oziroma prenosa terjatve, zavrnjeni.
Dostop, ki je na skici označen z rumeno barvo, je edini dostop do večstanovanjske stavbe, v kateri je tudi stanovanje, ki ga toženci uporabljajo. Nedvomno gre zato v tem delu za zemljišče, ki ga je mogoče opredeliti kot funkcionalno zemljišče stavbe.
Čeprav se uporabnina in pripadajoče obresti uveljavljajo skupaj, s tem obrestni del zahtevka ne izgubi svoje prave narave – še vedno gre za zamudne obresti. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, v konkretnem primeru torej uporabnina, tako zastara v petih letih, zamudne obresti pa v treh letih.
Izven postopka izdelano mnenje, ki mu nasprotna stranka nasprotuje, ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, še manj pa dokaz v smislu izvedeniškega mnenja. Izven postopka pridobljeno mnenje sodišče zato lahko upošteva le kot trditve stranke.
Tožeča stranka je svoje trditve v zvezi z dobropisom tudi izkazala, sodišče je glede tega spornega dejstva namreč izvajalo še druge dokaze in na koncu na podlagi prepričljive in obrazložene dokazne ocene, ugotovilo, da preplačila po Pogodbi ni bilo. Pravilo o (materialnem) dokaznem bremenu je bilo torej uporabljeno pravilno. V opisani situaciji pa se je v okviru dokaznega postopka procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki bi že s potrdilom o plačilu lahko izkazala nasprotno, vendar tega ni storila in zato ni uspela ovreči zaključkov sodišča prve stopnje o (ne)obstoju preplačila.
uvrstitev v plačni razred - določitev plače - javni uslužbenci - zavrženje tožbe
Tožnik je skladno s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS izpodbijal 6. člen aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi o uvrstitvi v plačni razred in sicer s predlogom za delno razveljavitev aneksa, ki ga je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS zavrnila. Ta sklep je tožnik prejel 1. 8. 2011 in dne 17. 8. 2011 vložil tožbo. Iz tožbenih navedb izhaja, da izpodbija tako določbo 6. člena aneksa št. 4, kot tudi sklep komisije za pritožbe, vendar pa je prvotno postavil le zahtevek, s katerim je izpodbijal določbo 6. člena aneksa št. 4, dne 13. 10. 2011 pa je postavil še zahtevek, s katerim je izpodbijal tudi sklep. Ker je tožnik skladno s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS izkoristil notranjo pot za odpravo nezakonitosti uvrstitve v plačni razred, je lahko skladno z 2. odstavkom 25. člena ZJU v roku 30 dni od prejema sklepa komisije za pritožbe vložil tožbo na pristojno delovno sodišče. Ker je glede na določbe ZJU in ZSPJS tožnik lahko vložil tožbo šele po tem, ko je izkoristil notranjo pot pri delodajalcu, bi moralo sodišče prve stopnje o obeh zahtevkih za izpodbijanje odločitve delodajalca, odločiti na isti način, kar pomeni ali tožbo v celoti zavreči ali pa o zahtevkih odločiti meritorno.
S pogodbo o izobraževanju dogovorjena obveznost delavca, da določen čas po končanem izobraževanjem ostane na delu pri delodajalcu, pomeni dopusten primer omejitve svobodne izbire dela. V skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava je takšna omejitev dopustna, če je pri tem upoštevano načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom je delavec dolžan povrniti le sorazmerni del stroškov, če je po končanem izobraževanju na delu ostal krajši čas, kot pa bi moral glede na pogodbeno zavezo. Zato tožeča stranka lahko od toženke (zaradi predčasne prekinitve dela pri tožeči stranki) zahteva le vrnitev sorazmernega dela stroškov doktorskega študija.
ZSPJS-F člen 22.e. ZJU člen 96, 96/1. ZDR člen 42, 126. Uredba o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela člen 2.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - dodatek za povečan obseg dela - višina
Tožnik je bil v spornem času formalno razporejen na dolžnost referenta in je opravljal vse naloge, ki so spadale v okvir tega delovnega mesta, dodatno pa je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta vodje v drugi enoti. Tožena stranka mu je zato utemeljeno obračunavala plačo po količniku, ki je bil določen za dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen in jo je tudi v celoti izvrševal. Do razlike v plači glede na dejansko delo je delavec upravičen v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Stališču tožnika, da je upravičen do razlike v plači, bi bilo mogoče pritrditi le, kolikor bi šlo za fiktivno razporeditev na delovno mesto referenta in dejansko opravljanje le dela vodje vzdrževanja infrastrukture. Tega sodišče ni ugotovilo, tožnik pa ne zatrjuje, da nalog referenta ni opravljal v celoti. Delavec ne more sočasno opravljati dela na dveh delovnih mestih polni delovni čas. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu referenta, na katerega je bil razporejen, in za to delo je prejemal plačo za polni delovni čas. Zato tožnik ni upravičen do plače za obe delovni mesti skladno z dejansko opravljenim delom.
Okoliščino, da je tožnik ob ali poleg svojega dela opravljal tudi drugo delo oziroma opravljal naloge, ki spadajo v delokrog drugega delovnega mesta, je potrebno upoštevati pri priznanju dodatka za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost pri opravljanju rednih nalog.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Delavec lahko uveljavlja transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas v času zaposlitve pri delodajalcu v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR (ker je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo). Če pa mu je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri delodajalcu že prenehalo (npr. zaradi poteka določenega časa), pa mora sodno varstvo tako glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas kot glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas in vrnitve na delo, uveljavljati v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR. To velja tudi za tožnikov primer, saj tožnik zahteva transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega časa v nedoločen čas iz razloga po 54. členu ZDR, to je zato, ker je ostal na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je tožbo vložil po izteku 30-dnevnega roka za sodno varstvo, ki teče od dneva, ko je tožnik izvedel za kršitev pravice. Zato je njegova tožbo na ugotovitev, da mu spornega dne pogodba o zaposlitvi ni prenehala, ampak še traja, pravilno zavržena.
Prekluzivnega roka za sodno varstvo iz določbe 3. odstavka 204. člena ZDR v nobenem primeru, kadar je zaposlitev delavca pri delodajalcu že zaključena (ne glede na to, ali se opravlja v delovnem razmerju ali na drugi podlagi, ki je za delavca sporna), ni mogoče podaljševati s predhodnim uveljavljanjem varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva po določbah 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, ki ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi v nobenem primeru ne pride v poštev.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - preostala delovna zmožnost
Po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ki mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Glede na citirano določbo pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec (ki je razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in je zmožen za drugo delo le po predhodni poklicni rehabilitaciji, vendar je bil ob nastanku invalidnosti starejši od 50 let), ki nima preostale delovne zmožnosti za delo na drugem delovnem mestu v smislu prve ali tretje alineje prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, če bi zavarovanec (brez poklicne rehabilitacije) lahko delal s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti (prva alineja) ali če bi lahko opravljal določeno delo (v svojem poklicu) vsaj s polovico polnega delovnega časa (tretja alineja 61. člena ZPIZ-1 v zvezi s 3. odst. 60. čl. ZPIZ-1).
Glede na določbo 67. člena ZPIZ-1 je pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti, nastali po 50. letu starosti tudi v tem, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije oz. ni zmožen za opravljanje določenega dela v svojem poklicu vsaj s polovico delovnega časa. Sodišče prve stopnje preostale delovne zmožnosti tožnika (61. čl. ZPIZ-1) z vidika celostne obravnave njegovih zdravstvenih težav (tako psihiatričnih kot kardioloških) ni ugotavljalo, zato je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju pravice do invalidske pokojnine preuranjena.
motenje posesti – dokazovanje – pravilo o dokaznem bremu – zaslišanje stranke
Le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki se tudi ni izkazala za povsem verodostojno, sodišče ni moglo z zadostno stopnjo gotovosti ugotoviti, ali je toženka zamenjala ključavnico na vratih stanovanja.