Tarifna številka 9541, na katero se sklicuje tožnik, se uporablja v nepravdnem postopku za cenitev in prodajo stvari. Gre za vsebinsko drug postopek, kot je obravnavani, zato te tarifne številke ni mogoče uporabiti. Drži sicer, da je za ugotovitev vrednosti spornega predmeta pomembna vrednost stvari, glede katere teče spor, vendar ob tem ne gre za ekonomsko cenitev spornih nepremičnin in natančno ugotovitev njihove tržne vrednosti zaradi prodaje, temveč le za oceno vrednosti spora, ki je v tej fazi postopka pomembna predvsem zaradi opredelitve stvarne pristojnosti sodišča. Pritožba zoper sklep, s katerim sodišče v pravdnem postopku določi vrednost spora in presoja svojo (ne)pristojnost, v ZST-1 ni posebej taksirana, ni pa takse prosta. Sodna taksa za takšne primere je določena v tar. št. 30010 ZST-1 v višini 33 EUR, kot jo je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo z izpodbijanim plačilnim nalogom.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je izdalo napačen plačilni nalog za odmero sodne takse za pritožbo, zato ga je s sedaj izpodbijanim sklepom razveljavilo (peti odstavek 34.a člena ZST-1). Posledično toženka nima pravnega interesa za vlaganje ugovora oziroma predloga za obročno plačilo sodne takse, kot je določena v razveljavljenem sklepu.
Drži sicer, kot navaja pritožba, da mora stranka v predlogu za oprostitev plačila takse navesti le tiste podatke o dohodku in premoženju stranke in njenih družinskih članov iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 12. člena ZST-1, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena zakona. Pri tem pa je bistveno, da stranka ter njeni družinski člani v predlogu za oprostitev plačila taks podajo soglasje, da sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov oziroma premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke po uradni dolžnosti pridobijo podatke, ki so davčna tajnost. Za popolnost predloga za oprostitev plačila sodne takse tako ne zadostuje že zahteva stranke, naj jo sodišče plačila sodnih taks oprosti, ampak mora biti v njej vsebovano tudi navedeno soglasje stranke in njenih družinskih članov. Pritožbene navedbe, da bi sodišče lahko domnevalo, da tožnika soglašata s pridobitvijo podatkov, ki so davčna tajnost, so tako neutemeljene.
Sodišče ni dolžno samo pridobivati vseh podatkov o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju predlagatelja, ki utemeljujejo taksno oprostitev.
Da bi tožena stranka zdravniško opravičilo svoji prošnji za preložitev naroka priložila, v pritožbi ne zatrjuje, prav tako v vlogi niti ni konkretizirala razloga odsotnosti, ki bi drugemu tožencu onemogočal prihod na sodišče oziroma sodelovanje na naroku.
Postopek odločanja o pogojih za taksno oprostitev je predlagalni postopek. V njem se uporabljajo pravila pravdnega postopka (tretji odstavek 1. člena ZST-1), v katerem velja razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), preiskovalno načelo pa je izjema.
V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in morda z njimi povezane preživninske obveznosti). Morebiten dvom v pravilnost podatkov o družinskih članih (ali stranka ima oziroma nima družinskih članov, ki jih je treba upoštevati pri presoji pogojev za taksno oprostitev) je že del vsebinske obravnave predloga.
Pogoj občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje je izpolnjen, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (šesti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZBPP in prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre).
Po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala, da je sporna sredstva res porabila in za kaj. Iz predloženih računov je razvidno le, da sta naslovljena na tožnico, kdaj sta bila izdana in za kakšen denarni znesek. Ne dokazujeta pa, da je tožnica računa res (v celoti) plačala in da ju je plačala sama. To bi lahko tožnica brez težav dokazala s predložitvijo potrdila o plačilu računov ali z izpisom prometa na transakcijskem računu, ki bi izkazoval plačilo izvajalcu storitev oziroma tožničin dvig gotovine v znesku, s katerim bi tožnica lahko plačala posamezen račun.
Toženka v pritožbi izpodbija vročitev plačilnega naloga in navaja, da ga ni prejela. Iz spisa je razvidno, da je toženka pritožbo 9. 7. 2024 vložila po pooblaščencu. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Zato je sodišče prve stopnje toženki plačilni nalog z dne 23. 7. 2024 za plačilo sodne takse za postopek o pritožbi pravilno vročilo njenemu pooblaščencu 5. 8. 2024 (kot je razvidno iz vročilnice, pripete k list. št. 84 spisa) in ne njej osebno, kar je sodišče prve stopnje tožnici tudi pojasnilo z dopisom z dne 14. 10. 2024.