Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka za obravnavo pritožbe, rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po pravni naravi procesni rok. Vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP) zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zato ni izključena.
Izpodbijani sklep je bil osebno vročen pooblaščenki toženke 13. 3. 2026. Rok 15 dni za pritožbo se je iztekel v soboto 28. 3. 2026, tako da bi bila skladno s četrtim odstavkom 111. člena ZPP pritožba pravočasna, če bi bila vložena v ponedeljek 30. 3. 2026. Pritožba, poslana priporočeno po pošti 31. 3. 2026, je tako prepozna, zato jo je bilo treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP).
Pritožbena izjava ima restriktiven pomen in kadar pritožnikove volje ni mogoče zanesljivo ugotoviti, velja domneva, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožbenim interesom. Zaradi nasprotujočih si trditev v pritožbi je treba šteti, da se sodba izpodbija v celoti.
Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporno pogodbeno določilo nično že zato, ker naj bi bilo v nasprotju s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti elektroindustrije, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 34. člena določa, da delodajalec delavcu, ki ga napoti na izpopolnjevanje, usposabljanje ali izobraževanje za pridobitev nove stopnje izobrazbe, krije stroške prevoza, šolnine oziroma kotizacije, prehrane in bivanja, ter da je delavec dolžan te stroške vrniti, če izobraževanja ne zaključi uspešno, če je to dogovorjeno s posebno pogodbo o izobraževanju (enako določa podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke). Navedena ureditev se torej nanaša na položaj, ko je delavec na izobraževanje napoten s strani delodajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi bil toženec na izobraževanje napoten v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe.
Obveznost toženca, da po uspešno končanem izobraževanju ostane v delovnem razmerju še dve leti, ni postala objektivno nemogoča. V konkretnem primeru gre tako za položaj, ko je zaradi ravnanja tožeče stranke prišlo do zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženca, zaradi česar se pogodbena sankcija ne more uveljavljati.
Sodišče ni imelo podlage za zavrženje predloga dediča za taksno oprostitev. Predlog je imel vse obvezne/potrebne sestavine. Soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga, podatke o morebitnih družinskih članih pa lahko sodišče po uradni dolžnosti preveri v zbirki podatkov eRISK.
Prvi odstavek 413. člena ZPIZ-2 kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Ta določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev (merila, komisija, seznam) še ni bila vzpostavljena. Zato odsotnost uredbe iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ‑2 in neimenovanje komisije iz 201. člena ZPIZ-2 ne pomenita pravne praznine, temveč upravičujeta uporabo prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja kontinuiteto pravnega režima.
Po tretjem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko delavec ali delodajalec predlog za sodno razvezo uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar po naravi stvari velja tudi za z njim povezane trditve in dokaze. Ta ureditev predstavlja posebno zakonsko pravilo, ki v sporih o prenehanju delovnega razmerja pomeni izjemo od splošne ureditve o prekluzijah iz 286. člena ZPP in sledi določbi 4. točke 41. člena ZDSS-1, po kateri lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo do konca glavne obravnave. Če pritožbeno ali revizijsko sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se postopek na prvi stopnji oziroma glavna obravnava nadaljuje oz. vrne v fazo, ki jo določi razveljavitveni sklep. Ker zakon določa le skrajni rok (konec glavne obravnave), ta rok velja tudi v ponovljenem postopku.
Sodišče lahko uporabi institut sodne razveze, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo; te so lahko objektivne narave (da mu ne more zagotoviti dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je njun odnos porušen do takšne mere, ki ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja), pri čemer je zadosten razlog za sodno razvezo že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin.
Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP po temelju, tako da jih je tožniku dolžna povrniti toženka. Ker v takšnem primeru odločitev ne vsebuje višine stroškov, ni mogoče izračunati takse po tarifni številki 3009 (40 % takse za postopek na prvi stopnji). V takšnem primeru je treba uporabiti tarifno številko 30010 (v zvezi z opombo 3e).
Sodna taksa za ugovor po plačilnem nalogu znaša 55,00 EUR. Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bil dolžnik kot pravna oseba oproščen plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je 11,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika, kar je pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po tretjem odstavku 11. člena ZST-1.