Osebni podatki družinskih članov stranke iz 2. alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1 so obvezna sestavina predloga. V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in z njimi povezane preživninske obveznosti).
Dolžnica zgolj s pritožbenimi navedbami, da je sodno takso plačala in je v nalogu pozabila navesti sklicno številko, zaradi česar plačilo takse naj ne bi bilo zaznano, pri čemer pa potrdila o plačilu pritožbi ni priložila, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da dolžnica sodne takse po plačilnem nalogu z dne 13. 9. 2024 ni plačala.
Vrednost čiste zapuščine ugotavlja sodišče prve stopnje zaradi odmere sodne takse, ki jo plačajo dediči, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.
Sodišče lahko deloma oprosti stranko, ki je pravna oseba, plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZST-1). Če pravna oseba ta sredstva lahko zagotovi, vendar ne takoj, lahko sodišče odloči, da se taksna obveznost odloži, oziroma lahko sodišče odloči tudi o obročnem plačilu takse, če pravna oseba celotnega in takojšnjega bremena taksne obveznosti ne zmore, zmore pa plačilo po obrokih v določenem časovnem razdobju (tretji v zvezi z drugim odstavkom 11. člena ZST-1).
V primeru odloga plačila sodne takse taksni zavezanec ni razbremenjen obveznosti, izpolnitev obveznosti je zgolj odložena v prihodnost. Odločitev o odloženem plačilu sodne takse zato ne sme temeljiti na popolnoma negotovem dejstvu (in pravdni uspeh stranke je brez dvoma takšno dejstvo), temveč na realnem in z verjetnostjo izkazanem pričakovanju taksnega zavezanca, da se bo njegovo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje v prihodnosti izboljšalo, zato bo takrat sposoben plačati sodno takso. Sodišče je zmotno uporabilo peti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z 12.b členom ZST-1.
Sodišče mora pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev upoštevati podatke o vrednostih posameznih gospodarskih kategorij stečajne mase, kot so razvidni iz otvoritvene bilance. Ta namreč predstavlja realni prikaz premoženja stečajnega dolžnika.
Ker je tožnik oproščen plačila vseh sodnih taks v tem pravdnem postopku že na podlagi samega zakona, v času odločanja o pritožbi nima več pravnega interesa za vsebinsko odločitev o svojem predlogu za taksno oprostitev.
Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, koga je sodišče v obravnavani zadevi sploh kaznovalo - tožnika ali njuno pooblaščenko.
Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj šteje kot obsežno vlogo, po oceni pritožbenega sodišča pa izdelava povzetkov ne bi zavlekla postopka in bi toženka še vedno imela dovolj časa, da se izjavi.
Tožnika izpostavljata, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo kreditnih obveznosti, za plačilo slednjih pa naj bi tožnika porabila skoraj vse svoje mesečne prihodke. Vendar pa so navedbe glede kreditnih obveznosti precej pavšalne in brez kakršnihkoli trditev o višini ter ročnosti kreditov.
Upnik prilaga potrdilo o izvršenem plačilu NLB d.d. z datumom poravnave 9. 7. 2024. To je bilo 14 dni preden mu je bil vročen plačilni nalog za pritožbo, zato se to potrdilo ne more nanašati nanj. Tudi zneskovno plačilo 44,00 EUR v potrdilu NLB d.d. ne dosega dolžne sodne takse po plačilnem nalogu 100,00 EUR. Upnik ni dokazal, da bi plačal sodno takso za pritožbo.
Tožnica je podala delni umik predloga za izvršbo (pravilno tožbe) še preden je zadevo prejelo pravdno sodišče in tožnico pozvalo na doplačilo sodne takse. Vendar je šlo le za delni umik, s katerim je tožnica izrazila interes za vodenje pravdnega postopka glede neplačanega dela obveznosti, pravdi pa se je nato odrekla šele z neplačilom sodne takse. Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožnice. Šele, ko bi tožnica doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje delni umik tožbe vročilo toženki. Če bi se ta z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe, skupaj s stroškovno posledico. V tej zadevi pa je bil postopek ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse (in ne zaradi dejanskega umika tožbe), zato je sodišče prve stopnje stroške postopka toženke pravilno naložilo v plačilo tožnici.
Namen oprostitve plačila sodne takse je v preprečitvi, da okoliščine premoženjske narave tožeči stranki povzročijo nemožnost dostopa na sodišče. Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks v postopku uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, pa mora ta del takse na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 plačati.
Za pritožbo zoper sklep o ugovoru dolžnika zoper spremembo upnika taksa ni posebej določena, pritožba pa takse tudi ni prosta. Za postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste, zakon določa plačilo takse v znesku 33,00 EUR.
Plačilni nalog mora vsebovati osebno ime in naslov zavezanca, za pravno osebo pa naziv in sedež, višino dolžne sodne takse in pravno podlago za njeno odmero, številko računa za nakazilo, referenco in opozorilo glede posledic, če taksa ne bi bila plačana pravočasno.
V konkretni zadevi tožniki s tožbo od toženke zahtevajo nerazdelno plačilo odškodnine, ki naj bi jim nastala zaradi opustitve njene pojasnilne dolžnosti pri sklenitvi kreditnih pogodb v CHF. Glede na tako postavljen enoten tožbeni zahtevek kreditojemalca in solidarnih porokinj pa je za njihovo sosporništvo potrebno uporabiti omenjeni drugi odstavek 14. člena ZST- 1 in odločiti, da se taksna oprostitev za skupno vloženo pritožbo prvo tožnika in tretje tožnice razteza tudi na drugo tožnico, kot to utemeljeno uveljavlja pritožba.