poslovno sodelovanje - kupoprodajna pogodba - neupravičena obogatitev - ugovor tožene stranke - dokazi in izvajanje dokazov - trditveno in dokazno breme - dokazna vrednost listine
Pritrditi je sicer potrebno toženi stranki v odgovoru na pritožbo, da civilni pravdni postopek ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je posamezna dejstva mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinami. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožena stranka s svojimi navedbami in izpovedbo toženca omajala verodostojnost potrdila z dne 16. 5. 2014, overjenega pred sodiščem, pri čemer ni ocenilo vseh okoliščin, na katere v pritožbi opozarja tožeča stranka.
Pritožnica ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno očitalo tožnici, da v trditveni podlagi ni pojasnila, kakšne davčne obveznosti iz omenjenega potrdila naj bi se v zvezi s tožnico sploh urejale in zakaj. Navedeni očitek bi prvostopenjsko sodišče v prvi vrsti moralo nasloviti na toženo stranko, ki je tovrstne trditve podala, še pred tem pa potrdilo podpisala in podpis overila. S tem je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme v zvezi s to okoliščino prevalilo izključno na tožečo stranko, ki je vseskozi trdila in dokazovala verodostojnost in večnamenskost potrdila. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 212. člen ZPP. Prav ima sodišče prve stopnje, da so trditve v zvezi s temi davčnimi obveznostmi pomanjkljive in nesubstancirane, kar pa še ne pomeni uspeha tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravila o (prevalitvi) procesnega trditvenega in dokaznega bremena. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pritožbenemu očitku, da je zaradi prestrogega dokaznega standarda tožnici naložilo previsoko dokazno breme. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212., 214. in 215. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo s sklepanjem o pomanjkljivosti oz. nesklepčnosti nakaterih navedb tožeče stranke, nasprotno pa je nakatere pomanjkljive trditve tožene stranke upoštevalo kot sklepčne. Ker se zaradi napačne presoje sklepčnosti trditev ene in druge stranke, ni opredelilo do vseh odločilnih navedb strank, je podan razveljavitveni razlog iz 354. in 355. člena ZPP.
Načelna prepoved obrestnih obresti po 375. členu Obligacijskega zakonika in izjema procesnih obresti po 381. členu OZ predstavljata materialno pravo ius cogens, na njegovo pravilno uporabo pa pazi sodišče po uradni dolžnosti.
ZPP člen 279č. ZNPosr člen 13, 15, 25. OZ člen 101.
program vodenja postopka - posredniška pogodba - neizpolnitev pogodbe - plačilo za posredovanje - nepremičninsko posredovanje - provizija za nepremičninsko posredovanje - sodba presenečenja
Sodišče ni vezano na program vodenja postopka in ga je mogoče med postopkom kadarkoli spremeniti ali dopolniti. Vsekakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da zaradi tega, ker je sodišče uporabilo pravno podlago, ki v programu vodenja postopka ni omenjena – in ob tem, ko je toženka tekom postopka neizpolnitev posredniške pogodbe s strani tožnika večkrat zatrjevala – izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja.
Tožnik je glede svoje pravice do plačila provizije trdil, da je edini pogoj za posredniško plačilo, izvedena prodaja nepremičnine. Kakšnih posebnih aktivnosti – razen sodelovanja pri oblikovanju najemne pogodbe – tako niti ni zatrjeval. Razumljivo je, da tožnik vseh storitev, ki se jih je zavezal opraviti s posredniško pogodbo, glede na potrebe poslovnega razmerja, ni mogel ali mu vseh aktivnosti niti ni bilo potrebno izvesti. Vendar pa sodišče manjkajoče trditvene podlage tožnika v nobenem primeru ne more nadomestiti. Na tožniku je torej bilo, da konkretno navede katere posredniške storitve je ali ni izvedel oziroma zakaj jih je izvedel v manjšem obsegu.
Pravilno je sicer razlogovanje tožeče stranke, da določilo 7. členu ZUP nalaga upravnim organom, da pri postopanju in odločanju omogočijo strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Slednje pa pomeni, da mora uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, na to opozoriti. Kljub navedenemu, to določilo nima takšnega dometa, da bi bila tožena stranka zavezana prevzeti tudi aktivnosti, ki so neločljivo vezane na upravičenca in je ni mogoče širiti v nedogled. Ustrezno je izpostavljeno, da je mogoče pravico do denarne socialne pomoči priznati le na podlagi vložene vloge, saj ne gre za pravice, o katerih bi upravni organ moral odločiti ex offo.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
V predsodnih upravnih postopkih se nastanek invalidnosti praviloma določa z dnem obravnave na IK I. To je logično, saj mnenje izvedenskega organa o obstoju ali neobstoju invalidnosti, vzroku in datumu nastanka temelji na listinski medicinski dokumentaciji in izvidu osebnega pregleda. Seveda je mogoče invalidnosti ugotoviti tudi z dnem, ki ne sovpada z obravnavo na IK I., vendar pa mora biti za to podana objektivizirana podlaga v listinskem medicinskem gradivu.
ZIZ člen 3, 38, 38/6, 43. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 27, 27/7, 39, 39-3. Odvetniška tarifa (2015) člen 4.
predlog za izvršbo - obseg izvršbe in zavarovanja - umik in omejitev predloga - delna ustavitev izvršbe zaradi delnega umika izvršilnega predloga - umik predloga za izvršbo- utesnitev izvršbe - delno poplačilo dolga - odvetniška tarifa - vrednost storitve po Odvetniški tarifi
Kadar pride do delnega poplačila upnikove terjatve v izvršilnem postopku, tudi če pride do poplačila po dogovoru o obročnem poplačilu dolga med izvršiteljem in dolžnikom, in je bilo sodišče o teh delnih poplačilih obveščeno od izvršitelja, ni razloga za pozivanje upnika k umiku oziroma utesnitvi izvršilnega predloga. Zato tudi ni podlage za stroškovno obremenitev dolžnika zaradi vloženega odgovora upnika na nepotreben poziv sodišča. Dolžnik je dolžan povrniti upniku le tiste stroške, ki so potrebni za izvršbo. Ker delni umik v obravnavanem primeru ni bil potreben, sodišče prve stopnje upniku pravilno ni priznalo stroškov vloge. Stroški delnega umika bi se priznali oziroma bi bili za izvršbo potrebni le, če bi dolžnik dolg delno poravnal zunaj izvršbe oziroma če sodišče za plačilo iz spisa ne more vedeti. Vendar pa v obravnavani zadevi ni bilo tako, ker je bilo sodišče s strani izvršitelja obveščeno o delnih poplačilih dolga pred vloženim predlogom dolžnika za utesnitev izvršbe.
Sodna taksa se lahko plača z gotovino, z elektronskim denarjem ali z drugimi plačilnimi sredstvi po prvem odstavku 6. člena ZST-1, o čemer je bil drugi dolžnik poučen v plačilnem nalogu z dne 10. 6. 2020. Zakaj teh ne bi mogel uporabiti, četudi bi bil res v obdobju plačila v samoizolaciji, v pritožbi ne pojasni.
ugovor tretjega - predmet izvršbe - odločanje o zahtevku in izvršilnih stroških v pravdi - nedopustnost izvršbe glede predmeta izvršbe - izkaz verjetnosti pravice, ki preprečuje izvršbo
Pozitivna zakonodaja v primeru, ko tretji za svoje trditve o lastništvu na predmetu izvršbe ne izkaže za verjetno, kot v konkretnem primeru, ko k ugovoru ni predložil dokazov, kot tudi v primeru, ko k ugovornim trditvam o svojem lastništvu predmetov izvršbe predloži dokaze (tretji je to storil šele v pritožbi), upnik pa ugovoru nasprotuje, izvršilnemu sodišču ne omogoča vsebinske presoje in odločitve, da je izvršba na predmete nedopustna. Zakonodaja predpisuje prenos vsebinskega odločanja o ugovornih navedbah tretjega v poznejšo pravdo
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00042364
KZ-1 člen 198, 198/1, 257, 257/2, 266. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1. ZPDI člen 21, 22, 29, 29a.
konkretizacija zakonskih znakov - pravniški državni izpit (PDI) - zavrženje obtožnega predloga - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - sestava zapisnika - opravljanje pravniškega državnega izpita - ocena na izpitu - spraševanje na izpitih
Oviro pri iskanju oziroma pridobitvi zaposlitve v pravosodju predstavlja neuspešno opravljen pravniški državni izpit.
Način in pogoje, pod katerimi se lahko pristopi k opravljanju pravniškega državnega izpita, določa ZPDI, vsebino in potek izpita določa Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu.
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 3,4.
Republiki Madžarska in Slovenija sta pristopnici k Dunajski Konvenciji in h Konvenciji o zastaranju (op. vključno s protokolom h Konvenciji o zastaranju). V obeh republikah je v veljavi tudi uredba Rim I. Vsi omenjeni mednarodni pravni akti so neposredno uporabljivi in so hierarhično nad sprejetimi zakoni (v zvezi s slovenskim pravom, za katerega se zavzema pritožnica, glej 8. člen Ustave Republike Slovenije, ki je najvišji pravni akt v Republiki Sloveniji). Konvenciji vsebujeta določbe mednarodnega unificiranega prava (materialnopravne določbe, ki so nad določbami OZ), medtem ko uredba Rim I vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava (kolizijske določbe, ki so nad določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku). Obširno pritožbeno polemiziranje o tem, da je bila med pogodbenima strankama na podlagi konkludentnih ravnanj in izpovedbe toženke dogovorjena uporaba slovenskega materialnega prava, na podlagi povedanega ne more samo po sebi izključiti uporabe konvencij, ki se v hierarhiji pravnih aktov nahajata nad OZ. Konvenciji sta namreč z ratifikacijo in objavo postali del slovenskega (in podobno tudi madžarskega) materialnega prava in sta neposredno uporabljivi ter prevladata nad določbami OZ o dolžini zastaralnega roka (in podobno tudi nad ustreznimi določbami madžarskega prava). Ker konvenciji ne vsebujeta unificiranega mednarodnega materialnega prava v zvezi z višino obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, se je sodišče prve stopnje pri presoji tega vprašanja pravilno oprlo na slovensko pravo.
Drži, da je mogoče uporabo konvencij eksplicitno ali implicitno izključiti, vendar mora obstajati volja v smeri izključitve konvencij, ki je sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo in je to tudi pravilno obrazložilo. Ob tem je odveč opomniti na tretji odstavek 3. člena Konvencije o zastaranju, ki predvideva neuporabo Konvencije o zastaranju le v primeru njene izrecne izključitve. Dunajska konvencija je v tem oziru milejša (glej njen 6. člen, ki določa možnost izključitve in ne le izrecne izključitve), vendar se vseeno zahteva volja (jasen in nedvoumen namen) po njeni izključitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe ni razvidno kaj je podlaga vtoževane terjatve oziroma so razlogi o tem vprašanju nejasni in kontradiktorni, ter zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni namreč razvidno, ali je podlaga vtoževane terjatve v dogovoru pravdnih strank o višini toženkinega dolga (oziroma morebiti v pripoznavi višine dolga s strani toženke) ali v vtoževanih računih (op. pri čemer glede na lastne navedbe tožnica ni predložila vseh računov). Če je podlaga v dogovoru (oziroma morebiti v pripoznavi dolga s strani toženke), potem sodba o tem ne vsebuje zadostnih razlogov, ki bi omogočali njen preizkus. Če stanje dolga v drugi pravdi morebiti ni bilo sporno, to samo po sebi še ne pomeni, da obstoji dogovor o dolgu oziroma da gre za pripoznavo dolga. Če pa so podlaga terjatve računi, potem sodišče prve stopnje ni odgovorilo na pravno relevantne pomisleke toženke, ki so izpostavljeni tudi v pritožbi.
Ne predstavlja že vsaka omejitev konkurence kršitev prepovedi omejevanje konkurence. Prepovedani oz. nični so le tisti omejevalni sporazumi, katerih cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na ozemlju Republike Slovenije. Distribucijska pogodba z ekskluzivno pravico prodaje v načelu sodi med sporazume iz tretjega odstavka 6. člena ZPOMK-1, "ki prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin ali, ki pospešujejo tehnični in gospodarski razvoj, pri tem pa zagotavljajo potrošnikom in potrošnicam pravičen delež doseženih koristi."
Namen pogodbene kazni je prav v tem, da upravičenca razbremeni (običajno zelo mukotrpnega) dokazovanja dejanske višine škode, in mu pripada tudi v primeru, če mu zaradi kršitve pogodbe ni nastala nikakršna škoda. Zato se tudi pri presoji ne-sorazmernosti višine pogodbene kazni ne ugotavlja dejanska škoda zaradi kršitve, pač pa se oceni domnevna škoda, oz. prikrajšanje, ki bi upravičencu verjetno lahko nastalo v posledici kršitve pogodbe. Tudi določilo 252. člena OZ, ki nalaga sodišču, da pogodbeno kazen zniža, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka, dopušča primeren manevrski prostor za to oceno. Z ozirom na v pogodbi določeno višino pogodbene kazni je bil njen namen gotovo tudi kaznovalne narave, zato se ga pri oceni ustreznosti pogodbene kazni ne sme izključiti.
nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - skrb za otroka - okoliščine, ki narekujejo nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist
Sodišče prve stopnje je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, pri čemer je pravilno zaključilo, da je izvršitev kazni zapora trenutno edini pravičen, primeren in ustrezen ukrep, ki bo obsojencu preprečil nadaljnje kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj.
Čeprav gre navzven za solidarno odškodninsko odgovornost države in izvršitelja, v notranjem razmerju država glede na konkretne okoliščine te zadeve ne more odgovarjati. Ob dejstvu, da je izvršitelj škodo povzročil naklepno, saj si je v celoti zadržal kupnino, doseženo v izvršilnem postopku, namesto da bi jo nakazal upniku, odgovornost države, ki je bila sicer napram oškodovancu ugotovljena zaradi opustitve dolžne skrbnosti, v notranem razmerju nima nobene teže.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - trajanje pripora
V skladu z drugim odstavkom 272. člena ZKP v primeru, če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano naj se pripor podaljša, kot je to v predmetnem primeru v obtožnici predlagala okrožna državna tožilka, zunajobravnavni senat, potem ko je bila obdolžencu in zagovorniku dana možnost, da v roku 24 ur odgovorita na predlog, o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. V tem primeru rok trajanja pripora ni obligatorna sestavina izreka sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora.
IZVRŠILNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSM00043048
OZ člen 134. ZIZ člen 272, 272/2. KZ-1 člen 140, 160. URS člen 35, 37, 38, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10.
Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Za tak zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj kršitve.
Pri izdaji regulacijskih začasnih odredb zasleduje restriktiven pristop, saj se odredba izda brez predhodne kontradiktornosti. Pogoje za izdajo je določilo Ustavno sodišče, ZIZ posebnih določb za te vrste odredb nima, zato se smiselno razlagajo pogoji za izdajo klasičnih (zavarovalnih) začasnih odredb, upoštevajoč namen regulacijskih začasnih odredb, ki se kaže v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja med strankama. Ustavno sodišče je poleg materialnopravnih pogojev iz ZIZ postavilo še dodaten pogoj možnosti vrnitve v prejšnje stanje, če bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (reverzibilnost).
Podana je kolizija med varstvom osebnostnih pravic, varstvom tajnosti občil in varstvom osebnih podatkov upnice na eni strani ter varstvom svobode izražanja dolžnika na drugi strani. Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera (pravično ravnotežje med človekovimi pravicami, ki se srečujejo). Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne sme vnaprej izključiti iz obravnavanja. Sodišče mora upoštevati navedene zahteve in opraviti tehtanje (gre za t.i. test praktične konkordance). Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin. Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP, čemur je sledilo tudi Ustavno sodišče RS. Navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve je bila presežena. Merila za razreševanje kolizije med navedenimi pravicami so: (1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (5) vsebina, oblika in posledice objave; (6) teža naloženih sankcij.
Glede na pravnomočno I. točko prvostopenjskega sklepa o ustavitvi postopka je sodišče vlogo z dne 12. 12. 2019 štelo za umik tožbe (in ne tožbenega zahtevka), ugotovitev, da je toženec z umikom tožbe soglašal, pa le še dodatno potrjuje obstoj dejanskega stanu iz 3. odstavka 188. člena ZPP za ustavitev postopka iz spora o glavni stvari.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00042247
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-4, 268, 238f, 238f/6. ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1.
izvršitev odločbe o stikih z otrokom - odlog izvršbe - sprememba stikov - začasna odredba - pogoji za prekinitev izvršilnega postopka - predhodno vprašanje - sum spolne zlorabe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih
Za odlog izvršbe odločbe o osebnih stikih je predpisana vsebinska presoja, ali je oprava izvršbe v nasprotju z varstvom koristi otroka. Ogroženost otroka zaradi suma spolne zlorabe bi po pojasnjenem moralo celovito ugotoviti v dokaznem postopku. Upnik vendarle razpolaga z izvršilnim naslovom, zato mora sodišče konfliktno razmerje interesov upnika za izvršbo in dolžnika, ki predlaga odlog izvršbe, ustrezno vsebinsko pretehtati, da šele lahko sprejme odločitev glede na ugotovljene konkretne okoliščine koristi otroka, komu bo dalo prednost. Iz ustavnosodne prakse izhaja, da sodišča v razmerju do stranke vedno nastopajo kot enotna oblast. Sodišče, ki odloča o veljavnosti izvršilnega naslova, in izvršilno sodišče, ki vodi postopek izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, v razmerju do stranke nastopata kot enotna sodna oblast, zato ju je tako treba tudi obravnavati. V obravnavani zadevi se v nepravdnem postopku odloča o spremembi izvršilnega naslova in hkrati o začasni odredbi, s katero se bo, če bo izdana, začasno poseglo v izvršilni naslov. Izvršilno sodišče po pojasnjenem ne sme voditi postopka izvršbe, dokler ni sprejeta odločitev o začasni odredbi. V nasprotnem primeru bi sodno varstvo z začasno odredbo izgubilo smisel.
podjemna pogodba - zavrnitev zaslišanja ene stranke
Drži sicer, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje A. A., njenega zakonitega zastopnika. To je storilo zato, ker se vabilu, kljub temu, da je bil pravilno vabljen, ni odzval. Podlago za odločitev, da ga ne zasliši, pa je našlo v določilu drugega odstavka 258. člena ZPP. Po tem določilu sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko takrat, kadar se druga stranka ne odzove sodnemu vabilu.
ZDR-1 člen 118.. ZPP-D člen 318, 318/1, 318/1-3.. OZ člen 299, 378, 378/1.
obstoj delovnega razmerja - reintegracija
Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica neutemeljeno uveljavlja reintegracijski zahtevek, saj tožnici pri toženi stranki ni bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica je uveljavljala priznanje obstoja delovnega razmerja od 12. 9. 2018 do 31. 8. 2017, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu za daljše obdobje (tožnica se je zaposlila pri novem delodajalcu 1. 9. 2017 in je bila pri novem delodajalcu zaposlena še v času odločanja sodišča prve stopnje) pomeni, da v nobenem primeru po 1. 9. 2017 tožnica ne bi mogla več uveljavljati obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki.