Načelo, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), je rezultat dejstva, da služnost na lastni stvari ničemur ne služi, saj lahko lastnik na svoji nepremičnini izvaja vsa oblastvena ravnanja (posest, uporaba in uživanje na najobsežnejši način ter razpolaganje z nepremičnino) že zgolj na osnovi lastninske pravice.
Ker je povratnica javna listina, ki izkazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (torej, da je bilo upravniku C. 13 navedenega dne vročeno vabilo za narok 7. 3. 2019), dokler se ne dokaže nasprotno (224. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilno vabljenje izkazano. S pavšalnimi navedbami, da vabila niso prejeli, nasprotni udeleženci s C. 13 ne morejo ovreči javne listine, ki dokazuje nasprotno.
Novejša sodna praksa je izoblikovala stališče, da so vsi kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1 enakovredni. Zakonodajalec je želel prepustiti sodišču, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovi obseg pripadajočega zemljišča. V zakonu je določil le temeljna napotila in merila.
Upoštevaje dejstvo, da isto zemljišče dva prostorska akta določata kot parkirišče za dve različni ulici in upoštevaje ugotovitve izvedenca, da je raba sporne parcele izrazito mešana oziroma večplastna, je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi šlo za pripadajoče zemljišče, namenjeno zgolj za redno rabo stavb na B. S tem pa ni izpolnjen že osnovni kriterij za (skupno ali posamično) pripadajoče zemljišče iz 42. člena ZVEtL-1, saj ne gre za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za rabo zgolj ene stavbe (ali kompleksa stavb), temveč je sporno zemljišče namenjeno in tudi dejansko služi uporabi večih krogov ljudi.