Zmotno je stališče tožene stranke, da so predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (v konkretnem primeru je to določba 40. člena ZZRZI) relevantni le glede stanja invalidnosti kot razloga za odpoved, ne pa tudi za presojo ali je ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna ali ne. Prvi odstavek 40. člena ZZRZI povsem jasno določa, da delodajalec invalidu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. S tem je zakonodajalec določil pogoj za zakonitost takšne odpovedi, to je ponudbo nove zaposlitve, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi.
Pod pogoji, ki so bili določeni v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi - delovno razmerje za nedoločen čas, ne da bi bilo določeno, na katerem delovnem mestu - pogodbe o zaposlitvi ni bilo mogoče ohraniti, saj je jasno, da delodajalec nima potrebe za nadaljevanje delovnega razmerja pod takimi pogoji. Ker delodajalec ne more obdržati delavca le v "delovnem razmerju", brez opredelitve, na katerem delovnem mestu in če tudi dejansko nima delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudil delavcu, je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga edina zakonita rešitev.
Podvrženost pravilom, kar vključuje med drugim tudi nošenje uniforme, dosegljivost in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe v obravnavanem primeru ne predstavlja delovne obveznosti in v tem obsegu tudi ne posega v pravico do tedenskega počitka.
Sodišče je poizkušalo od toženca pridobiti listinsko dokumentacijo, ki je last tožeče stranke (delovne naloge, potrditve teh nalogov, porabo materiala in ostalo, kar je odnesel) z edicijskim pozivom, v katerem je opozorilo toženca na posledice zanj neugodnega upoštevanja zatrjevanih dejstev s strani tožeče stranke v primeru neizpolnitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člena ZPP). Ker toženec ni predložil odtujene dokumentacije tožeče stranke, je sodišče utemeljeno uporabilo določbo petega odstavka 227. člena ZPP in štelo za resnične navedbe tožeče stranke o obdelavi in tiskanju optičnih medijev, ki so se kot neobdelani prodali naprej. Pri uporabi 227. člena v obravnavani zadevi ne gre za prepovedan informativni dokaz, saj je bila tožeča stranka upravičena do učinkovitega pravdanja (23. člena Ustave RS), ki bi ji bilo sicer onemogočeno ravno zaradi odtujene dokumentacije s strani toženca.
Odklonitev sprejema pisanja in odklonitve podpisa vročilnice sta dve različni ravnanji naslovnika, za kateri zakon predpisuje različna postopanja vročevalca. Če naslovnik brez zakonitega razloga odkloni prevzem pisanja, postopa vročevalec po prvem odstavku 144. člena ZPP, če pa naslovnik odkloni podpis vročilnice, postopa vročevalec po tretjem odstavku 149. člena ZPP.
Dokazno breme, da je tožnik odklonil vročitve izredne odpovedi, je bilo glede na tretji odstavek 88. člena ZDR-1 na toženi stranki.
Tožena stranka ni dokazala, da je zakoniti zastopnik ravnal v skladu s tretjim odstavkom 149. člena ZPP. Tožnik namreč ni nasprotoval vročitvi izredne odpovedi (to odpoved je celo želel prevzeti, da bi jo pokazal svojemu pooblaščencu), odklonil je le podpis vročilnice. Zaradi odklonitve podpisa vročilnice pa zakoniti zastopnik tožene stranke tožniku izredne odpovedi spornega dne sploh ni izročil, saj je to izročitev pogojeval prav s podpisom vročilnice.