OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0077111
OZ člen 74, 619, 1035, 1041. ZPP člen 155.
spor majhne vrednosti – leasing – operativni leasing – kritje stroškov popravila leasinškega vozila – podjemna pogodba - pooblastilo – asignacija – nakazilo – učinki asignacije – potrebni pravdni stroški – stroški odgovora na pritožbo
Tožena stranka se kot nesporen naročnik pogodbe o delu svoje obveznosti plačila nasproti tožeči stranki ne more razbremeniti že s preprostim zapisom v pooblastilu, da bo vtoževani znesek plačal nekdo drug.
Samo dejstvo pooblastitve, asignanta ne odvezuje plačila vtoževanega zneska, saj zaradi same asignacije asignantova obveznost do asignatarja (še) ne preneha. Kaj takega bi bilo podano šele, ko (če) bi asignat opravil plačilo asignatarju, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.
rezervni sklad – plačilo prispevka v rezervni sklad
Toženca se plačila prispevka v rezervni sklad ne moreta razbremeniti na predlagan način, torej da v obnovo skupnega dela stavbe (svoje terase) vložita svoja sredstva (ne glede na to, da je bila odločitev o povečanju prispevka rezervnega sklada sprejeta ravno zaradi predvidene obnove teras), saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo prispevka v rezervni sklad je odločilno le, ali sta sredstva rezervnega sklada za sporno obdobje že vplačala ali ne.
ZSVarPre člen 6, 6/3, 8. ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 11/3.
pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – popolna taksna oprostitev – delna oprostitev plačila sodne takse – upravičenec do denarne socialne pomoči – osnovni znesek minimalnega dohodka – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – odplačevanje kredita – odločba ustavnega sodišča
V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 morajo sodišča do odprave protiustavnosti določb 11. člen ZST-1 v primerih, ko je podan predlog za popolno taksno oprostitev, sama ugotavljati, ali bi bila stranka do denarne socialne pomoči upravičena ali ne.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – TRANSPORTNO PRAVO
VSL0077110
ZPPCP-1 člen 24, 24/1, 24/2. Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) člen 1.
prevozna pogodba – mednarodni cestni prevoz blaga – plačnik prevoza – naročnik prevoza – pošiljatelj – stranka prevozne pogodbe
Konvencija ne ureja (vsebine) prevozne pogodbe (za katero se uporablja) niti ne vsebuje določil o plačniku prevoza. Prav tako njen namen ni reševati splošnih pogodbenih težav, kot je na primer določanje cene prevoza. To pomeni, da je določbe, ki navedena vprašanja obravnavajo, potrebno iskati v ZPPCP-1 oziroma določbah OZ, kolikor ZPPCP-1 določenega vprašanja ne ureja.
V primerih, ko naročnik in pošiljatelj nista ista oseba, je treba to upoštevati. Ko ZPPCP-1 (kot tudi OZ) nalaga obveznost plačila pošiljatelju, mu jo nalaga kot stranki prevozne pogodbe, ne pa kot osebi, ki zgolj (v imenu naročnika) predaja pošiljko.
Prekinitev leasing pogodbe med toženko in leasingodajalcem ne vpliva na pogodbeno razmerje toženke s tožečo stranko, s katero je sklenila zavarovalni pogodbi.
Tožena stranka ni prerekala odločilne trditve tožeče stranke glede obvestila toženi stranki o odstopu terjatve in glede tega, da je s podpisom potrdila, da je obveščena o odstopu terjatve in seveda tako tudi ni moglo biti dokaznega predloga v zvezi z neprerekano trditvijo tožeče stranke. Če pa ni trditev in za dokazovanje teh konkretnih trditev predlaganih dokazov, pa sodišče tudi ni imelo o čem sprejemati dokaznega sklepa.
Tako pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse predlagane dokaze in z njimi dokazno preizkusiti tudi nesporne trditve ali pa še več z zaslišanjem prič ugotavljati nekaj, kar ni bilo zatrjevano. Izpovedbe prič ne morejo nadomestiti trditev strank in četudi bi sodišče prve stopnje zaslišalo po toženi stranki predlagane priče, bi jih smelo le v zvezi s s tistimi trditvami tožene stranke, za katerih dokazovanje so bile predlagane.
Zavezo tožene stranke, da bančno garancijo vnovči za poplačilo podizvajalcev, je
nedvomno mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega. Ker pa z
bančno garancijo razpolaga tožena stranka, je tožeča stranka kot upravičenec iz nje, ne more prisiliti k izpolnitvi pogodbe v korist tretjega, vendar pa je tožeča stranka s tem, ko je izjavila, da zahteva korist iz pogodbe v korist tretjega neposredni upravičenec iz te pogodbe in ima neizpolnitev pogodbe za posledico odškodninsko odgovornost tožeče stranke.
Tožene stranke nedvomno ni mogoče prisiliti k prostovoljni vnovčitvi bančne garancije, vsekakor pa je to po zgoraj obrazloženem mogoče po sodni poti. Bančna garancija je bila v konkretnem primeru sicer pogoj za veljavnost glavne izvajalske pogodbe, vendar pa je več kot očitno v interesu pogodbenih partnerjev bilo, da se zaradi nemotenega izvajanja del z njo zagotovi tudi zavarovanje plačil podizvajalcev. Odklanjanje unovčitve bančne garancije pa je protipravno ravnanje, saj je obveznost tožene stranke v tem, da tožečo stranko poplača iz v ta namen pridobljene bančne garancije, to obveznost pa je mogoče realizirati le z predložitvijo bančne garancije na unovčenje. Tako se krog protipravnosti kaže v nepredložitvi bančne garancije na unovčenje in posledično v neizpolnitvi obveznosti, dogovorjene v korist tožeče stranke, to je njenega poplačila kot podizvajalca.
Ravnanje tožene stranke, ki ni unovičila bančne garancije, ni skladno z načelom vestnosti in poštenja, niti z načelom prepovedi povzročanja škode, hkrati pa je v nasprotju z utemeljenim pričakovanjem tožeče stranke, da bo njeno opravljeno delo poplačano in da s tem ne bo oškodovanje njenega premoženja.
Mandatar pridobi pravico do plačila, če svojo storitveno obveznost pravilno izpolni . To pomeni, da bodisi uspešno opravi posel (v primeru odvetnikovega zastopanja v pravdnem postopku to praviloma pomeni uspeh s tožbenim zahtevkom); če pa posla ne opravi uspešno, pridobi pravico do nagrade, če je hkrati izpolnjena nadaljnja predpostavka: da je pri opravljanju posla ravnal z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi.
dokazovanje z izvedencem – izvedensko mnenje – strokovno vprašanje – pravica do izvedbe dokazov
Edina možnost toženke, da dokaže utemeljenost svojih trditev, da vozili tožnika in oškodovanca nista bili poškodovani na v tožbi zatrjevani način, je izvedba dokaza s predlaganim izvedencem. Gre za vprašanje strokovne narave, na katerega lahko odgovori le izvedenec ustrezne stroke. Izpovedbi policistov (toženka utemeljeno opozarja, da tožnik ni trdil, da bi zaviral pred zatrjevanim trčenjem vozil) ne moreta nadomestiti mnenja izvedenca.
V primeru, da so v gradbeni pogodbi določene cene del za mersko enoto posameznih del, torej kot cena za enoto del, se poleg gradbenega dnevnika, ločeno vodi še knjiga obračunskih izmer.
Če dejansko stanje ni isto, gre za predhodno vprašanje, ne za učinek pravnomočnosti. Vendar pa je sodišče na odločitev sodišča v prvem postopku vezano. Posledica vezanosti je, da tega, kar je torej tožena stranka v drugem postopku prejela, tožena stranka iz prvega postopka ne more več zahtevati nazaj z zahtevkom za neupravičeno obogatitev.
Pri zahtevku iz neupravičene obogatitve ni odločilno, kakšno je (neutemeljeno) zmanjšanje premoženja upnika, temveč kakšno je neutemeljeno povečanje premoženja dolžnika.
ZZVZZ člen 12, 12/1, 14, 15, 15/1, 15/1-6, 15/1-20, 20, 22, 78, 78/2, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 5, 9, 9-4, 13. URS člen 158.
lastnost zavarovanca - lastništvo zasebne družbe - družinsko član - otrok, ki se šola - sprememba lastnosti zavarovanca - pravnomočnost
Do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja lahko, ob izpolnjenih pogojih, pride le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.
Tožnik je bil v obdobju od 16. 11. 2009 do 28. 11. 2012 pri toženki zavarovan iz dveh naslovov. V obdobju od 9. 11. 2004 do 30. 9. 2012 je bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski član, od 1. 10. 2012 pa kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovana iz drugega naslova. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebne družbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ od 16. 11. 2009 do 28. 11. 2012, nezakonita. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, kar je bistvo določila 158. člena Ustave RS, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.
izdaja sodbe brez glavne obravnave – izvedba naroka za glavno obravnavo – načelo neposrednosti – nesporno dejansko stanje
Nujen pogoj za dopustnost izdaje sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo je nespornost dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Takšna nespornost mora biti podana že na podlagi odgovora na tožbo, v trenutku torej, ko je vzpostavljena kontradiktornost postopka in je toženi stranki omogočeno, da se opredeli do trditvene podlage tožeče stranke.
Sodišče na podlagi 488. člena ZPP nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze. V tem smislu se položaj sodišča po navedeni določbi razlikuje od položaja v primeru spora majhne vrednosti, v katerem je takšno pooblastilo sodišču izrecno podano.
ZUTD člen 71, 71/2, 180, 180/2. ZZZPB-D člen 61, 61/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
V prehodni določbi ZZZPB-D, ki je začela veljati 24. 10. 1998, je bilo določeno, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti do uveljavitve ZZZPB-D, zadrži te pravice v obsegu in trajanju, kot je bilo določeno po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (1. odstavek 61. člena ZZZPB-D). Smiselno enaka je določba 2. odstavka 180. člena ZUTD. Tožnik lahko ob ponovni uveljaviti pravice do denarnega nadomestila izrabi le pravice, ki so bile zavarovancem priznane z ureditvijo v ZZZPB v času, ko je prvič prejemal denarno nadomestilo. Zato neizrabljene pravice do nadomestila ne morejo izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju, saj zakonska ureditev ob prvi uveljavitvi takšne možnosti ni določala. Tožnik bi zato tako možnost imel le, če bi se zaposlil za določen čas, krajši od 9 mesecev in bi se potem v 30 dneh ponovno prijavil na zavodu. V vseh drugih primerih ponovne zaposlitve pa zavarovanci take možnosti niso imeli, vključno s tožnikom, ki se je leta 1995 ponovno zaposlil za nedoločen čas, to pa pomeni, da v letu 2012 pravice, ki jo v letu 1994 niti ni mogel pridobiti, ne more uspešno uveljavljati.
ZDR člen 10, 10/1, 12, 12/1, 53, 53/2, 54. ZDR-1 člen 55, 55/2, 56.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Tožena stranka je s tožnikom nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj ni dokazala razloga za njihovo sklenitev (povečanega obsega dela). Zato se skladno s 54. členom ZDR (56. členom ZDR-1) šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - obstoj subjektivnih in objektivnih pogojev - plačila dobav, potrebnih za redno poslovanje
V 273. členu ZFPPIPP so izrecno (in izčrpno) določena pravna dejanja, ki jih kljub obstoju objektivnih in subjektivnih pogojev ni dovoljeno izpodbijati. Med njimi pa plačila (izpolnitve), opravljena v skladu z določbami 34. člena ZFPPIPP, niso zajeta, zato ni zakonske podlage, ki bi nakazovala vnaprejšnjo izključitev izpodbojnosti plačil tekočih dobav, potrebnih za redno poslovanje insolventnega dolžnika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - svet delavcev - članstvo - preverjanje možnosti zaposlitve - organizacijski razlog
Tožnici je s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki v posledici odpovedi iz krivdnih razlogov že na podlagi zakona prenehalo članstvo v svetu delavcev, ki pa s sodbo sodišča ni bilo ponovno vzpostavljeno in to kljub dejstvu, da je bila odpoved razveljavljena in je bila tožnica reintegrirana v delovno razmerje k toženi stranki. Tožnici je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki se presoja v tem sporu, podana v času, ko tožnica po nobeni zakonski določbi ni bila varovana delavka.
Bistveno zmanjšanje proizvodnje (v posledici zmanjševanja naročil) predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je v spornem času obrat obutve dokončno ukinila, v njem pa tudi vsa delovna mesta, vključno z delovnim mestom lepljenje stelk ter čiščenje, na katerem je bila zaposlena tožnica. Zato je bil podan organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.
nadomestilo za invalidnost - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Tožnica (invalidka III. kategorije) je bila v času nastanka invalidnosti brezposelna oseba, prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in ni bila uživalka pravice do denarnega nadomestila. Zato ji je toženec pravilno odmeril nadomestilo za invalidnost v višini 40 % invalidske pokojnine, kot to določa 3. odstavek 94. člena ZPIZ-1.
ZDR člen 8. ZJU člen 21, 21/1, 22, 22/3. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 1, 1/2. ZObr člen 37, 46, 89, 100.b. URS člen 14, 14/2.
kolektivni delovni spor - javni uslužbenci - vojska - sistemizacija delovnih mest - formacija - javna objava - načelo enakosti - sklenitev delovnega razmerja brez objave
Sodišče prve stopnje je pri presoji vprašanja, ali je stanje v Slovenski vojski nezakonito, ker pripadniki vojske nimajo splošnega akta o sistemizaciji delovnih mest, ampak za njih veljajo formacije, ki v delu določajo njihova delovna mesta in pogoje za zasedbo teh delovnih mest ter, da bi morale biti formacije v delovnopravnem delu objavljene kot splošni akti delodajalca, pravilno zaključilo, da drugačno urejanje delovnih razmerjih po ZObr in ZSSloV ni nezakonito in protiustavno, saj je ustavno sodišče že zapisalo, da drugačno urejanje delovnih razmerij s posebnimi zakoni ne pomeni kršitve ustavnih pravic (14. člena Ustave).
Vojska ima specifično ureditev, ki se kaže v njeni hierarhični organizaciji in vodenju (37. do 46. člen ZObr). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je formacija v delu, ki se nanaša na delovno pravne elemente, tak predpis, ki ga tožena stranka glede na stopnjo zaupnosti dokumenta ne more javno objaviti v glasilu ali na oglasni deski, ker je na podlagi Odloka o varnostnih ukrepih na obrambnem področju formacija podatek zaupne narave, saj bi razkritje njene vsebine lahko ogrozilo obrambo države in ima zato tudi določeno stopnjo tajnosti, kar pa je v skladu z 89. členom ZObr (sklenitev delovnega razmerja brez objave). Zato je predlog predlagatelja, da naj sodišče ugotovi, da so vse formacije Slovenske vojske, ki se uporabljajo kot sistemizacija, v delu, ki opredeljuje pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, nezakonite ter, da nasprotni udeleženec teh formacij ne sme uporabljati kot sistemizacije za izdajo individualnih delovnih aktov, neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.