Bistveno za presojo toženkine odškodninske odgovornosti je, kaj je vzrok za poškodbo/škodo. Tožnik je med drugim vsebinsko trdil, da je treba pravno relevantni vzrok za nastanek škodne posledice pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca, ker bi moral poskrbeti za varovalno ograjo na gradbenem odru, pa je to opustil, in je zaradi tega nastala ravno taka škodna posledica, ki jo skuša preprečiti pravilo o postavitvi varovalne ograje. Ta trditev ni očitno neutemeljena niti ni glede na materialnopravno podlago o krivdni odškodninski odgovornosti, na katero sta se oprli nižji sodišči, nebistvena. Tudi če je tožniku "sámo" spodrsnilo, bi morda varovalna ograja, ki bi morala biti nameščena (da je tako, izhaja iz izvedenskega mnenja), padec z višine lahko preprečila, zato je njena odsotnost vzrok za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca. Tožnikovi argumenti o vzročni zvezi med protipravno opustitvijo - odsotnostjo varovalne ograje - in škodo, ki jo varovalna ograja lahko preprečila, so bile torej taki, da bi lahko vplivale na odločitev sodišča. Čim je tako, so zahtevali obrazložen in vsebinski odgovor nižjih sodišč.
Tožnik v reviziji zato utemeljeno opozarja, da sta nižji sodišči s tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb glede opustitev toženkinega zavarovanca, čeprav je tožnik navedbe v tej smeri pravočasno zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa njegovih trditev prav tako ni obravnavalo, kršili tožnikovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih navedb pred sodiščem. Opustitev odgovora na relevantne navedbe pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen URS) in pritožbe (25. člen URS).
Podane okoliščine, ki kažejo na pristojnost drugega sodišča, so povzročile nejasnost, ki lahko vodi v očitno pomoto, kljub temu da je bila vloga vložena in naslovljena na nepristojno sodišče. Te nejasnosti bi sodišče moralo odpraviti s seznanitvijo stranke o prenosu pristojnosti na podlagi 105.a člena ZS, saj v takem primeru do obravnavane situacije ne bi prišlo, če bi, pa očitna pomota ne bi bila podana, saj bi bila pristojnost sodišča popolnoma jasna.
Naknadna izločitev dela soseske in njeno nadaljnje samostojno načrtovanje ne pomeni nujno vsakršno zanikanje pravic etažnih lastnikov dotlej že zgrajenih stavb na načrtovanih skupnih funkcionalnih zemljiščih, ki so bila kasneje obenem z izločenim delom soseske tudi dejansko zgrajena; zlasti ne upoštevajoč ugotovitve izvedenca, da so se površine teh funkcionalnih zemljišč nepravilno upoštevale dvakrat. Območje se je urejalo z namenom zagotovitve funkcionalnih površin načrtovanih sosesk, kar izključuje javno dobro in uporabo površin s strani vseh in vsakogar. Ni odločilna sedanja raba, ampak pretekla raba do lastninjenja, vztrajanje pri ohranitvi sedanjega stanja in načina uporabe pa tudi ni jamstvo, da bo v interesu stanovalcev, etažnih lastnikov in drugih uporabnikov tako ostalo tudi vnaprej.
Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in presodilo, da je pretekla redna raba zemljišča utemeljena tudi v primeru, če se ni izvrševala od izgradnje stavbe dalje. Ob upoštevanju dinamičnega načela so namreč pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča poleg sprememb na normativni ravni relevantne tudi vse naknadne spremembe v naravi, vključno s spremembo rabe zaradi naknadne umestitve skupnih funkcionalnih površin v sosesko.