Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim ustnim dogovorom med sedanjimi etažnimi lastniki. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1, ki določa: "Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba [poudarilo pritožbeno sodišče] sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe." Ustni dogovor ni veljavni pravni naslov v smislu 19. člena ZVEtL-1, zato je sklicevanje nasprotnega udeleženca na domnevni ustni dogovor v tem postopku neupoštevno. Prav tako je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu pravilno pojasnilo, da postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da ne bi mogli udeleženci postopka pozneje v pravdnem postopku uveljavljati svojih pravic (primerjaj 35. člen ZVEtL-1).
Glede na to, da je otrok tekom postopka postal polnoleten, z njegovo polnoletnostjo pa je starševska skrb nasprotnega udeleženca prenehala, je odpadel tudi njegov pravni interes za uveljavljanje takšnih zahtevkov in drugih zahtevkov, ki izhajajo iz starševske skrbi. Po določbi 52. člena ZNP-1 nastopijo pravne posledice sklepa, s katerim se spremeni družinsko razmerje, z njegovo pravnomočnostjo. Zato pa v primeru, ko mladoletni otrok tekom postopka postane polnoleten, za odločanje o zahtevi starša o njegovem zaupanju v vzgojo in varstvo ter za druge zahtevke v zvezi z uresničevanjem starševske skrbi, ni več pravne podlage. Takšne pa tudi ni za preživninski zahtevek, saj s polnoletnostjo postane zanj aktivno legitimiran otrok, starš pa izgubi upravičenost za njegovo zastopanje.
Za spor o meji je predvsem značilno to, da izvira iz nejasne meje in da ni v ospredju vprašanje načina pridobitve spornega dela zemljišča.
Na podlagi četrtega odstavka 174. člena DZ lahko ukrep odvzema otroka staršem in namestitev otroka v rejniško družino traja največ tri leta. Zmotno je stališče, da bo takšen ukrep dejansko trajal več kot tri leta, saj je k dobi trajanja potrebno prišteti tudi čas trajanja začasne odredbe o odvzemu otroka. V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da se čas trajanja izdane začasne odredbe ne všteje v čas trajanja ukrepa. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je rok trajanja ukrepa neposredno povezan s cilji (nameni) takšnega ukrepa trajnejšega značaja. S tem so varovane tako koristi otroka kot pravice staršev. Zakonodajalec je predvidel za izrek takšnega ukrepa samostojen rok trajanja, v katerem bi se lahko namen in cilji takšnega ukrepa tudi izpolnili, v predvidljivih okoliščinah, ko je dokončno jasna izbira ukrepa in ne le začasna rešitev.