Sodišče prve stopnje je obširno in natančno obrazložilo, kakšni so prihodki toženke in kakšne potrebe otroka, obrazložilo pa je tudi, da odmera preživnine ni matematični izračun, temveč ocena oziroma vrednotenje, saj je treba upoštevati, da različni stroški v krajšem in še posebej daljšem obdobju tudi variirajo.
Sodišče prve stopnje se je (pravilno) pri ugotavljanju tožnikovih preživninskih zmožnosti oprlo tudi na njegov življenjski slog, ki posredno kaže, da so njegove dohodkovne zmožnosti boljše, kot skuša prikazati pritožba.
Presoja sodišča prve stopnje, ki ji materialnopravni okvir daje določba šestega odstavka 13. člena ZVEtL-1, je bila pravilno omejena na eno (edino) relevantno vprašanje: ali je izdelani elaborat parcelacije primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin. Gre za presojo skladnosti elaborata z navodili sodišča in stanjem v naravi ter njegove skladnosti s tehničnimi pravili.
Sodišče prve stopnje bo skladno z merili iz 43. člena ZVEtL-1 o obsegu pripadajočega zemljišča in o tem, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, ter o lastništvu, odločalo v končnem sklepu o ugotovitvi pripadajočega zemljišča.
S strani policije izrečen ukrep prepovedi približevanja, ki ga je podaljšalo še sodišče, sodišču ne preprečuje, da izreče ukrepe za preprečitev nasilja v družini še po ZPND.
Izvedenec v postopku po ZPND res ni nedopusten, vendar mora biti sodišče pri odločanju za izvedbo takšnega dokaza posebej pazljivo in skrbno, da ne bi šel, če res ni nujen, po nepotrebnem na račun hitrosti in nujnosti postopka, ki že po naravi stvari ne sme biti daljši, kot je možno trajanje izrečenega ukrepa.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec ni upravičen do nagrade v znesku 153 EUR za dopolnilno izvedensko mnenje po stroškovniku 3/2024 z dne 28. 2. 2024 (40. člen Pravilnika), saj izvedenec v vlogi z dne 26. 2. 2024, v zvezi s katero je priglasil stroške po stroškovniku 3/2024, ni odgovarjal na dodatna vprašanja, saj jih sodišče prve stopnje od njega še ni terjalo.
Sodišče mora v postopku po ZVEtL-1 zagotoviti takšno strokovno podlago (podlago za katastrski vpis), ki bo omogočala končno meritorno odločitev (in njeno izvršitev v zemljiški knjigi), ne podlage, ki bi hkrati omogočala katastrsko ureditev vseh mej s parcelacijo nastalih parcel. Urejanje meje posamezne novonastale parcele v vseh točkah (tj. na vsakem lomu in stiku meje parcele), tudi v stičiščih z obstoječimi mejami, bi presegalo namen postopka po ZVEtL-1.
Nasprotni udeleženec je na naroku sodeloval preko videokonference iz bolnišnice. S postavljeno odvetnico ni imel možnosti vzpostaviti stik pred, med, niti po naroku. Zato mu je bila onemogočena pravica do učinkovitega varstva svojih pravic. Kršena je bila tudi pravica do učinkovite izjave v postopku.
Določitev drugega zavoda je bila potrebna glede na to, da predlagatelj formalnih pogojev za sprejem nasprotne udeleženke ne izpolnjuje več, saj verificiranega varovanega oddelka v skladu z ZDZdr nima.
Sodišče odloča o izvajanju starševske skrbi v primeru nesoglasja med starši glede tistih vprašanj, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o vprašanjih, ki niso takega pomena, torej o vprašanjih dnevnega življenja, pa tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo (tretji in četrti odstavek 151. člena DZ).
To pritožbeno sodišče je že nekajkrat navedlo, da kraj oziroma menjava vrtca, ki ga obiskuje otrok, načeloma ni okoliščina, ki bi pomembno vplivala na razvoj otroka (IV Cp 1890/2013, IV Cp 1156/2013), lahko pa to v določenih okoliščinah konkretnega primera postane.
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sprememba vrtca pri mld. A. A. ne bi bistveno vplivala na njeno življenje, da bi bilo enako koristno oziroma primerno, če ga zamenja, kot če nadaljuje varstvo v istem vrtcu. Poudarilo je, da je v teh okoliščinah mati tista, ki bi o tem vprašanju dnevnega življenja lahko sama odločila, ker ji je hči zaupana v vzgojo in varstvo, da pa sklep izdaja na "zahtevo" vrtca.
Pritožnik ima prav, da tretje osebe (vrtec) nimajo pristojnosti, da bi lahko s svojimi zahtevami vplivale na zakonske pogoje sodnega odločanja.
Sodni izvedenec mora uveljavljati vsa navedena nadomestila, vključno z nadomestilom plače, takoj po ustnem podajanju izvida in mnenja, sicer izgubi to pravico. Če je izvedenec uveljavljal nadomestilo plače, ki mu jo je izplačal delodajalec, lahko ta nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila od sodišča na podlagi pisnega obračuna s priloženimi dokazili o višini plače in o izplačanem nadomestilu. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do njihove povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.
Ker tožnik stroškov izvedenke, za katere je založil predujem, ni priglasil ne na obravnavi, na kateri je umaknil tožbo, ne kasneje, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je polovico teh stroškov naložilo v plačilo pritožnici.
Z vložitvijo pravnih sredstev je prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče opraviti razgovor z otrokom. Kot je ugotovljeno v sklepu in izhaja iz procesnega gradiva, je dekle sporočilo svoje mnenje tako v razgovoru pri CSD kot prek zagovornika. Pravilna je tudi ugotovitev, da je njena želja ves postopek ostajala enaka. Razlogov, zaradi katerih bi moralo razgovor z njo opraviti tudi sodišče, pritožnik ni navedel. Tako ni izkazal podlage za vrednostne ocene, podane v pritožbi.
V skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pridobi izvedenec pravico do plačila stroškov in nagrade za delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, to je, ko odgovori na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče.
Vsebinske pripombe na izdelano izvedensko mnenje v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade in stroškov izvedencu niso pravno upoštevne. Nestrinjanje udeleženca z izdelanim izvedenskim mnenjem ne vpliva na izvedenčevo pravico do plačila za opravljeno delo, pač pa bodo njegove pripombe predmet nadaljnjega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Za povračilo stroškov in nagrade je torej pravno relevantno zgolj to, da je sodni izvedenec opravil delo v potrebnem obsegu, kot je odredilo sodišče.
Sodišče prve stopnje je glede na prehodno določbo 7. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 18/2024) pravilno uporabilo določbo prvega odstavek 47.a člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 84/18 in 148/21), ki določa, da se plačilo sodnemu izvedencu, sodnemu cenilcu ali sodnemu tolmaču poveča za 50 odstotkov za opravljeno delo na področju, podpodročju ali v jeziku, za katerega sodnih izvedencev, sodnih cenilcev ali sodnih tolmačev primanjkuje, zaradi česar prihaja do večjih zaostankov pri izdelavi pisnih izvidov, mnenj, cenitev ali prevodov (deficitarno področje) in ne določa pogoja, da mora pisni izvid, mnenje, cenitev ali prevod opraviti v roku, ki ga določi sodišče in ni daljši od šestih mesecev. Tudi Sklep o deficitarnih področjih ne nudi podlage za stališče, da se v primeru zamude oziroma prekoračitve roka za izdelavo mnenja dodatek za delo v okviru deficitarnega področja ne prizna. Sodišče prve stopnje je zato sodni izvedenki utemeljeno priznalo 670,50 EUR, kar predstavlja 50 odstotno povišanje za opravljanje dela na deficitarnem področju v skladu s prvim odstavkom 47.a člena takrat veljavnega Pravilnika.