Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Izpovedba udeleženke in izvedensko mnenje nudita zadostno oporo za sklepanje, da udeleženka v fazi poslabšanja bolezni, v katerem se nahaja, ne zmore razumeti svojega položaja in potrebe po zdravljenju niti ni sposobna sodelovanja v zdravljenju. Za izboljšanje zdravstvenega stanja, ki bo omogočalo sodelovanje, je po strokovni oceni izvedenke potreben čas petih tednov.
V postopkih po ZPND je standard materialne resnice nižji. Zadostuje, da so zatrjevana dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti.
Ob ugotovitvi, da je razsodnost nasprotnega udeleženca delno ohranjena ter da potrebuje zgolj nekoga, ki bo urejal njegove zdravstvene zadeve (prevoz, napotnice, naročanje...), je pravilno, da je v konkretnih okoliščinah skrbnici naloženo le sodelovanje v postopkih za izboljšanje in ohranitev zdravja nasprotnega udeleženca, ne pa tudi pritožbeno predlagano odločanje o medicinskih posegih in zdravljenju.
Zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu se sicer lahko pritožijo samo upniki, vendar je po presoji sodišča druge stopnje treba pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep zaradi varstva predkupne pravice, dovoliti tudi pritožnici kot predkupni upravičenki, saj je z izpodbijanim sklepom poseženo v njen pravni položaj.
V 262. členu DZ je določen institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Ta določa, da sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZNP-1, je mogoč začetek postopka tudi po uradni dolžnosti, če sodišče izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo.
Pritožnica ima v stečajnem postopku kot predkupna upravičenka položaj udeleženke v postopku. Enako kot stranka mora biti tudi ona sposobna razumeti pomen svojih dejanj in kakšne posledice jo lahko doletijo, če procesnih upravičenj, ki jih daje zakon (347. člen ZFPPIPP) ne uresniči. Njeno procesno ravnanje je mogoče presojati le, če je popolno poslovno sposobna. Le tedaj lahko stranka sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost).
Če pritožnica zaradi svojih zdravstvenih težav ni bila sposobna sama skrbeti za svoje pravice, torej ni razumela pomena svojega dejanja, ko se ni odzvala na poziv upraviteljice za podpis prodajne pogodbe in plačila kupnine, za pritožnico ne more veljati fikcija vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
Izvedenka je ugotovila in prepričljivo obrazložila, da so tožnikovo nesmiselno zapravljanje in nerealne ideje o poslovnem uspehu posledica bolezni, zaradi katere ima močno okrnjeno presojo realnost. V tem primeru o svobodni volji niti ni mogoče govoriti, ker je pritožnikova zmožnost presoje zaradi bolezni močno okrnjena. Ni treba, da bi škoda že nastala, kot pravno zmotno meni pritožba; namen postopkov in ukrepov po ZDZdr je prav v tem, da se nastanek škode prepreči, zato je sodišče pravilno upoštevalo možnost bodoče, a realno grozeče škode.
Da je predlagateljica umaknila predlog za ureditev meje v tem nepravdnem postopku kmalu zatem, ko je bilo v kasneje začetem upravnem (katastrskem) postopku doseženo drugačno soglasje o ureditvi meje, je za odločitev o stroških postopka brezpredmetno. Ker predlagateljica ni izkazala, da bi nasprotni udeleženci naknadno izpolnili enak zahtevek, kot ga je uveljavljala sama v tem postopku, je dolžna kriti vse stroške tega postopka, ki se je zaradi njenega ravnanja izkazal kot nepotreben.
Ob pravilni razlagi drugega odstavka 70. člena ZNP-1 se stroški postopka, ki se je začel na predlog centra za socialno delo ali po uradni dolžnosti, krijejo iz sredstev sodišča ne le takrat, ko oseba, ki se postavi pod skrbništvo, nima lastnih sredstev in premoženja, ampak tudi takrat, ko osebi po poplačilu stroškov postopka njena sredstva ne bi več zadoščala za lastno preživljanje.
Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bilo mogoče izvajati zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi v domačem okolju. Izvedenec je namreč potrdil, da druge oblike zdravljenja za nasprotnega udeleženca niso primerne, ker zavrača zdravljenje, niti ne razume pomena zdravljenja in ima bolezensko moten uvid.
Otrok, ki je že dopolnil 15 let, lahko samostojno odloča o svojem zdravljenju, če je sposoben razumeti in sprejeti načrt zdravljenja.
Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem.
Po izvedenkini oceni bi nezadostno zdravljena psihična destabilizacija ohranila tveganje psihotične destabilizacije in s tem škodljivega učinka bolezenskih simptomov na delovanje možganov zaradi nevrotoksičnosti.
Izhajajoč iz ustavnih v določil 54. člena Ustave RS, da imajo starši tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati v enaki meri in da se ta pravica ter dolžnost staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, je treba vedno prvenstveno presojati, ali je mogoče, da je otrok zaupan v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnosti obeh staršev. Mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, je ogrožanje otroka.
Pravila glede določanja prava, ki ga je treba uporabiti za družinska civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom, določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Razmerja med starši in otroki se skladno s prvim odstavkom 42. člena ZMZPP presojajo po pravu države, katere državljani so. Navedeno zakonsko določilo v konkretnem primeru odkazuje na uporabo srbskega. Vendar pa se pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom (prvi odstavek 2. člena ZMZPP).
Dokazni postopek ni pokazal, da bi pritožnica ogrožala zdravje tretjih oseb (heteroagresivnega vedenja ob močno izraženi blodnjavosti le v bodoče ni mogoče izključiti), zanesljivo pa je pokazal, da pritožnica huje ogroža svoje zdravje.
Določba prvega odstavka 162. člena DZ sodišču podeljuje pooblastilo in hkrati določa meje njegovega odločanja. Sodišče sme izdati katerokoli začasno odredbo, vendar hkrati le tisto, ki je glede na naravo in stopnjo ogroženosti otroka potrebna za njegovo varstvo.
Po določbi 142. člena DZ ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka, ter da se šteje, da je taka oseba tudi predlagateljica, torej babica mladoletnih otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre pri stikih otroka s starimi starši za samostojno pravico otroka, ki je neodvisna od pravice do stikov s starši in pogojena le z otrokovimi koristmi.
V postopku za vzpostavitev etažne lastnine se ugotavlja le položaj zemljišča, na katerem stavba stoji, ne pa morebitno presežno pripadajoče zemljišče.
Postopka, urejena v ZVEtL-1, imata različen predmet odločanja, različne procesne predpostavke in različne pravne učinke. Zato dejstvo, da teče eden od postopkov po ZVEtL-1, sodišču ne daje podlage, da po uradni dolžnosti in mimo predlogov udeležencev odloča o vprašanjih, ki so predmet drugega postopka.
Če nasprotni udeleženec med pritožbenim postopkom v zvezi s postopkom za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo umre, odločitev o zavrnitvi predloga ne more postati pravnomočna, zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo tretjega odstavka 70. člena ZNP-1 in z njim povezanih stroškovnih posledic. O stroških izvedbe dokaza z izvedenko je v takem primeru treba odločiti ob upoštevanju posebne ureditve iz 55. člena ZNP-1, ki sodišču omogoča, da o končni razdelitvi teh stroškov odloči po prostem preudarku.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo številne prepričljive argumente, zaradi katerih ni sledilo navedbam in izpovedbi predlagateljice o nasilju nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in otroka v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo predloga in pred tem obdobjem.