IZVRŠILNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00000807
ZIZ člen 9, 9/6, 279. OZ člen 168, 168/3, 352, 352/1.
neutemeljena začasna odredba - trajanje začasne odredbe - škoda, povzročena z začasno odredbo - škoda zaradi izgubljenega dobička - izgubljeni dobiček - ugotavljanje izgubljenega dobička - pravni standard - zastaranje odškodninske terjatve - nesuspenzivnost ugovora in pritožbe v izvršilnem postopku
Nobena metoda ugotavljanja dobička, pa naj je še tako standarizirana in v praksi enotno uveljavljena, ne more predstavljati absolutnega imperativa, ki bi izključeval vse druge možne načine ugotavljanja izgubljenega dobička (če so seveda po svoji naravi primerne). V načelu torej merilu "obdobje potem" ni kaj očitati; hipotetični izgubljeni dobiček je mogoče na podlagi tega merila izračunati enako dobro (verodostojno) kot na podlagi podatkov o poslovanju iz obdobja prej.
Preden se izkaže, da je bila izdana začasna odredba neutemeljena, dolžnik nima pravice od upnika zahtevati povračila škode in torej tudi nima odškodninske terjatve. Odškodninsko terjatev in s tem tudi možnost, da jo izterja, pridobi šele z dnem, ko je seznanjen s pravnomočno odločitvijo o razveljavitvi izdane začasne odredbe.
Upnikov močnejši procesni položaj v postopku izvršbe in zavarovanja je varovan tudi z 9. členom ZIZ; njegov pomen je v tem, da se dolžniku ne dopusti, da bi z vlaganjem katerihkoli pravnih sredstev lahko preprečil ali izničil učinek že začete izvršbe oziroma zavarovanja (četudi praviloma pravna sredstva zadržijo poplačilo upnika).
Odgovor na vprašanje, ali je bilo tožeči stranki v obdobju od razveljavitve začasne odredbe do pravnomočne odločitve o razveljavitvi, popolnoma jasno, ali sme začeti z izvrševanjem dejanj, ki so ji bila z začasno odredbo prepovedana, je negativen. Visečnost začasne odredbe je tožeči stranki preprečevala, da ravna v nasprotju s prepovedjo do pravnomočne odločitve o pritožbi. Ravnanje tožeče stranke torej, ki je do pravnomočne odločitve o ugovoru počakala s proizvodnjo in trženjem zdravila Z., ni bilo poslovno oportuno, pač pa se je takšno ravnanje od nje v skladu z zakonom pričakovalo.
varstvo lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - javno dobro - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - dobroverna pridobitev nepremičnine
Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja ovira njen pravni status javnega dobra. Po podatkih zemljiške knjige je bila sporna nepremičnina vpisna v seznam javnega dobra z opredelitvijo, da gre za cesto. Pravni status javnega dobra je izgubila šele z odločbo Vlade RS z dne 15. 7. 2008. Ni pomembno, kakšno je stanje v naravi (ali je v splošni rabi). Nepremičnina s statusom javnega dobra ne preneha biti javno dobro že s prenehanjem splošne rabe, ampak šele s sprejetjem akta pristojnega (upravnega) organa o ukinitvi javnega dobra.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00000842
OZ člen 404. ZFPPIPP člen 441, 442, 442/6, 442/7.
aktivni družbenik - solidarna odgovornost aktivnega družbenika - odgovornost družbenikov za dolgove izbrisane družbe - izbris gospodarske družbe iz sodnega registra - izvršilni postopek - izvršba - izvršba na poslovni delež družbenika - izvršba zoper družbenika izbrisane družbe - dodatni sklep o dedovanju - obseg zapuščine
Ker je dolg nastal po smrti družbenika M. L., je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je prešel nanj. S smrtjo mu je namreč položaj družbenika prenehal. Poleg tega tudi aktivni družbenik, ki mu je položaj družbenika prenehal pred trenutkom prenehanja družbe, odgovarja le za obveznosti, ki so nastale, dokler je bil družbenik. Položaja aktivnega družbenika pa ni mogel imeti tudi iz razloga, ker je umrl več kot dve leti pred prenehanjem družbe.
V sodbi je ugotovljeno, da po smrti M. L. družba dejansko ni delovala (ni bilo skupščine, niti stikov med družbeniki), da je do nekaj mesecev pred izbrisom tekla pravda, ki jo je začel M. L. in sta jo po njegovi smrti prevzeli toženki ter v kateri je bilo sporno, ali je M. L. pravno veljavno izstopil iz družbe, da je bil zahtevek L. oziroma toženk v začetku leta 2007 zavrnjen, vendar pa je med izdajo sklepa o dedovanju glede poslovnega deleža in vložitvijo predloga za izbris potekel le mesec dni in da tožnik niti zase ni mogel reči, da je po smrti M. L. lahko pomembneje vplival na poslovanje družbe. Te ugotovitve, katerih pravilnosti pritožba ne izpodbija, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da toženki nista imeli položaja aktivnih družbenic, ki bi utemeljeval njuno odgovornost za dolgove družbe.
Iz seznama dodatne opreme po adaptaciji 2015, ki je sestavni del primopredajnega zapisnika z dne 12. 12. 2016, sestavljenega po prenehanju najemnega razmerja, sodišče zaključuje, da je to tista oprema, ki jo je priskrbela tožeča stranka. Le to pa po določilu tretjega odstavka 7. člena najemne pogodbe kot vlaganja najemnika v najete prostore, s katerimi se poveča vrednost predmeta najema, ob prenehanju najemne pogodbe najemnik brezplačno prepušča najemodajalcu. Kot investicijo najemnika, s katero je povečal vrednost nepremičnine, je prvostopenjsko sodišče štelo tudi opremo, ki je namenjena opravljanju gostinske dejavnosti in ki sta jo kot del adaptacije oz. vlaganj v letu 2015 v primopredajnem zapisniku opredelili tožeča in prvotožena stranka kot dodatno opremo.
Iz primopredajnega zapisnika z dne 12. 12. 2016, v katerega so sporne premičnine vključene in so po navedbah tožeče stranke njena last, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno sklepalo, da je navedene premičnine tožeča stranka prostovoljno pustila v prostorih prvotožene stranke. Tožeča stranka pa niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi ne pojasni, zakaj je pustila opremo, za katero sama zatrjuje, da je njena last, po primopredajnem zapisniku v prostorih prvotožene stranke, ne da bi si pridržala pravico, da to opremo kasneje odpelje iz teh prostorov in s tem uresničuje svojo lastninsko pravico. Na podlagi presoje najemne pogodbe in primopredajnega zapisnika po metodološkem napotku iz 8. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklepalo o tožnikovi neodplačni prepustitvi opreme prvotoženi stranki kot najemodajalcu in posledično pravilno zaključilo, da v tej fazi postopka tožeča stranka verjetnosti uveljavljane terjatve na izročitev premičnin, ki naj bi jo varovala predlagana začasna odredba, ni uspela izkazati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00000797
OZ člen 538. URS člen 22, 23. SPZ člen 92.
darilna pogodba - pogodbena volja - dokazno breme - dokazna ocena - obstoj darila - spor o obstoju in vrednosti darila - pisna oblika pogodbe - kršitev obličnosti pogodbe - ustno sklenjena darilna pogodba - naturalna obveznost - vezana denarna sredstva - prosto razpolaganje - tožbeni zahtevek na vrnitev stvari - vrnitev premičnin - lastninska pravica na premičninah - dokaz o lastništvu - sodna poravnava - subjektivne meje pravnomočnosti sodne poravnave - delno zavrženje tožbe
Darilna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki, če darilo ni takoj preneseno na obdarjenca tako, da ta lahko z njim prosto razpolaga. Kršitev predpisane obličnosti pomeni, da je obveznost darovalca zgolj naturalna in neiztožljiva. V obravnavani zadevi denarna sredstva tožnikoma niso bila dana v prosto razpolago, saj so bila nemudoma vezana za enoletno obdobje, po preteku vezave pa so se iztekla na toženčev bančni račun. Iz navedenega izhaja, da tožnika z denarjem nista mogla prosto razpolagati, posledično pa bi morala biti morebitna darilna pogodba v vsakem primeru sklenjena v pisni obliki. Obveznost toženca iz ustno sklenjene darilne pogodbe bi bila kvečjemu naturalna, kar pomeni, da bi bil tudi v tem primeru tožbeni zahtevek tožnikov neutemeljen.
Sodna poravnava zaradi subjektivnih meja pravnomočnosti vselej zavezuje le njeni stranki in sodišče, ne more pa biti zavezujoča za osebe, ki pri njeni sklenitvi niso sodelovale. Navedeno velja tudi v primeru, ko se sodna poravnava nanaša na absolutne pravice. Četudi lastninska pravica kot taka učinkuje erga omnes, sodno varstvo te pravice vselej učinkuje le med strankama sodne poravnave. Bistveno je, da tožnika nista bila stranki sodne poravnave, saj je T. D. ni sklenila tudi v njunem imenu, sicer pa bi bilo v takšnem primeru zaradi potencialnega nasprotja interesov tožnikoma potrebno postaviti kolizijskega zastopnika. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo napačno, ko je tožbo glede zahteve tožnikov na vrnitev premičnin zavrglo.
cesija - ugovori iz temeljnega razmerja - pobot z odstopljeno terjatvijo - načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja
Res je, da se načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja nanaša na vse potencialne ugovore dolžnika proti prevzemniku iz izpolnitvene faze pogodbe, ki bi jih dolžnik lahko uveljavljal zoper odstopnika, vendar tiste ugovore, ki so nastali do takrat, ko je bil o cesiji obveščen dolžnik oziroma mu je bila naznanjena, kot to jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 421. člena OZ, ki ga je v danem primeru, ko tožena stranka uveljavlja takoimenovani ugovor ugasle pravice, oziroma ugovarja, da je njena obveznost iz naslova odstopljene terjatve prenehala zaradi pobotanja z nasprotno terjatvijo, ki naj bi jo imela do odstopnika terjatve, uporabiti hkrati z določbo prvega in drugega odstavka 315. člena OZ, pri čemer določba 315. člena OZ predstavlja lex specialis v primerjavi s 421. členom OZ, ki na splošno ureja možnost uveljavljanja ugovorov dolžnika proti prevzemniku terjatve. Po določbi 315. člena OZ pa dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom (prvi odstavek). Z njim lahko pobota tudi svoje terjatve do odstopnika, ki jih je pridobil pred obvestilom o odstopu pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, vendar le, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim (drugi odstavek). Iz slednjega sledi, da je dolžnik upravičen s pobotom uveljavljati tudi terjatev, ki v trenutku obvestila o cesiji še ni zapadla. To pa lahko uveljavlja le, če njegova nasprotna terjatev zapade preden zapade odstopljena terjatev ali hkrati z njo.
V postopku izdaje gradbenega dovoljenja se ne odloča o lastninski pravici, niti o posameznih, iz nje izvirajočih upravičenj (konkretno pravico stvar uporabljati oz. na nepremičnini graditi), saj mora biti slednja podana že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, sicer upravni organ zahtevo zavrne. Tudi v primeru, če se ugotovi, da gradbeno dovoljenje ne velja več, s tem tožeči stranki ni odvzeta pravica do gradnje. Tožeča stranka za postavljen zahtevek, naj se ugotovi, da ima pravico zgraditi hotelski objekt, sploh nima pravnega interesa.
Ugotovitev, da je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, po vsebini dejansko pomeni odločitev, da izdano gradbeno dovoljenje ne učinkuje več, zaradi česar upravičenci ne morejo več črpati pravice da izvedejo legalno gradnjo. Glede na navedeno, je za ugotovitev o tem, da gradbeno dovoljenje ni prenehalo veljati, potrebno od upravnega organa, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe.
predlog za odpust obveznosti - sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - kaznivo dejanje poslovne goljufije - rok za ugovor proti odpustu obveznosti - ugovor zoper odpust obveznosti - novela ZFPPIPP-G
Upravitelj je ugovor zoper odpust obveznosti vložil po preteku 6 mesecev po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, vendar iz pregleda datumov izdanih kazenskih sodb, sklepa in podanega ugovora sledi, da ni mogel vložiti ugovora v 6 mesecih od začetka postopka odpusta obveznosti, saj je bil dolžnik pravnomočno obsojen in je bilo to vpisano v kazensko evidenco po preteku 6 mesecev od objave oklica začetka postopka odpusta obveznosti.
Kljub temu, da je šele z novelo ZFPPIPP-G bila uzakonjena možnost, da je ugovor možno ali ga je treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja, je ugovor upravitelja v konkretnem primeru pravočasen. Po ustaljeni sodni praksi bi ozka jezikovna razlaga 404. člena ZFPPIPP o 6-mesečnem roku, uvedla nedopustno in nepravično razlikovanje med stečajnimi dolžniki, bila pa bi tudi v nasprotju z namenom zakonske določbe ter bi dopuščala zlorabe obravnavanega instituta.
spor majhne vrednosti - prodajna pogodba - pogodbeni temelj - obstoj dogovora - uporaba pravil o neupravičeni obogatitvi - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Če je med pravdnima strankama obstajal dogovor o nakupu cevi, določba 190. člena OZ ni uporabljiva. Tožena stranka sporne zračne cevi namreč ni pridobila brez pravnega temelja, kar pa je za primer neupravičene pridobitve ključno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001841
OZ člen 125, 631, 1036, 1037. ZPP člen 180, 183.
podjemna pogodba - dogovor o načinu plačila - aktivna legitimacija - neposredna zahteva podizvajalca do naročnika - direktna tožba podizvajalca - actio directa podizvajalca - načelo relativnosti obligacijskih razmerij - izstavitev računa brez pravne podlage - ugovor znižanja plačila zaradi napak na delu - stvarna napaka - asignacija - nasprotna tožba - eventualna nasprotna tožba
Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v obravnavani zadevi aktivno (stvarno) legitimirana. Četudi bi držalo, da je bilo med tožencem in direktorjem podjetja A., d. o. o., dogovorjeno, da bo račun tožencu izstavila tožnica kot podizvajalka (takšno dokazno oceno toženec v pritožbi izpodbija), takšen dogovor ne spreminja vsebine podjemne pogodbe in njenih pogodbenih strank, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. Obligacijsko razmerje je razmerje inter partes, kar pomeni, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti zgolj med strankama, ki sta jo sklenili (125. člen OZ). Pravico zahtevati plačilo opravljenega dela od naročnika ima zato samo podjemnik kot njegov pogodbeni partner, ne pa tudi podizvajalec. Izjemo določa 631. člen OZ, ki ureja neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika v primeru, ko terjatev podizvajalca ni sporna. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tej zadevi zahtevka tožeče stranke na navedeni člen ni mogoče opreti, saj je imelo opravljeno delo napake in je bila tako terjatev podizvajalca sporna.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - poseben primer ponarejanja listin - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja
V konkretnem delu opisa dejanja niso opisane okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da jih je obdolženec zapisal brez pristanka B. B., tj. neupravičeno. Brez konkretizacije tega znaka se obdolžencu očita le, da je pravo listino izpolnil z neresnično vsebino. Resničnost ali neresničnost izjave pa za obstoj tega kaznivega dejanja ni relevantna, ker bi sicer lažna navedba lahko bila podana s soglasjem ali privolitvijo B., na čigar poškodbe se je nanašala.
umik tožbe - izpolnitev zahtevka - odločitev o pravdnih stroških - odmera pravdnih stroškov - utemeljenost zahtevka - razlog za umik tožbe
Razlog, zaradi katerega se je tožeča stranka odločila za umik tožbe, v obravnavanem primeru ni pomemben, ker na ugovor tožene stranke ni dokazala, da je bil umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka, ki ga je vtoževala z umaknjeno tožbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001438
OZ člen 131, 131/1.
odškodninski zahtevek - protipravnost - vzročna zveza - teorija ratio legis vzročnosti - opustitev dolžne skrbnosti - slovenski računovodski standardi - protipravna prilastitev - predvidljiva posledica - zmotna uporaba materialnega prava
Verjetnost, da bo pri toženi stranki prišlo do kraje gotovine, je bila neodvisna od očitkov glede zamude pri knjiženju ter zamude pri opozarjanju na nepravočasno dostavo dokumentacije za knjiženje izvajalcu računovodskih storitev.
Namen slovenskih računovodskih standardov ni v preprečevanju kraje gotovine pri naročnikih izvajanja storitev računovodstva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010176
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3, 192, 192/1. ZKP člen 371, 371/, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373. ZZZDR člen 102, 103.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - nasprotje med razlogi - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija kršitev - dolžnosti staršev do otrok - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - dopolnitev dokaznega postopka
Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 192. člena KZ-1 storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe, pravice in dolžnosti staršev pa določa ZZZDr, zato je potrebno kršitev dolžnosti starša do otroka (oziroma mladoletne osebe) presojati v smislu, ali je ta svoje dolžnosti do otroka hudo kršil.
poslovno nesposobna oseba - izjava volje poslovno nesposobne osebe - zakoniti zastopnik - naknadna odobritev - podaljšanje najemne pogodbe za določen čas
Upravičenje za zastopanje lahko z lastno izjavo volje podeli zgolj poslovno sposobna (fizična) oseba, v imenu poslovno nesposobne fizične osebe pa lahko pooblastilo podeli samo njen zakoniti zastopnik (skrbnik).
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročanje - vročanje tožbe - osebno vročanje - osebna vročitev - nadomestna vročitev - nadomestna vročitev tožbe - nepravilna vročitev tožbe v odgovor - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Vročevalec je tožbo vročil toženčevemu sinu, ne da bi najprej poskusil opraviti osebno vročitev pisanja tožencu. Zato vročitev tožbe tožencu v odgovor ni bila opravljena pravilno. Navedena kršitev predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožencu zaradi nepravilnega vročanja odvzeta možnost sodelovanja v postopku.
Spolzko dvorišče, ki je posledica meteorološkega pojava slane, pozimi predstavlja običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega odraslega človeka ni treba opominjati z dodatnimi opozorili oziroma lastnikom ni mogoče naložiti, da budno spremljajo, kdaj bo do tega pojava prišlo ter solijo oz. posipajo tla ob svoji stanovanjski hiši. Takšna zahteva bi bila pretirana in neživljenjska. Povsem življenjsko in vsakdanje je, da na spolzkih tleh komu spodrsne; možnost je še večja v primeru neustrezne obutve - gumijasti škornji - oziroma pri uporabi motornega kolesa. Glede na vse okoliščine primera je na mestu zaključek prvega sodišča, da je bil padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa protipravnega ravnanja toženk.
Odredba o hišni preiskavi ni temeljila le na izjavi anonimnega vira, temveč tudi na preverkah policije, ki je o tem sestavila uradne zaznamke (kontrola okolice, zaseg droge kupcu, njegova izjava, preliminarni test ...). Zato hišna preiskava ni bila nezakonita, saj so podatki in dokazi, ki so bili v odredbi povzeti, zadoščali za utemeljene razloge za sum. O zanesljivosti anonimnega vira je policija prav tako sestavila uradni zaznamek.
Opazovanje okoliša, kjer obtoženec živi, ne predstavlja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja, temveč klasično policijsko metodo izvajano v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP.
ZVOP-1 člen 6, 6-8, 8, 9, 10, 22, 23, 34, 34/3. ZPP člen 1. ZIZ člen 4, 4/1, 4/1-19, 4/6. OZ člen 255.
sodno varstvo - varstvo osebnih podatkov - pravica do sodnega varstva - posredovanje podatkov - stvarno pristojno sodišče - nepristojno sodišče
Tožeča stranka ima zakonsko pravico, katere sodno varstvo ureja tretji odstavek 34. člena ZVOP-1. Sodno varstvo je zagotovljeno v upravnem sporu, v katerem pa na prvi stopnji odloča upravno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00002285
ZPP člen 443, 443/1, 452, 452/3, 458, 458/2. SPZ člen 67, 67/2. SZ-1 člen 25, 25/1.
spori majhne vrednosti - etažna lastnina - posli rednega upravljanja - pogodba o medsebojnih razmerjih - pritožbene novote - pogodbeni temelj - temelj tožbenega zahtevka - neupravičena obogatitev - trditveno in dokazno breme
Z ozirom na to, da tožnica jasnih in ustrezno konkretiziranih trditev o obstoju ustnega dogovora (ki naj bi bil podprt s konkludentnimi dejanji) v postopku na prvi stopnji (v dopolnitvi tožbe) ni podala, je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do njih (oziroma v tem oziru predloženih listinskih dokazov) ni opredelilo, neutemeljen.
Na drugi strani je pritožbeno utemeljevanje vtoževanih zneskov z vsebino 8. člena pogodbe o medsebojnih razmerjih ne le nedopustno novo (in že zato neupoštevno), ampak tudi sicer neprepričljivo. Kot je bilo predhodno poudarjeno, je bila ta pogodba zaradi ureditve njihovih medsebojnih (to je "notranjih") razmerij sklenjena med etažnimi lastniki, zaradi česar ne more predstavljati (pogodbenega) temelja tožničinemu zahtevku napram njim. Ker (kot je to prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje) tožnica glede pogodbenega temelja ni podala niti potrebnih trditev (in zato njegovega obstoja ni bilo moč ugotoviti), je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve brez pomena tudi pritožbeno navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do z njene strani zatrjevanih okoliščin, zaradi katerih naj bi upravnik zavrnil račune za opravljene storitve, do njenega novega izračuna, ki naj bi bil podlaga vtoževane terjatve, oziroma dokazil o prisotnosti varnostnika.