ZMZPP člen 90, 92, 92/1. ZDDV-1 člen 5, 5/1, 25, 25/1. ZGD-1 člen 3, 3/1, 3/3.
varščina - varščina za pravdne stroške - tuja pravna oseba - razmerje z mednarodnim elementom - kraj obdavčitve - davčni zavezanec - gospodarska družba - odvetniške storitve - DDV
Varščina mora zadoščati za poplačilo pravdnih stroškov v celoti. Sodišče mora zato oceniti, kateri stroški in v kakšni višini bodo verjetno nastali tekom konkretnega pravdnega postopka.
Kadar slovenski davčni zavezanec opravlja odvetniške storitve zavezancu s sedežem izven Slovenije, je kraj obdavčitve storitev izven Slovenije. Zato sporne odvetniške storitve niso predmet DDV v Sloveniji.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - član sveta delavcev - starejši delavec
Na podlagi določb 112. člena ZDR-1 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda ter imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku, brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Ker toženka pred podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi k tej odpovedi ni iskala in pridobila soglasja sveta delavcev, katerega član je bila tožnica, je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Tožena stranka v pritožbi uveljavlja ugovor zastaranja vtoževane terjatve. Čeprav gre za ugovor materialnega prava, je presoja utemeljenosti takega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami o teku zastaralnega roka. Ugotovitev teh dejstev v izpodbijani zamudni sodbi ni. Novejša sodna praksa in literatura poudarjata, da je ugovor zastaranja, ki ga stranka prvič poda šele s pritožbo, dopusten, če so podane predpostavke iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Izpolnjenosti teh predpostavk pa pritožnik niti ne zatrjuje. Zato trditve o dejstvih glede ugovora zastaranja, navedene brez opravičljivih razlogov šele v pritožbi, niso upoštevne.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - potrebni pravdni stroški
Dejstvo, da je tožnik v sporu o glavni stvari uspel, samo po sebi ni zadostno, da bi lahko sodišče toženo stranko zakonito zavezalo k povračilu stroškov iz naslova pripravljalne vloge. Iz listin sodnega spisa ne izhaja, da bi tožnikov pooblaščenec za pripravljalno vlogo, poimenovano "izjasnitev" z dne 19. 12. 2016 stroške priglasil. Niso priglašeni v pripravljalni vlogi, niti na zadnjem naroku glavne obravnave dne 15. 2. 2017. Za priznanih 255 točk za pripravljalno vlogo torej ni podlage in so stroški iz tega naslova priznani v nasprotju s 163. členom ZPP.
Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti (celotne ali le delne) pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.
Ugotovitev, da je toženec ob plačilu navedel, na kateri dolg se nanaša, in da to ni bil dolg, ki je predmet te pravde, utemeljuje zaključek sodbe.
Dolžnik ima, ob odsotnosti sporazuma med dolžnikom in upnikom o vrstnem redu vračunavanja, sklenjenega pred dolžnikovim plačilom, pravico izbrati, katera od več obveznosti je s plačilom izpolnjena, to izbiro pa mora opraviti najkasneje ob izpolnitvi.
Vrhovno sodišče RS je v primerljivi zadevi VIII Ips 186/2015 z dne 14. 10. 2015 zavzelo stališče, da je napad oboroženega roparja dejansko "zunanji, od tožene stranke neodvisen dogodek". V kolikor se tožnica sklicuje na potrebo po strožji presoji protipravnosti ravnanja oziroma krivdne odgovornosti profesionalnih oseb, to lahko velja za primere, ko je škoda nastala kot neposredna posledica njihovega ravnanja. V obravnavanem primeru pa bi lahko bila krivdna odgovornost tožene stranke podana le v primeru neupoštevanja izrecnih obveznosti v zvezi z varstvom pred podobnimi ravnanji tretjih oseb. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da zgolj pavšalne ugotovitve, da bi lahko tožena stranka tudi na podlagi splošnih določb o zagotavljanju varnih delovnih razmer naredila več v smislu zagotavljanja varstva pred ravnanjem tretjih oseb, ne morejo biti podlaga za ugotovitev protipravnega ravnanja in njene krivdne odgovornosti za škodo, ki jo je sicer povzročila tretja oseba, za katero toženka ne odgovarja.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo konkretnih kršitev obveznosti prve toženke v zvezi z varstvom pred ropi, zato ni podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke (delodajalca) in s tem tudi ne odgovornost druge toženke (zavarovalnice, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost).
Iz zavarovalne police izhaja, da je prvo tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovala svojo dejavnost za osebe in stvari ter odškodninske zahtevke zaradi telesnih poškodb delavcev, ki imajo z njo sklenjeno delovno razmerje, za določeno obdobje. Po splošnih pogojev, ki so priloga te zavarovalne police, so med drugim iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo v zvezi z uporabo ali posestjo drugih vozil na motorni pogon, na primer samovoznih delovnih strojev (kot je viličar). Ker iz splošnih pogojev izhaja, da gre za odškodninske zahtevke zaradi škod, ki so povezane z delovanjem npr. viličarja, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožnika, da viličar v obravnavanem primeru ni vozil, ampak je bil v funkciji dvigala. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za dogodek, ki je povezan z delovanjem viličarja, zato je po zavarovalni polici zavarovalno jamstvo izključeno in ni podan temelj odškodninskega zahtevka zoper drugo toženo stranko.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem ko ni zaslišalo predlaganih prič in te svoje odločitve tudi ni obrazložilo.
ZD člen 163, 223, 224. ZIZ člen 19, 19/4, 42, 42/2.
zapuščinski postopek - sklep o dedovanju - potrdilo o pravnomočnosti - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - pravnomočnost sklepa o dedovanju - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - razveljavitev potrdila o izvršljivosti
ZPP, ki se na podlagi 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, če ZD ne določa drugače, posebnih pravil o potrdilu o pravnomočnosti ter z njim povezanih pravnih sredstvih nima. Po ustaljeni sodni praksi pa se za postopek razveljavitve neutemeljenega potrdila o pravnomočnosti uporablja drugi odstavek 42. člena ZIZ, ki se nanaša na razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti. Pravnomočnost je namreč nujni pogoj izvršljivosti sodnih odločb, kadar ni posebej določena nesuspenzivnost rednega pravnega sredstva (četrti odstavek 19. člena ZIZ).
Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo z dne 18. 8. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015. Napačna je materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnikov primer sodi v tisti del V. točke izreka ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015, ki določa, da se zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pokojnina ponovno odmeri od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Tožnik je res že 12. 7. 2008 zahteval, da se mu delnice v okviru notranjega odkupa podjetja, ki so imele naravo plač, upoštevajo pri odmeri pokojninske osnove, vendar je bil ta postopek za tožnika neugodno pravnomočno končan. Pri tožniku zato ne gre za stanje iz V. točke izreka ustavne odločbe, temveč za odločbo o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka ustavne odločbe. Ta pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi uživalca pokojnine.
spori majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - prepozna dopolnitev pritožbe - zavrženje pritožbe kot prepozne - jasnost in nedvoumnost predloga za izvedbo naroka - zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog za zaslišanje strank - dokazni predlog za zaslišanje priče - lastninska pravica - lastninska pravica na premičninah - varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - tožba na izročitev stvari - pogoji za vrnitveni zahtevek - posest - dejanska oblast nad stvarjo - trditveno in dokazno breme - prenos lastninske pravice na premičnini - izročitev premičnine - obvestilo o prenosu
Po utrjeni sodni praksi mora biti v sporu majhne vrednosti zahteva za opravo naroka izrecno podana. V vlogi predlagano zaslišanje strank in prič se ne šteje za zahtevo za razpis in izvedbo naroka.
Tožnik s tožbenim zahtevkom za izročitev strešnega kovčka ne bi mogel uspeti, tudi če bi dokazal, da je njegov lastnik (da je bil tretji - toženec, o prenosu lastninske pravice na njem obveščen), ker ni dokazal, da je strešni kovček v posesti toženca.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka zamude roka ne opravičuje z napakami v organizaciji dela, v zvezi s čimer bi bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da to ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo, temveč se sklicuje na naklepno ravnanje tožnika in delavke, ki naj bi preprečila, da bi se tožena stranka seznanila, s sicer pravilno vročeno tožbo. Stranki pa ni mogoče naprtiti bremena za krivdno ravnanje tretjih oseb. Tožena stranka je v dokaz svojih trditev predložila listinsko dokumentacijo in predlagala zaslišanje prič. Z neizvedbo teh dokazov in z odločitvijo brez razpisa naroka je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega obravnavanja strank v postopku ter toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja, da je rok za vložitev tožbe zamudila iz upravičenega vzroka. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00000711
ZFPPIPP člen 301, 301/4. ZPP člen 189, 189/3, 339, 339/2, 339/2-12, 354, 354/3. ZKP člen 100, 103, 103/1, 105, 105/3.
visečnost pravde (litispendenca) - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - prijava terjatev v stečajnem postopku - posledice začetka stečajnega postopka
Če se je pred pravdnim postopkom glede istega zahtevka že začel kazenski postopek in je v njem bil postavljen premoženjskopravni zahtevek, se v kazenskem postopku uveljavlja zasebnopravni zahtevek. Kasnejše uveljavljanje istega zahtevka v civilni pravdi je nedopustno zaradi litispendence.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00002762
OZ člen 352, 352/1, 352/2, 353, 353/1, 353/2, 353/3. ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. KZ člen 111, 111/1, 111/1-3, 112, 112/3, 244, 244/1, 244/2. URS člen 23, 27.
prekinitev postopka - kazenski postopek - pravdni postopek - odškodnina - odškodninska terjatev - škoda povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje - predhodno vprašanje - pretrganje zastaranja, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje
Kadar o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju ni dopustno odločati v pravdi, je treba pravdni postopek prekiniti na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Prekinitev postopka je v takem primeru rešitev, ki jo zakon predvideva pri koliziji med oškodovančevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in obdolženčevo pravico do spoštovanja domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
V skladu s 353. členom OZ daljši zastaralni rok velja za zastaranje odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi, pri čemer odgovorna oseba ni le neposredni povzročitelj - storilec kaznivega dejanja, ampak tudi osebe, ki so odgovorne na podlagi posebnih pravil. Ali gre za tako situacijo, pa v fazo odločanja o prekinitvi postopka ne spada, saj gre za vsebinsko presojo utemeljenosti zahtevka, ki bo opravljena v nadaljevanju postopka, če se bo na podlagi razpleta kazenskega postopka sploh izkazalo, da je 353. člen OZ treba uporabiti.
Kljub temu, da sodišče prve stopnje sodni izvedenki ni izrecno naložilo, da izvedensko mnenje izdela tudi na podlagi dodatne dokumentacije, iz obravnavanega izvedenskega mnenja izhaja, da je bilo podano tudi na podlagi dodatne medicinske dokumentacije, torej dokumentacije, ki se ni nahajala niti v sodnem niti upravnem spisu, temveč jo je naknadno posredoval tožnik. Iz tega razloga je sodna izvedenka upravičena do nagrade za zbiranje in proučevanje manj zahtevne dodatne dokumentacije v znesku 46,00 EUR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu proizvodni delavec 3 v livarni za nedoločen čas. Okrožno sodišče v Mariboru je izdalo sklep o potrditvi prisilne poravnave zoper toženo stranko. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevaje pri tem določene kriterije. Tožnik je prejel najslabšo oceno delovne uspešnosti v svoji skupini med delavci na delovnem mestu proizvodni delavec 3 v livarni. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbami 87. in 88. člena ZDR-1. Prav tako je tožena stranka v postopku dokazala obstoj utemeljenega (resnega) razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje 89. člena ZDR-1, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.
ZUPJS člen 30a, 30a/6, 30a/8, 30a/9.. ZDSS-1 člen 81, 81/2, 82.
plačilo institucionalnega varstva - spor polne jurisdikcije
ZUPJS v šestem odstavku 30.a člena določa, da v primeru, če upravičenec do socialnovarstvene storitve ali družinskega pomočnika neodplačno odsvoji svoje premoženje v enem letu pred uveljavljanjem ali med uveljavljanjem socialno varstvene storitve, ni upravičen do oprostitve plačila. V osmem odstavku istega člena pa je določena izjema po kateri ne glede na šesti odstavek lahko center za socialno delo v izrednih okoliščinah, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva oziroma družinskega pomočnika, upravičenca oprosti plačila socialnovarstvene storitve oziroma prispevka k plačilu družinskega pomočnika. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi, ki jih podaja sodišče prve stopnje, da gre v sporni zadevi za izredne okoliščine, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva. V tožnikovem primeru je šlo za nenadno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi česar je prišlo do nujne vključitve v institucionalno varstvo.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da imajo sodišča v socialnih sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitost odločitev toženih strank, ki so pri svojem odločanju uporabile zakonsko podeljen (običajno v določeni meri omejen) prosti preudarek. Procesni zakon tako v takih primerih ne predvideva kot primarne rešitve spor polne jurisdikcije (to je vsebinske odločitve o sporni pravici po drugem odstavku 81. člena ZDSS-1).
Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju, ko se torej na podlagi konkretne medicinske dokumentacije v relevantnem obdobju poudarja poslabševanje tožničinega psihofizičnega stanja in že invalidska komisija II. stopnje v mnenju z dne 10. 10. 2013 ugotavlja, da je zadnjem letu prišlo do poglabljanja depresije in negativnega vpliva na telesno stanje, ob tem je tudi funkcija gibal tako zmanjšana, da je za pridobitno delo nezmožna, hkrati pa tožnici ob ambulantnem zdravljenju ni mogoče očitati pomanjkanja diagnostike in hospitalne obravnave, ni mogoče povsem izključiti, da do popolne izgube delovne zmožnosti, torej I. kategorije invalidnosti ni prišlo pred 10. 10. 2013 oziroma že v letu 2012, niti da pred nastankom I. kategorije invalidnosti ni nastopila II. kategorija invalidnosti, tako da ni bila zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije.
Pri tožnici, ki ji je bila dokončna in pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 19. 9. 2003 vročena 24. 9. 2003 je na dan 30. 6. 2015, ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za revizijo in ponovno odmero pokojnine, preteklo že več kot deset let. To pa pomeni, da je tožnica zamudila rok za tako imenovano nepravo obnovo iz 183. člena ZPIZ-2, zaradi zamude roka 60 dni od objave ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa tudi rok za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Ker pa sporno podjetje ni navedeno v seznamu podjetij, ki je objavljen na spletni strani, kar pomeni, da ne gre za podjetje, pri katerem bi bilo v postopku revizije že ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se je vštel v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, toženec tudi ni imel podlage v odločbi Ustavnega sodišča RS, da bi tožnici po uradni dolžnosti ponovno odmeril pokojnino.
Plačilni nalog za plačilo sodne takse je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen 21. 4. 2017, tožnik pa je prošnjo za oprostitev plačila sodne takse vložil 24. 5. 2017, čeprav mu je 15 dnevni rok za plačilo sodne takse potekel že 8. 5. 2017. Taksna obveznost je za ta postopek nastala z dnem vročitve zamudne sodbe tožniku (5. člen ZST-1). Po 13. členu ZST-1 učinkuje sklep o oprostitvi plačila sodne takse od dne, ko je bil predlog za oprostitev plačila pri sodišču vložen in velja za tiste takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje. Ker se je rok za plačilo sodne takse iztekel 8. 5. 2017, je dne 24. 5. 2017 vloženi predlog tožnika prepozen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.