mednarodna zaščita - status begunca - notranja razselitev - prosilec iz Afganistana
Tožena stranka navaja, da bo pomoč tožniku lahko nudil očetov prijatelj v Kabulu in da v Kabulu obstajajo možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb. S tem v zvezi pa sodišče ugotavlja, da na osebnem razgovoru tožena stranka tožniku ni postavila vprašanja, ali bi dejansko lahko živel pri tem prijatelju oziroma ali bi mu ta dejansko lahko nudil pomoč. Tožnik v tožbi zanika, da bi imel to možnost, saj trdi, da je tam shranil zgolj dokumente in da očetov prijatelj nima ne svoje hiše ne svoje mreže, da se je v Kabul preselil šele pred nekaj leti, da se boji za svoje življenje in da zato ni nujno, da sploh še živi v Kabulu. Ker tožena stranka ni postavila vprašanja, ali bi mu očetov prijatelj v primeru vrnitve dejansko lahko pomagal, je imel tožnik šele v tožbi možnost uveljavljati, da to ne bi bilo mogoče.
Tožena stranka navaja tudi možnost pomoči organizacije IOM. Vendar pa je ta organizacija izrecno navedla, da projekt prostovoljnega vračanja in reintegracije ni namenjen notranji razselitveni alternativi, kot jo opredeljuje ZMZ-1 v 29. členu.
javni zavod - nadzor nad poslovanjem - sklep o uvedbi postopka
Zakon (71. in 100. člen ZJF) velja za vse naslovnike enako, avtonomija na katero se sklicuje tožeča stranka, pa ne more pomeniti, da javni zavodi niso dolžni spoštovati veljavnega pravnega reda, predpisanega z Ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi, o čemer se je v primerljivi zadevi izreklo tudi že Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-34/94 z dne 22. 8. 1998. Tedaj je svojo odločitev utemeljilo na dejstvu, da avtonomija ne pomeni, da univerze niso dolžne spoštovati ustave in zakonov, medtem ko iz obrazložitve navedene odločbe in odločbe št. U-I-156/08 z dne 14. 4. 2011, v katerih Ustavno sodišče razlaga avtonomijo univerze, tudi ne izhaja, da bi navedene določbe ZJF lahko presegale mejo dopustnega posega v avtonomijo državnih univerz, ki so po svojem pravnem statusu javni zavodi, enako kot tožeča stranka v obravnavanem primeru.
davčna izvršba - prošnja za zadržanje davčne izvršbe - zavrženje prošnje - zadeva, o kateri je že bilo odločeno
Upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi postopek (upravni ali sodni), ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - Bolgarija - obrazložitev odločbe
Toženka ne presodi okoliščin, ki jih je navedel tožnik v prošnji in na osebnem razgovoru in s tem dejanske situacije, v kakršni se je znašel tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v Bolgariji. Predstavi zgolj zakonsko ureditev, ki velja na področju mednarodne zaščite v Bolgariji in s tem pravno stanje, ne preuči pa v zadostni meri dejanskega stanja, morda tudi s poizvedbami pri pristojnih institucijah Evropske unije. Ugotoviti bi namreč morala, ali se prosilci za azil v Bolgariji tudi dejansko in ne zgolj pravno obravnavajo v skladu s prakso EKČP in to vsaj do tiste mere, da se izključi utemeljen dvom v obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko pripeljale do kršitve pravic, ki se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo z Listino EU o temeljnih pravicah in EKČP.
mednarodna zaščita - status begunca - notranja razselitev - prosilec iz Afganistana
Tožena stranka navaja, da bi se tožnik lahko obrnil na daljne sorodnike, pri čemer pa sodišče ugotavlja, da mu na osebnem razgovoru ni postavila vprašanje, ali bi lahko pri teh sorodnikih tudi dejansko živel. Treba je upoštevati, da gre za daljne sorodnike, kjer je zgolj deponiral svoje dokumente.
Tožena stranka bi se morala do navedb, da ni begunskih centrov in da pomoč IOM ni namenjena notranji razselitveni alternativi, opredeliti, kot tudi do tega, kje v Kabulu bi tožnik dejansko lahko živel ob upoštevanju dejstva, da ima tudi številno družino.