Okoliščine kot so trajanje sodnega postopka, dejstvo, da tožnik ni imel sredstev za preživljanje, da mu tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki bi mu pripadal v trajanju 150 dni in mu tudi ni izplačala odpravnine, pri odmeri odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR niso pravno odločilne. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja nadomestila za odpovedni rok ali odpravnino po 109. členu ZDR, temveč gre za posebno odškodnino - odmeno namesto reintegracije delavca (v novem ZDR-1 jo zakon v 118. členu poimenuje "denarno povračilo"). Ta odškodnina pa je različna glede na položaj posameznega delavca in sicer se presoja stanje na dan odločitve sodišča prve stopnje in položaj delavca ob sodni razvezi. Tožnik je imel ob sodni razvezi, do katere je prišlo na njegov predlog, svoj socialni status urejen, torej ni prešel v odprto brezposelnost in ima zagotovljeno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve.
ZIZ člen 264, 264/2. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/3.
postopek zavarovanja - predhodna odredba - stečajni postopek - ustavitev postopka zavarovanja - zastavna pravica - pogojna pridobitev ločitvene pravice
S predhodno odredbo se lahko opravijo le tista dejanja, ki zavarujejo upniku položaj, to zavarovanje pa lahko velja največ do trenutka, ko bi bili izpolnjeni pogoji za izvršbo. Z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za terjatev, ki jo ima zavarovano s predhodno odredbo, ne bo izpolnil. To pomeni, da se ne bo uresničil pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica.
Ne glede na to, da odškodnina (ki je bila tožniku izplačana na podlagi sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi), v 42. členu ZPIZ-1 izrecno ni določena kot prejemek, ki se ga ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je mogoče odškodnino primerjati z odpravnino, za katero pa je izrecno v 7. alineji 42. člena ZPIZ-1 določeno, da se ne glede na obračunane prispevke ne šteje v pokojninsko osnovo.
Starostna pokojnina je bila odmerjena od pravilne osnove, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se tožencu naloži, da tožniku izda novo odločbo o pravici do starostne pokojnine, ni utemeljen.
invalidnost - priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) gre za takšno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prvem postopku. Pri njej ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi predstavljale podlago za priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja v smislu 71. člena ZPIZ-1, kot jih je tožnica pridobila z odločbo toženca. Ta odločba pa je pravnomočna. Zato tožnica ni upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja, pač pa ima še nadalje vse pravice, kot so ji bile priznane s pravnomočno odločbo toženca.
ZGD-1 člen 10b, 10b/1, 10b/2, 52, 52/3. ZNP člen 35, 35/1.
povrnitev stroškov postopka – začetek postopka po uradni dolžnosti – prisilna poravnava – odvzem pooblastil oziroma upravičenj za vodenje poslov – ustavitev postopka zaradi razveljavitve zakona
Vsak udeleženec v nepravdnem postopku načeloma trpi svoje stroške. Le če bi bilo z zakonom (ZGD-1 v konkretnem primeru) določeno drugače, bi sodišče prve stopnje imelo pravno podlago za drugačno odločitev o stroških postopka. Niti v tretjem odstavku 52. člena oziroma kateremkoli drugem členu ZGD-1 ni določena povrnitev stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank po pogodbi o nastanitvi in hrambi (in na samo veljavnost te pogodbe) ne vpliva dejstvo, da je bilo plovilo Š. s strani tožeče stranke poškodovano in zato nezmožno za plovbo. Zgolj na podlagi te okoliščine (nezmožnost uporabe plovila za plovbo) tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti oproščena plačila stroškov v zvezi z nastanitvijo in hrambo te jadrnice v marini v spornem obdobju, saj gre v tem delu za plačilo pogodbene cene za opravljeno storitev (nastanitev in hramba) po veljavni pogodbi.
ZPIZ-1 člen 103. ZDR člen 5, 88, 88/1, 88/1-4. ZDR-1 člen 228. ZGD-1 člen 515.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnost - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - delodajalec - d.o.o. - direktor - zakoniti zastopnik
Po določilih 515. člena ZGD-1 je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja in zato lahko poda tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.
Tožena stranka je bila tožniku (invalidu III. kategorije) v skladu z odločbo ZPIZ dolžna zagotoviti premestitev na prosto delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da za tožnika nima ustreznega mesta, na katerega bi ga lahko zaposlila. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
Res je, da mnenja Komisije iz 103. člena ZPIZ-1 ni mogoče sodno posebej izpodbijati in Komisija ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na ustrezno delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Mnenje komisije je v bistvu kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica mnenja tako nastopi šele z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pa ima delavec sodno varstvo in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005778
ZKP člen 17, 329, 329/5, 392, 392/3. KZ člen 240, 240/1, 214/2.
izvedba dokazov – obstoj kaznivega dejanja – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – izvršitveno ravnanje – zloraba položaja – soglasje nadzornega sveta - naklep
Iz zgoraj navedenih določb ZGD-1 izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 37. točki izpodbijane sodbe, da konkretno ravnanje (v obravnavani zadevi potrditev dokapitalizacije družb) ni protipravno že zato, ker k temu ni dal soglasje nadzorni svet, saj se je glede pristojnosti dajanja soglasja nadzornega sveta teorija in sodna praksa že postavila na stališče, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča uprava in jo bremeni vsa odgovornost (drugi stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 in peti odstavek 281. člena ZGD-1)
1
. Da je to stališče pravilno, posredno izhaja iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, kjer je navedeno, da tudi soglasje nadzornega sveta ne izključi odškodninske odgovornosti člana uprave. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju uprave (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo uprave, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe - prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov, tako uprave kot nadzornega sveta. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Ta določba se sicer nanaša na odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora delniške družbe, vendar je ta indikativna tudi za kazensko odgovornost, saj so med njima stične točke, predvsem glede elementa škodnega dogodka (protipravnosti) in krivde (s tem, da je odškodninska odgovornost širša od kazenske in z vidika storilca strožja, npr. naklep in malomarnost, obrnjeno dokazno breme v 2. odst. 263. čl. ZGD-1)
2
. Iz prej povedanega je tako mogoče zaključiti, da očitek, da obtoženec kot član uprave ni pridobil soglasja nadzornega sveta ne more predstavljati samostojnega očitka v smislu zlorabe njegovega položaja kot izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja, ampak le v povezavi (sestavi) z očitkom naklepnega ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 (naklepno ne ravna v dobro družbe oziroma z dolžno skrbnostjo in poštenostjo) z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali drugemu (naklepno na škodo gospodarske družbe, ki jo predstavlja in zastopa) oz. z namenom povzročiti premoženjsko škodo drugemu. In to je v obravnavani zadevi bistveno, o čemer je sodišče prve stopnje v 36. in 37. točki izpodbijane sodbe podalo pravilne zaključke.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 99, 114. ZJAKRS člen 11, 11/1, 11/2, 11/6. ZUJF člen 50. ZJF člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec
ZUJF je s svojo uveljavitvijo posegel v vire financiranja tožene stranke, ki so bili namenjeni tudi pokrivanju stroškov njenih zaposlenih, zato ni imela več sredstev za izplačilo plač in je morala zmanjšati število zaposlenih. Toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (99. člen ZDR), ker je bila glede na število zaposlenih manjši delodajalec. Tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala posebnega varstva kot starejša delavka po določbi 114. člena ZDR. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR in prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
minimalna plača - plačilo za delo - plača - obveznost plačila
Minimalna plača je socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Namen minimalne plače je, da se delavcem zagotovi dostojno življenje. Dejstvo, da je institut minimalne plače poseben socialni korektiv, izhaja tudi iz tega, da so v minimalno plačo vključeni tudi vsi dodatki (npr. za izmensko in nočno delo, za delovno dobo,...), kar po drugi strani pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači do višine minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Glede na to, da je iz 2. člena ZMinP razvidno, da je minimalna plača odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela oz. delovnega mesta in upoštevaje dejstvo, da je tožnica za polni delovni čas v vtoževanem obdobju prejela plačo, ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, določene v 4. oz. 6. členu ZMinP, je njen tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače, ki jo je prejela za delo na delovnem mestu perica in sorazmernim delom minimalne plače, do katerega bi bila upravičena za isto časovno obdobje glede na polovični delovni čas, neutemeljen.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - zastopnik - prodaja knjig - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Niti po pogodbi o zaposlitvi niti po navodilih tožeče stranke (založbe) toženec (zastopnik za prodajo) ne odgovarja za delo zastopnikov, oziroma za zalogo knjig, ki so jo neposredno dvigovali zastopniki. Tudi če so navedeni spadali v toženčevo skupino, pa je bistveno, da je tožeča stranka dopustila, da je prišlo do „spremembe“ navodil, oziroma da so se le-ta prilagodila, tako da je tožeča stranka zastopnikom dopuščala neposredno prevzemanje knjig, ne da bi jih pred tem prevzel toženec in jih šele naknadno izročil zastopnikom v svoji skupini. Zato tožencu v zvezi s prevzemom in vračilom knjig, ki so jih neposredno od tožeče stranke prevzeli ostali zastopniki, ni mogoče očitati namena ali hude malomarnosti pri opravljanju dela zastopnika. Le v kolikor bi celotno prevzemanje knjig potekalo preko toženca, bi bilo mogoče tožencu očitati malomarno ravnanje, če le-ta ne bi ustrezno vodil evidence knjig, ki so jih pri njem prevzeli zastopniki v njegovi skupini. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo škode, ki naj bi jo predstavljala zaloga nevrnjenih knjig, ki so jih prevzeli zastopniki iz toženčeve skupine, ni utemeljen.
Poslovanje tožeče stranke z dvigi in vračili knjig je bilo neustrezno oziroma pomanjkljivo. Vendar pa pomanjkljivosti v poslovanju tožeče stranke niso tako hude, da zaradi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti višine zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnih razlogov, izhaja, da je tožena stranka zaradi tržnih sprememb, racionalizacij in večje učinkovitosti dela na novo organizirala delovni proces, zato je prišlo do ukinitve določenih delovnih mest in notranje organizacije družbe. Za ukinitev delovnega mesta ni potreben sklep o ukinitvi delovnega mesta, niti sprememba sistemizacije, temveč je pomembno, ali je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, je to dovolj za obstoj odpovednega razloga. Sodišče se tudi ne more spuščati v smotrnost ukinitve in presojati, ali je ekonomsko upravičena. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, sodišče ne more ugotavljati, da še obstaja potreba po delu tožnika.
ZJU člen 5, 5/1. ZDR člen 204, 204/4. ZPP člen 188, 188/2, 188/3, 365, 365/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - javni uslužbenci - zavrženje tožbe - sodno varstvo - denarni zahtevek
Tožnik je svoj tožbeni zahtevek, pri katerem še vztraja, utemeljeval s plačilom po dejanskem delu. Takšno svojo denarno terjatev pa lahko delavec glede na 1. odstavek 5. člena ZJU in 4. odstavek 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne da bi pred tem uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu.
V primeru obstoja objektivnih okoliščin, ki preprečuje izrabo letnega dopusta, ima delavec pravico do nadomestila za neizrabo letnega dopusta. Tožnici je bil podaljšan bolniški stalež, zato letnega dopusta ni mogla koristiti do prenehanja delovnega razmerja, čeprav ji je bil izrecno odobren. Na strani tožnice so torej nastale objektivne okoliščine, ki so ji (do prenehanja delovnega razmerja) onemogočale izrabo letnega dopusta. Zato je tožnica za sporno leto upravičena do plačila nadomestila (odškodnine) za neizkoriščen letni dopust.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podano takšno bolezensko stanje, da bi bila pri njemu podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Tožnik še vedno lahko opravlja delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa z določenimi omejitvami. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidnosti, ni utemeljen.
Kljub temu, da je tožnik brez mezinca in ima delno zatrdel prstanec, pri njem ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare, saj se po Seznamu telesnih okvar šele izguba treh prstov na eni roki šteje za telesno okvaro v višini 30 %, razen če nista vmes kazalec ali palec oziroma bi moral imeti zatrdelih 10 medčlenskih sklepov, kar pa pri tožniku ni podano. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
ZUPJS člen 15, 24, 31, 42, 42/2, 42/3, 42.b, 42.b/1.
znižanje plačila vrtca - otroški dodatek
ZUPJS v 31. členu izjemnih primerov, v katerih je možno določiti znižanje plačila vrtca, ne našteva taksativno, zaradi česar je med takšne izjemne primere po tem členu šteje tudi bistvena sprememba višine dohodka družine, ki vpliva na višino pravice iz javnih sredstev.
ZZVZZ člen 13, 13/2, 29, 35, 35/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 146.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opravljanje pridobitnega dela
Pri priznavanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja je treba v primerih, ki jih obravnavajo določbe, ki se nanašajo na nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela (čl. 28. do 35. ZZVZZ), razčistiti dve vprašanji. Prvič vprašanje zavarovančeve začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni in drugič izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila po določbah 29. člena ZZVZZ in naslednjih. Za pravilno odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku glede pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v vtoževanem obdobju, je treba ugotoviti ne le to, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo, temveč tudi, ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji za priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V prvem odstavku 35. člena ZZVZZ je izrecno določeno, da zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno delo. Enaka je določba 146. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Predmet cesije so lahko tudi bodoče terjatve, čeprav so individualno nedoločene, če so le določljive. Opredeljeno pa mora biti vsaj obligacijsko razmerje, iz katerega bodo nastale.
V primeru, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija, je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o odstopu terjatve.
telesna okvara - invalidnina - višina telesne okvare - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Posamezno telesno okvaro je mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu telesnih okvar (prej Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar). Vrste in stopnje telesnih okvar se lahko ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu (oziroma Sporazumu). V kolikor določena stanja v Seznamu (oziroma Sporazumu) niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlage za priznanje pravice do invalidnine.
Sodišče prve stopnje vseh spornih vprašanj o vrsti, višini in datumu telesnih okvar oziroma skupne telesne okvare tožnice z izvedencem ni razčistilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.