Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje ter druge stopnje (8. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) pravilen, da nakupa parcele ni ustrezno obravnavati ločeno in izolirano od nadaljnjega dogajanja, kljub drugačni sodni praksi.

Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na dopustu je z vidika načela individualizacije višine odškodnine pomembno subjektivno doživljanje oškodovanca ob izgubi užitka na dopustu, z namenom upoštevanja pomena prizadete dobrine in namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako da ta ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, pa so v okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine pomembni tudi naslednji dejavniki: dogovorjeni namen, lastnosti in cena potovanja ter intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe.

S ceno potovanja ter njegovim dogovorjenim namenom in lastnostmi so začrtani okviri utemeljenih pričakovanj glede dopustniškega užitka (utemeljeno pričakovani užitek na dopustu). Za višjo ceno so pričakovanja glede kakovosti dopustniških doživetij utemeljeno višja. Nenazadnje je to običajno tudi razlog, ki vpliva na višino cene potovanja. Prav tako bodo pričakovanja višja pri enkratnih (na primer poročnih) ali dlje časa načrtovanih potovanjih. Intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe v razmerju do utemeljenih pričakovanj pa pomembno vplivajo na oceno intenzivnosti izgube užitka. Zgolj neznatne pomanjkljivosti ne zadoščajo za prisojo odškodnine. Ob tem je treba upoštevati tudi trajanje potovanja, saj pri krajših potovanjih praviloma že dan ali dva trajajoča kršitev pogodbe ne bo pomenila zgolj neznatne škode.

Materialnopravna presoja sodišč nižje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja tretjega toženca ni pravilna. Podani niso bili nobeni resni in utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo v stadiju predkazenskega postopka o osumljencu, ki ni javna oseba, upoštevaje težo in naravo domnevnega kaznivega dejanja ter razširjenost obravnavane oblike kriminalitete, dopustno poročati tako, da ga je lahko prepoznala bližnja okolica. Kršitev tretjega toženca je toliko hujša, ker navedba v članku, da je domnevnega kaznivega dejanja osumljen tožnik, ni bila resnična, pri tem pa ni mogoče šteti, da je prvi toženec v konkretnih okoliščinah primera opravil razumen obseg raziskovanja, na podlagi katerega bi imel utemeljen razlog verjeti, da je kaznivega dejanja osumljen prav tožnik.

Po presoji Vrhovnega sodišča je sporni pogoj (ne)obstoj pravde, kot je določen v obravnavani zadevi sofinanciranaj iz javnih sredstev, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Določitev takega pogoja naj bi bila brez dvoma v javnem interesu – da se javna sredstva racionalno in gospodarno uporabljajo, da se uresničuje načelo zaupanja javnosti in podpira finančna disciplina, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča ta pogoj očitno nerazumen, ko se nanaša na prijavitelje, ki imajo v teku pravdo z ministrstvom ali agencijo v zvezi s prijavo na (katerikoli) javni razpis ali v zvezi z izvajanjem (katerekoli) pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, v kateri nastopajo kot tožniki. Že samo vložena tožba zoper prijavitelja namreč ni razumen razlog za izločitev, saj bo o njej moralo odločiti za to pristojno neodvisno sodišče. Sporni kriterij tako dejansko temelji na domnevi, da že zgolj vložena tožba glede tega, ali so bila javna sredstva, pridobljena na podlagi javnega razpisa, upravičeno uporabljena ali ne (torej še pred pravnomočno odločitvijo sodišča, ki je edino pristojno za odločanje o tem) pomeni njihovo neupravičeno uporabo. To pomeni, da na razpisu ne morejo sodelovati tudi tisti, zoper katere je tožbo vložila država in bi bilo kasneje pravnomočno ugotovljeno, da so ravnali v skladu z razpisom, da so sredstva porabili v skladu z namenom razpisa in pod pogoji razpisa.

Upravno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, s tem ko je ugotavljalo dejansko stanje z vpogledom v drug spis in sodbo, čeprav ni razpisalo glavne obravnave, revidentu pa ni dalo možnosti, da bi se o izvedbi tega dokaza izjavil. Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.