Skladno s konceptom enotnosti sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki izvira iz že zaključenega škodnega ravnanja, je bila z vložitvijo pobotnega ugovora šele v ponovljenem postopku tožena stranka prekludirana glede uveljavljanja odškodninske terjatve za celotno škodo, torej tudi za tisto, ki je nastala kasneje, po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju.
Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Stališče, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe, je torej materialnopravno zmotno. Nasprotuje namreč prvemu odstavku 326. člena OZ, da je prenovitev brez učinka, če je prejšnja obveznost nična.
Pravica uživanja je praviloma obstajala do odplačnega odvzema zemljišča iz posesti razlaščencu z odločbo, obsegala pa je (poleg v prejšnji točki navedenega tudi) upravičenje še naprej uživati (takrat praviloma še kmetijsko) razlaščeno zemljišče, razlaščenčevo prednostno upravičenje pridobiti pravico uporabe za gradnjo na tem zemljišču in upravičenje do odškodnine v primeru odvzema iz posesti.
Utrjeno stališče sodne prakse je, da verzijski zahtevek graditelja za povrnitev vrednosti vlaganj zapade, ko pride do prehoda koristi, to pa je tedaj, ko vlagatelj preneha uporabljati nepremičnino, v katero je vlagal. Iz ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja le, da je prikrajšanka opustila posest spornih (točno določenih in lastniško sicer solastnih) prostorov, temveč jih je tožnica kot okoriščenka ponovno prevzela posest in ima torej izključno ona korist od njihove uporabe. Do prehoda koristi je torej prišlo, zato je zahtevek prikrajšanke že zapadel.