povrnitev premoženjske škode - stroški v zvezi z zdravljenjem - stroški zdravljenja - strošek za tujo pomoč in nego
Vtoževane odškodnine tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre enačiti z odškodnino za tujo pomoč. Odškodnina za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč (in nego), ki ima podlago v prvem odstavku 174.člena OZ, je oblika povračila materialne škode, ki gre oškodovancu v zvezi in zaradi njegove telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer.
NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0074779
ZGD-1 člen 388, 388/2, 609, 609/6. ZNP člen 37. ZPP člen 245, 245/2.
nepravdni postopek - predlog za sodni preizkus denarne odpravnine pri izključitvi manjšinskih delničarjev - pritegnitev zunanjih izvedencev - poravnalni odbor - procesni organ sodišča - smiselna uporaba določb ZPP - seznam sodnih izvedencev - odmera nagrade izvedencu - merila za odmero nagrade - uporaba Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih - pogodbeno razmerje
ZGD-1 nima posebnih določb, ki bi urejale način pritegnitve zunanjih izvedencev v postopek, niti opredelitve meril za odmero nagrade tako angažiranemu izvedencu. Poravnalni odbor je v tem smislu procesni organ sodišča, zato tudi za njega veljajo enaka pravila kot za samo sodišče.
Smiselna uporaba določil ZPP pride v poštev tako v primeru, da je bil zunanji izvedenec pritegnjen v nepravdni postopek preizkusa denarne odpravnine s strani poravnalnega odbora izvedencev, kakor tudi v primeru, da je formalno sklep o angažiranju izvedenca v tem smislu izdalo samo sodišče.
Sodišče pri določitvi izvedenca ni vezano na seznam sodnih izvedencev, temveč je to zgolj priporočilo, ki olajšuje sodišču iskanje izvedencev.
Pravilnik ne more imeti neposrednega učinka za tiste izvedence, ki jih je angažiralo sodišče in niso uvrščeni na seznam sodnih izvedencev, vodenim pri Ministrstvu za pravosodje v smislu določil Pravilnika. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je to razmerje potrebno presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.
neupravičena obogatitev – cesijska pogodba – prenos upravljanja – upravnik – aktivna leigitmacija – kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Družba L. L. ni bila upravnik in zato ni bila dolžna plačati računov dobaviteljev oziroma za plačilo zalagati svojih sredstev. Plačala je torej nekaj, kar ni bila dolžna, tega pa ji toženka zato tudi ni bila dolžna vrniti. Terjatve do toženke ni pridobila in je zato ni mogla s cesijsko pogodbo prenesti na družbo L. (tožnico).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023331
KZ-1 člen 16, 47, 47/2, 90, 90/1, 90/1-5, 199, 199/1. ZKP člen 372, 372-3.
trajajoče kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – začetek teka zastaralnega roka – kršitev kazenskega zakona – zaposlovanje na črno – izvajanje dokazov – odločanje o dokaznem predlogu – zavrnitev dokaznega predloga – denarna kazen – izrek denarne kazni – novela KZ-1B
Kaznivo dejanje zaposlovanja na črno je tako imenovano trajajoče kaznivo dejanje. Takšna opredelitev kaznivega dejanja kot trajajočega pa je seveda pomembna glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona. Po ustaljeni sodni praksi in teoriji pri trajajočih kaznivih dejanjih začne zastaranje teči od takrat, ko je protipravno stanje prenehalo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006181
KZ-1 člen 50, 257, 257/1. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 358, 358/1-4.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena – nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba – ni škodljivih posledic – krivda – naklep – odločba o kazenski sankciji – omilitev kazni
Obdolženčev zagovornik ima prav, da do pridobitve nepremoženjske koristi zaradi ravnanja obdolžencev v konkretni zadevi ni prišlo, torej da ni bilo posledic, vendar pritožbeno sodišče ne sledi njegovi oceni, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti obtožbe iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP (če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali zaradi teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba). Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 spada pod poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva ter že po svoji naravi ne gre za njegov majhen pomen. Obravnavano kaznivo dejanje je mogoče storiti le z direktnim naklepom, kar tudi kaže na večjo stopnjo družbene nevarnosti ter ovrže pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za nizko stopnjo obdolženčeve krivde. Kot že rečno okoliščina, da je bil postopek, v katerem je bilo očitano kaznivo dejanje izvršeno ustavljen, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantno, je pa upoštevno pri izreku kazenske sankcije, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo. Ker torej v obravnavani zadevi pomen kaznivega dejanja ni majhen, ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 358. člena ZKP, kot neutemeljeno meni pritožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0083016
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 443, 452, 454, 454/1, 454/2. OZ člen 619.
spor majhne vrednosti – izdaja sodbe brez razpisa naroka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – podjemna pogodba – popravilo avtomobila – zavezanec za plačilo – naročnik plačila
V tem sporu je odločilno vprašanje kdo je bil naročnik popravila vozila in s tem zavezanec za plačilo in ne drži, da je toženec kot lastnik osebnega vozila za popravilo pač dolžan plačati.
OZ člen 111, 111/1, 126, 126/1, 619. ZVOP-1 člen 6, 6-3, 9, 9/1, 9/1-1, 9/1-4. ZMCGZ člen 11.
podjemna pogodba - pogodba v korist tretjega - nadzor nad izvajanjem pogodbe - seznam udeležencev - zbiranje osebnih podatkov - odstop od pogodbe - učinki razvezane pogodbe
Bistvo podjemne pogodbe je, da podjemnik opravi storitev, ki je lahko tudi povsem netelesne narave. Opravljanje družinske mediacije je takšna storitev. Ker se je tožeča stranka zavezala k plačilu takšne storitve tožene stranke, je očitno, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo.
Tožeča stranka je Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Družinska mediacija in somediacija je nedvomno v okviru pristojnosti prav tega ministrstva. Podatki o osebah, ki se naj bi bile udeleževale družinskih mediacij (in somediacij) pri toženi stranki so bili nujni za preizkus, ali tožena stranka sploh izvršuje svoje pogodbene obveznosti. Ker pa je tožena stranka z izvrševanjem pogodbenih obveznosti zgolj uresničevala naloge iz pristojnosti tožeče stranke, je torej ministrstvo posredno preizkušalo tudi, ali tožena stranka sploh uresničuje naloge samega ministrstva in pa smotrnost porabe državnega denarja. Ni videti nobenega razloga, da bi pri mediaciji udeleženi posamezniki trpeli kakršnokoli prikrajšanje svojih koristi zato, ker je tožeča stranka hotela izvedeti za njihova imena in priimke.
Ker za pritožbo ni sporno, da je dolžnik podal v postopku prisilne poravnave umik predloga in je Okrožno sodišče v Kopru izdalo sklep z dne 6.1.2015 o ustavitvi postopka prisilne poravnave, ter da se nad dolžnikom (še) ni začel postopek stečaja, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da dolžnik ni več v postopku prisilne poravnave, ne glede na to, da sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave še ni pravnomočen.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – izpodbojna pravna dejanja – domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje – objektivni pogoj izpodbojnosti – načelo sočasnosti izpolnitve – trajno poslovno razmerje – običajen rok izpolnitve – neenako obravnavanje upnikov – čista vrednost premoženja
Izpodbijana dejanja so bila opravljena v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki je ustrezal običajnemu roku izpolnitev med strankama. Zaradi takšne ugotovitve se šteje, da je bila izpolnitev tožeče stranke opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve in zato ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti stečajne mase, ampak le do spremembe dolžnikovega premoženja iz ene oblike v drugo.
Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Podani morata biti obe predpostavki.
ZP-1 člen 2, 2/2, 14, 14/3, 62a, 62a/1, 154, 154/3. ZDCOPMD člen 40, 40/1.
zahteva za sodno varstvo - nedovoljen pritožbeni razlog - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odgovornost pravne osebe - ekskulpacijski razlogi - meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa - uporaba predpisa, ki je za storilca milejši
Do trditev s katerimi pritožnik izpodbija dejansko stanje se je v izpodbijani sodbi že opredelilo sodišče prve stopnje, pritožnik pa s ponavljanjem enakih navedb v pritožbi uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. čl. ZP-1).
Z ZOPRZUJF je zakonodajalec rešil tudi vprašanje zakonitih zamudnih obresti in sicer na način, da se protiustavno znižani del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih, torej brez obresti.
Zakonite zamudne obresti so objektivna posledica za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pravna posledica zamude je bila določena v 277. členu ZPIZ-1. Po tej določbi je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Zamude v realizaciji izpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin ni bilo, tako da tudi iz tega naslova tožniku zamudne obresti ne pripadajo.
postopek za preklic pogojne obsodbe – predlagatelj postopka – pravica do pritožbe – sklep o ustavitvi postopka – pritožba zoper sklep – oškodovanec – upravičenci za vložitev pritožbe – pravni interes – pritožba oškodovanca – nedovoljena pritožba – zavrženje pritožbe
Z izdajo sklepa o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe oškodovancu ni bila prekršena nobena pravica, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep. Ker oškodovanec v tem postopku ni upravičenec do pritožbe, jo je treba kot nedovoljeno zavreči.
Tožnik je z asignacijo toženi stranki naročil, da del odpravnine v višini 10.167,60 EUR nakaže na račun A.A.. Tožena stranka je obveznost iz naslova plačila odpravnine izpolnila tako, da je 6.000,00 EUR izplačala tožniku, preostali znesek 10.167,60 EUR pa A.A.. Za veljavnost asignacije je bistven obstoj dolga tožnika do A.A.. Poplačilo dolga pojmovno ni mogoče, če dolg ni obstajal. Iz vsebine "asignacijske pogodbe" sicer izhaja, da so "stranke" ugotovile, da tožnik dolguje A.A. znesek 10.167,60 EUR. Vendar pa je tožnik izpovedal, da A.A. ne pozna in da mu ni bilo nikoli rečeno, da bi od A.A. dobil denar oziroma od njega prejel znesek 10.167,60 EUR. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neuporabe določb o kavzi pogodbe) nepopolno ugotovilo dejansko stanje in se ni opredelilo do navedb tožnika o nedopustni oziroma neobstoječi kavzi "asignacijske pogodbe", zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 226, 226/4, 374, 374/1, 374/1-2, 374/13. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7, 7/1, 7/2.
nagrada upravitelja - nadomestilo za razdelitev posebne razdelitvene mase - predmet razdelitve - neunovčljivo premoženje - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, na ločitvenega upnika - zadnja izklicna cena - končni načrt posebne razdelitvene mase
Pri premoženju, ki ga ni mogoče unovčiti, torej na trgu zanj ni mogoče iztržiti njegove ocenjene likvidacijske vrednosti, ni razloga za zaključek, da je upnik z njegovo pridobitvijo svoje premoženje povečal za ocenjeno likvidacijsko vrednost tega premoženja. Ločitveni upnik je v primeru prevzema premoženja po 374. členu ZFPPIPP v bistveno slabšem položaju, kot če bi bilo to premoženje unovčeno, saj v tem primeru ne prejme poplačila svoje zavarovane terjatve, temveč v zameno zanjo prejme neunovčljivo premoženje, poleg tega pa trpi še stroške, ki bi bili sicer poplačani v breme iztržene kupnine. Po oceni pritožbenega sodišča ni videti razumnega razloga za slabši položaj ločitvenega upnika glede stroškov v primeru prevzema premoženja, ki naj bi jih po izpodbijanem sklepu trpel v sorazmerju z likvidacijsko vrednostjo, od položaja glede stroškov, v katerem bi bil, če bi bilo to premoženje prodano za ceno pod likvidacijsko vrednostjo (kar se pogosto dogaja).
Prav tako ni videti utemeljenega razloga za priznavanje višje nagrade tistemu upravitelju, ki pri unovčenju premoženja ni bil uspešen, kot je nagrada tistega upravitelja, ki je premoženje prodal na podlagi poznejšega sklepa o prodaji za ceno, nižjo od likvidacijske vrednosti. Čeprav gre pri nagradi upravitelja za plačilo za izpolnitev obligacije prizadevanja, ne pa uspeha, bi bilo nerazumno, da bi višjo nagrado prejel tisti upravitelj, ki s prodajo ni uspel, od tistega upravitelja, ki je prodajo uspešno opravil.
Tožnika bi morala točno opredeliti obseg motenja (v katerem delu moti posest pešpoti oporni zid in v katerem delu tlakovci, jašek in kanalete) in temu prilagoditi restitucijski in prepovedni del tožbenega zahtevka.
začasne odredbe – začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – namen zavarovanja – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine – pogodba o dosmrtnem preživljanju – obstoječa prepoved razpolaganja v korist preživljalca
S predlagano in izdano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja, ki je zgolj v tem, da bi se tožnika v morebitni izvršbi lahko poplačala s prodajo toženčevih nepremičnin, ki so predmet začasne odredbe. Toženec je že pred predlagano začasno odredbo sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero se je zavezal svojemu nečaku po svoji smrti izročiti in prepustiti med ostalimi tudi nepremičnine, ki so navedene v začasni odredbi. Hkrati se je toženec zavezal in dovolil pogodbeno prepoved odtujitve in obremenitve vseh nepremičnin, ki so predmet pogodbe, v korist pogodbenika kot preživljalca.
Sodišče prve stopnje je opravilo le en narok za glavno obravnavo, na katerem je sprejelo sklep, da se narok preloži za nedoločen čas, nato pa je na seji senata, na katero stranki nista bili vabljeni, sprejelo odločitev o zadevi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje pred izdajo končne odločbe opravilo še en narok za glavno obravnavo, ker tega ni opravilo, pa ji je odvzelo možnost, da bi pravočasno zahtevala povračilo (vseh) stroškov postopka (tretji odstavek 163. člena ZPP). S takim ravnanjem je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 291. člena ZPP. Ob smiselni uporabi te določbe, v skladu s katero predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, bi namreč sodišče prve stopnje moralo s sklepom zaključiti glavno obravnavo, ker tega ni storilo, pa tožeča stranka ni mogla vedeti, da povračila stroškov ne bo imela več možnosti zahtevati, saj je bil narok predhodno preložen za nedoločen čas. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa, saj je odločitev o stroških postopka napačna, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo (le) povračilo stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila v tožbi, čeprav so ji v nadaljnjem postopku na prvi stopnji nastali dodatni stroški.
S tem, ko je sodišče prve stopnje skopo in pomanjkljivo obrazložilo zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, je kršilo tožeči stranki pravico do izjave, saj je tožeča stranka, ko je predlagala navedeni dokaz, podala konkretne trditve o tem, zakaj je treba šteti obravnavani dokazni predlog za pravočasen, kljub temu, da ga je predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo.
Zgolj povzemanje ali ocena dela izpovedi stranke, ne predstavlja vestne in skrbne presoje posameznega dokaza, iz katerega izhaja različno izpovedovanje.