ZDR-1 člen 88, 88/4, 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1.
tožba - rok za vložitev - sodno varstvo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve, in sicer se vročitev šteje za opravljeno, če priporočena poštna pošiljka s povratnico ni prevzeta, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Ker tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka 8. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Tožba, ki jo je tožnik vložil 14. 5. 2014, je prepozna, ker jo je tožnik vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje jo je zato na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo kot prepozno.
plačilo razlike plače - povečan obseg dela - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnik je kot vodja izmene dodatno delo moral opraviti, saj je šlo za dogovor med radijsko postajo in nadrejenimi. Prav tako je moral opravljati vse naloge svojega delovnega mesta - vodje izmene. Tožnik je v spornem obdobju opravljal poleg svojega dela še dodatna dela, za katera pa ni prejel plačila, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku dodatek iz naslova povečanega obsega dela od njegove osnovne bruto plače obračunati v skladu z realizirano mesečno delovno obveznostjo, brez upoštevanja stalnih dodatkov, ter da je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti, ker je tožena stranka s plačilom v zamudi.
odločitev sodišča preko postavljenega zahtevka – prisoja zakonskih zamudnih obresti – prekoračitev stranske terjatve – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi – izdelava nove sodbe
V pravdni teoriji in sodni praksi ni več dvoma, da tudi v takem primeru, ko gre samo za prekoračitev stranske terjatve, pritožbeno sodišče ne more sodbe v izpodbijanem delu spremeniti. Ne gre za zmotno materialno pravno odločitev, ampak za absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Če bi pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, bi prekoračilo svoja pooblastila ter eno stranko prikrajšalo za pravna sredstva.
Pravni pouk, ki ga je sodišče zapisalo v izpodbijanem sklepu, je napačen, stranka pa z napačnim pravnim poukom ne more pridobiti več pravic, kot ji po zakonu gredo.
ocena dela - preizkus ocene - sodno varstvo - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Tožba je v celoti pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje v delu, v katerem tožnica zahteva razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti. Pri tem ni bistveno, da tožnica v laični tožbi in dopolnitvi tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, saj je zahtevala razveljavitev ocene za sporno leto in se pri tem sklicevala na sklep komisije za preizkus ocene.
odtujitev pravice o kateri teče pravda – aktivna procesna legitimacija – stvarna legitimacija – pravni interes
Odtujitev pravice, v kateri teče pravda, je povzročila, da je aktivna procesna legitimacija ostala pri tožeči stranki, stvarna legitimacija pa je prešla na prevzemnico terjatve. Zato je tožeča stranka pravilno modificirala zahtevek tako, da mora tožena stranka izpolniti svojo denarno obveznost prevzemnici terjatve iz tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pa ima še naprej pravni interes na dokončanju pravde.
ZPIZ-2 člen 191. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 193, 193/1, 398, 405. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Tudi, če bi se tožnici upošteval v dodano dobo njen čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje v Novem Sadu, tožnica ne bi izpolnila potrebnega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, saj bi dodana in pokojninska doba skupaj znašali 37 let, 6 mesecev in 15 dni. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ni utemeljen.
Začetek postopka prisilne poravnave nad toženo stranko na tožničino terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ne vpliva. Zaradi nelikvidnosti tožene stranke je tožničina terjatev zapadla dne 1. 11. 2012, postopek prisilne poravnave pa se je začel dne 16. 4. 2012. Tožnica je zato upravičena do obračuna in izplačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2012.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013794
ZPP člen 105, 105/2, 199, 200. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1, 98c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 16.
stranska intervencija - pravni interes - odškodnina - neizrabljen tedenski počitek - misija - vojska - nadure - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Pritožniki so zatrjevali svoj pravni interes za intervencijo s tem, da so tudi sami vložili tožbe pred sodiščem prve stopnje iz naslova odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka ter da opirajo svoje zahtevke na bistveno enako dejansko in pravno podlago. Pritožniki niso izkazali obstoja pravnega, temveč zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa. Nikakršne zveze ni med razmerjem pravdnih strank ter razmerjem pritožnikov. Zgolj to, da bi v primeru uspeha v omenjenem pravdnem postopku odločitev predstavljala pravno podlago tudi za odločitev Vlade RS o poravnavi s tožniki, pravnega interesa pritožnika kot dolžnika toženke za stransko intervencijo ne vzpostavlja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo priglašeno stransko intervencijo.
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka osebno in ne po pooblaščencu, kar je v nasprotju z določbo 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kar predlog za obnovo postopka je) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnik tudi ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. odstavka 86. člena ZPP, da ima opravljen pravniški državni izpit, saj bi v takem primeru lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sam opravljal pravdna dejanja. Predlog za obnovo postopka je nedovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP pravilno zavrglo.
sofinanciranje občin – delna izpolnitev – neizpolnitev – trditvena podlaga strank – rekonstrukcija ceste
Za odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka zadošča že ugotovljeno neskladje med predvidenim obsegom del in dejansko izvedenimi deli, ki ga priznava tudi sama tožeča stranka. To pomeni, da ni odločilno pritožbeno zatrjevanje, kolikšen del ceste je rekonstruirala stranka in kolikšen ne.
upniški odbor – število članov upniškega odbora – skupno število upnikov – utemeljitev odločitve sodišča – primerno število članov – člani upniškega odbora – ovire za imenovanje – podatki iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika
Določitev števila članov upniškega odbora je odločilna glede opredelitve, kateri upniki bodo imenovani za člane upniškega odbora. Pravilnost imenovanja članov upniškega odbora je zato pogojena z ustrezno utemeljitvijo odločitve sodišča glede števila članov upniškega odbora.
Kot izhaja iz odgovora upraviteljice z dne 16. 3. 2015 so pri stečajnem dolžniku še vedno evidentirane odprte terjatve do navedenega upnika, ki so še vedno predmet odprtih sodnih postopkov, pri čemer upraviteljica izrecno izjavlja, da vztraja pri začetih pravdnih postopkih. Morebitno nasprotovanje pritožnice tako uveljavljenim terjatvam za odločitev sodišča o imenovanju članov upniškega odbora v stečajnem postopku ni odločilno. Sodišče v stečajnem postopku ni dolžno presojati utemeljenosti tako uveljavljanih terjatev stečajnega dolžnika niti s stopnjo verjetnosti, saj za ugotovitev ovire iz 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP zadostujejo podatki iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za postopek - ponovljen postopek
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno dvakrat priznalo nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je spregledalo določbo 4. odstavka opombe 3 Tarife, ki je kot priloga sestavni del ZOdvT. Tudi sicer je tožnik nagrado za postopek priglasil le v enkratnem znesku. V 4. odstavku opombe 3 k Tarifi je določeno, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pri tem sodišču všteje za nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Navedeno pomeni, da bi bil tožnik do višje nagrade za postopek (seveda, če bi nagrado priglasil za vsako stopnjo posebej) upravičen le v primeru, če bi bila nagrada za ponovljeni postopek višja od nagrade za prvi postopek, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS0014468
ZPP člen 105a.
pritožba - umik pritožbe - plačilo sodne takse
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala takse za pritožbo in tudi ni vložila vloge za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo. Zapis na poštni ovojnici „predlog za taksno oprostitev za pritožbo“ še ne predstavlja vloge. Vloga mora vsebovati konkreten predlog, kot tudi vsaj minimalne navedbe oziroma obrazložitev. Tožena stranka zoper plačilni nalog tudi ni podala ugovora. Zato je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP pravilno štelo, da je zaradi neplačila sodne takse pritožba umaknjena.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014061
ZPP člen 7. OZ člen 131, 131/1, 149, 153.
odškodninska odgovornost delodajalca - zavarovalnica - navadna sospornika - nezgoda pri delu - vmesna sodba
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne vmesne sodbe zgolj zoper prvo toženo stranko (tožničin delodajalec), ker bi obe toženi stranki (delodajalec in zavarovalnica), če bi bila podana odškodninska odgovornost, odgovarjali solidarno. Toženi stranki sta navadna sospornika, saj ju tožnik lahko toži s samostojnima tožbama ali skupno. Zato je lahko tudi odločitev zoper sospornika različna, čeprav je odgovornost zavarovalnice povezana z odškodninsko odgovornostjo prvo tožene stranke (delodajalca).
Tožnica (ki je opravljala delo občinskega redarja) je utrpela poškodbo na delovnem mestu, ko je skupaj s sodelavcem opravljala kontrolo parkiranih vozil. Ko je na vetrobransko steklo napačno parkiranega vozila poskušala nalepiti obvestilo o prekršku, je opazila, da voznik odklepa vrata vozila, zato mu je obvestilo nameravala vročiti. Pri tem jo je voznik prijel za ovratnik oblačila, ji zagrozil, nato v ličnico udaril tožničinega sodelavca, takoj za tem pa njo, najprej v hrbet s pestjo, nato pa še dvakrat z roko po ramenu med vratom in ramenskim sklepom in jo poškodoval. Tožnica se s tem, ko vsakodnevno izreka kazni za napačno parkiranje, kar je vsekakor v interesu prvo tožene stranke, izpostavlja ne samo verbalnemu nasilju, ampak tudi tveganju za fizično nasilje. Tožničino delo občinskega redarja, med katerega sodi tudi izrekanje denarnih sankcij, v obravnavanem primeru predstavlja nevarno dejavnost. Za škodo, ki je tožnici nastala v zvezi z opravljanjem takšnega dela, pa prvo tožena stranka (delodajalec) odgovarja po pravilu objektivne odgovornosti.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Tožena stranka za pobot svoje domnevne terjatve za povračilo škode in stroškov mobilnega telefona s tožnikovo terjatvijo za izplačilo dela plače za sporni mesec ni imela tožnikovega pisnega soglasja, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo izplačilo vtoževanega zneska.
ZDR člen 130, 147, 147/6, 147/7, 163. ZEPDSV člen 6, 7.
odškodnina za neizrabljen dopust - regres za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela- službeno potovanje
Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku.
Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo.
Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega delovnega časa delal za stranko E. d.o.o., je šteti prihod tožnika v klavnice na D. območju kot prihod na delo in z dela in ne kot službeno potovanje.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Tožnik v času od 31. 5. 2014 do 7. 7. 2014 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1 o tem, da v primeru odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka je na podlagi te določbe odločila o datumu prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, s tem da je nepravilno kot datum prenehanja določila že 31. 5. 2014, namesto pravilno 2. 6. 2014. Navedeno pomeni, da toženi stranki v odpovedi ni bilo potrebno razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj zakon določa, da v primeru uporabljenega odpovednega razloga delovno razmerje preneha ne le pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč celo za nazaj s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.