OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSK0006933
OZ člen 6, 240. SPZ člen 132. ZNVP člen 47.
prilastitev zastavljenih delnic – realizacija zastavne pravice – protipravno ravnanje – prodaja in nakup delnic – primerna cena – dolžna skrbnost – skrbnost dobrega strokovnjaka – uporaba določb ZFZ – odškodnina – protipravno ravnanje – vzročna zveza – pravno priznana škoda
Tožena stranka je zastavljene delnice lahko prodajala le po določbah ZNVP. Na podlagi teh ugotovitev bi torej bilo mogoče toženi stranki očitati odgovornost za škodo, kot jo zatrjuje tožeča stranka, le, če bi izkazala, da je tožena stranka pri unovčitvi zavarovanja ravnala v nasprotju z določbami ZNVP ali v nasprotju z dolžno (zahtevano) skrbnostjo.
Pritožbeno sodišče povsem soglaša s pritožbenim stališčem, da je potrebno ravnanje tožene stranke presojati glede na okoliščine, ki so bile znane v času, ko je bila odločitev tožene stranke (za prodajo) sprejeta, vendar mora to načelo veljati tudi za čas, za katerega tožeča stranka očita toženi, da ne bi smel poteči, ker bi morala tožena stranka kot dober strokovnjak delnice že unovčiti.
Pritožbeno sodišče opozarja še, da naš pravni red priznava le pravico do povrnitve obstoječe škode, izjemoma, samo za nepremoženjsko škodo in za izgubljeni dobiček, tudi bodoče škode. Sicer pa je premoženjska škoda definirana kot kršitev premoženjske pravice drugega, vendar je pravno priznana samo tista škoda, ki povzroči še nadaljnjo posledico, to je poseg v premoženje oškodovanca ali preprečitev povečanja premoženja. Tožeča stranka, ki je zatrjevala, da ji je s prodajo delnic nastala škoda, bi jo glede na to, da so delnice predstavljale zavarovanje, ki ga je dala za svoje obveznosti po kreditnih pogodbah, to škodo izkazala le, če bi izkazala, da je morala zaradi neprimerne prodaje (kot zatrjuje) plačati več, kot je sicer po obeh pogodbah dolgovala. Poseg v njeno premoženje bi torej nastal šele, ko bi svoje obveznosti iz posojilnih pogodb plačala. Vendar iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožeča stranka svoj dolg (v nominalnem znesku po obeh pogodbah) plačala, tega v postopku tudi ni zatrjevala. Zato je bil odškodninski zahtevek tožeče stranke neutemeljen že iz tega razloga.
Če posojilna pogodba ni sklenjena v pisni obliki, mora posojilodajalec kot tožnik dokazati dejansko izročitev denarnega zneska posojila posojilojemalcu.
Tožnica je sodišču prve stopnje posredovala tožbo, v kateri je navajala, da se ne strinja z odločitvijo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je zavrnilo njeno pritožbo zoper odločitev Centra za socialno delo glede višine štipendije. Sodišče prve stopnje je štelo, da vloga ni popolna, zato je izdalo sklep o popravi vloge. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je pravočasno dopolnila vlogo in jo predložila sodišču prve stopnje, skupaj z dokončno odločbo tožene stranke, ki jo v tem postopku izpodbija. Zato je izpodbijani sklep o zavrženju vloge nezakonit.
postopek za preklic pogojne obsodbe – predlagatelj postopka – pravica do pritožbe – sklep o ustavitvi postopka – pritožba zoper sklep – oškodovanec – upravičenci za vložitev pritožbe – pravni interes – pritožba oškodovanca – nedovoljena pritožba – zavrženje pritožbe
Z izdajo sklepa o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe oškodovancu ni bila prekršena nobena pravica, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep. Ker oškodovanec v tem postopku ni upravičenec do pritožbe, jo je treba kot nedovoljeno zavreči.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006179
ZKP člen 372, 372-5. KZ-1 člen 53, 57, 58, 158, 158/1, 158/3, 160, 160/4.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – stek kaznivih dejanj – žaljiva obdolžitev – razžalitev – dokazna ocena – dokaz resničnosti – izključitev protipravnosti – obramba pravice – zaničevalni namen – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je v škodo obdolženca kršilo določbe 53. člena KZ-1 ter določbe 57. in 58. člena KZ-1. V primeru, da sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, izreče pogojno obsodbo namesto kazni (zapor ali denarna kazen). To pomeni, da če je obdolženec spoznan za krivega več kaznivih dejanj, ni mogoče za posamezna (posamezno) kazniva dejanja izreči pogojne obsodbe, za druga (drugo) kazniva dejanja pa izreči kazni (zapor ali denarna kazen).
Vrhovno sodišče RS je reviziji toženca ugodilo in spremenilo izpodbijani sodbi tako, da je tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine, zavrnilo. Pred Vrhovnim sodiščem RS nista bili predmet presoje odločbi z dne 9. 4. 2013 in 16. 10. 2013 o odmeri tožnikove starostne pokojnine. Prav tako ni bilo odločeno o spornem vprašanju glede izplačevanja starostne pokojnine, tako da med strankama s sodbo Vrhovnega sodišča RS še ni pravnomočno urejeno sporno razmerje, pač pa je s to sodbo odpadla le podlaga za izdajo izpodbijanih odločb z dne 9. 4. 2013 in 16. 10. 2013. To je ugotovil tudi toženec in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014. Ker se sodišče prve stopnje do te odločbe ni opredelilo v tem smislu, kakšen pomen ima za ta postopek in do tega, o čem je bilo odločeno in ali je odločba z dne 9. 1. 2014 pravnomočna, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa najmanj preuranjena.
izločitev izvedenca - rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe - pogodbena kazen - zamuda z izpolnitvijo - pravilna izpolnitev - razveza pogodbe - krivda za zamudo - pravica do dogovorjenega plačila - pobot
Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da gre za situacijo, ko je stranka za razloge, zaradi katerih meni, da bi bilo treba izločiti izvedenca, izvedela šele po prejemu izvedeniškega mnenja. Tudi v taki situaciji pa je rok za vložitev predloga za izločitev osem dni od dneva, ko je stranka prejela izvedensko mnenje. Nobenega razloga namreč ni, da bi bila stranka, ki izločitev zahteva pred izdelavo mnenja, v slabšem položaju od stranke, ki to stori šele po prejemu mnenja (247. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).
V konkretnem primeru rok izpolnitve ni bil bistvena sestavina Pogodbe. Taka volja strank v Pogodbi ni bila izrecno določena, zlasti pa sta se stranki dogovorili o pogodbeni kazni za primer zamude. Kadar je rok bistven in stranka do roka ne izpolni, pogodba po zakonu preneha in do pogodbene kazni zaradi zamude sploh ne more priti.
Ker je prišlo do razveze pogodbe po krivdi tožene stranke, ima tožeča stranka pravico do plačila toženi stranki že izročenega dela (vtoževani znesek 66.022,50 EUR), poleg tega pa ima na podlagi 648. člena OZ pravico tudi do dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki jih tožeča stranka ni imela, bi jih pa imela, če pogodba ne bi bila razdrta iz razloga v sferi tožene stranke. Povedano pomeni, da tožeča stranka, ki za razvezo pogodbe ni odgovorna, obdrži izpolnitveni zahtevek, zmanjšan samo za tiste stroške, ki jih z izpolnitvijo svoje obveznosti do trenutka razveze pogodbe še ni imela.
V postopku, ki ga je toženec vodil s pristojnim zavodom za socialno zavarovanje v Republiki Srbiji, je le-ta s sporočilom potrdil sporno obdobje zavarovanja kot srbsko zavarovalno dobo. Na podlagi tako ugotovljene zavarovalne dobe za sporno obdobje je toženec z odločbo odločil o pravici tožnika do delne pokojnine, s katero je nadomestil začasno odločbo. Ta dokončna odločba je postala pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni vlagal pravnega sredstva. Od pravnomočnosti te odločbe dalje si tožnik svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več, kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP tožbo zavrže, kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje.
odvzem zaseženega vozila – leasingodajalec kot lastnik zaseženega vozila
Nobena od sedaj izrečenih sankcij obdolženca ni odvrnila od ponavljanja tega prekrška, kar kaže na njegovo nevarnost, saj s tovrstno kršitvijo ogroža druge udeležence v cestnem prometu, kljub lastnemu (zmotnemu) prepričanju, da vožnjo obvlada, imetnica pravice uporabljati vozilo po sklenjeni pogodbi z leasingodajalko pa mora nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja, saj je vedela, da je obdolženi brez veljavnega vozniškega dovoljenja (v postopku zaradi enakega prekrška ji je bilo enkrat vozilo vrnjeno) pa mu ni preprečila uporabe vozila. Po presoji pritožbenega sodišča odločitve tudi ne morejo omajati navedbe lastnice vozila, češ da je zaradi tega leasingojemalki odpovedala pogodbo.
Sodišče prve stopnje je osnovni znesek minimalnega dohodka (za varstveni dodatek za družino) zmotno povečalo s ponderjem 0,73. Določba 7. odstavka 4. člena ZDIU12 sicer res določa, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podobno določa tudi 7. odstavek 152. člena ZUJF, in sicer, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Vendar pa je potrebno kljub temu upoštevati, da se povečanje višine minimalnega dohodka nanaša zgolj na taksativno določene osebe v skladu s 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre, torej samske osebe, edine odrasle osebe v družini in na odrasle osebe v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena 49. člena ZSVarPre. Prvostopenjsko sodišče pa ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi (na strani tožnika in njegove partnerice) izpolnjen kateri od navedenih pogojev za povečanje ponderja, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
OZ člen 111, 111/1, 126, 126/1, 619. ZVOP-1 člen 6, 6-3, 9, 9/1, 9/1-1, 9/1-4. ZMCGZ člen 11.
podjemna pogodba - pogodba v korist tretjega - nadzor nad izvajanjem pogodbe - seznam udeležencev - zbiranje osebnih podatkov - odstop od pogodbe - učinki razvezane pogodbe
Bistvo podjemne pogodbe je, da podjemnik opravi storitev, ki je lahko tudi povsem netelesne narave. Opravljanje družinske mediacije je takšna storitev. Ker se je tožeča stranka zavezala k plačilu takšne storitve tožene stranke, je očitno, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo.
Tožeča stranka je Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Družinska mediacija in somediacija je nedvomno v okviru pristojnosti prav tega ministrstva. Podatki o osebah, ki se naj bi bile udeleževale družinskih mediacij (in somediacij) pri toženi stranki so bili nujni za preizkus, ali tožena stranka sploh izvršuje svoje pogodbene obveznosti. Ker pa je tožena stranka z izvrševanjem pogodbenih obveznosti zgolj uresničevala naloge iz pristojnosti tožeče stranke, je torej ministrstvo posredno preizkušalo tudi, ali tožena stranka sploh uresničuje naloge samega ministrstva in pa smotrnost porabe državnega denarja. Ni videti nobenega razloga, da bi pri mediaciji udeleženi posamezniki trpeli kakršnokoli prikrajšanje svojih koristi zato, ker je tožeča stranka hotela izvedeti za njihova imena in priimke.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006181
KZ-1 člen 50, 257, 257/1. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 358, 358/1-4.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena – nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba – ni škodljivih posledic – krivda – naklep – odločba o kazenski sankciji – omilitev kazni
Obdolženčev zagovornik ima prav, da do pridobitve nepremoženjske koristi zaradi ravnanja obdolžencev v konkretni zadevi ni prišlo, torej da ni bilo posledic, vendar pritožbeno sodišče ne sledi njegovi oceni, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti obtožbe iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP (če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali zaradi teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba). Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 spada pod poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva ter že po svoji naravi ne gre za njegov majhen pomen. Obravnavano kaznivo dejanje je mogoče storiti le z direktnim naklepom, kar tudi kaže na večjo stopnjo družbene nevarnosti ter ovrže pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za nizko stopnjo obdolženčeve krivde. Kot že rečno okoliščina, da je bil postopek, v katerem je bilo očitano kaznivo dejanje izvršeno ustavljen, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantno, je pa upoštevno pri izreku kazenske sankcije, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo. Ker torej v obravnavani zadevi pomen kaznivega dejanja ni majhen, ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 358. člena ZKP, kot neutemeljeno meni pritožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0083016
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 443, 452, 454, 454/1, 454/2. OZ člen 619.
spor majhne vrednosti – izdaja sodbe brez razpisa naroka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – podjemna pogodba – popravilo avtomobila – zavezanec za plačilo – naročnik plačila
V tem sporu je odločilno vprašanje kdo je bil naročnik popravila vozila in s tem zavezanec za plačilo in ne drži, da je toženec kot lastnik osebnega vozila za popravilo pač dolžan plačati.
povrnitev premoženjske škode - stroški v zvezi z zdravljenjem - stroški zdravljenja - strošek za tujo pomoč in nego
Vtoževane odškodnine tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre enačiti z odškodnino za tujo pomoč. Odškodnina za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč (in nego), ki ima podlago v prvem odstavku 174.člena OZ, je oblika povračila materialne škode, ki gre oškodovancu v zvezi in zaradi njegove telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023331
KZ-1 člen 16, 47, 47/2, 90, 90/1, 90/1-5, 199, 199/1. ZKP člen 372, 372-3.
trajajoče kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – začetek teka zastaralnega roka – kršitev kazenskega zakona – zaposlovanje na črno – izvajanje dokazov – odločanje o dokaznem predlogu – zavrnitev dokaznega predloga – denarna kazen – izrek denarne kazni – novela KZ-1B
Kaznivo dejanje zaposlovanja na črno je tako imenovano trajajoče kaznivo dejanje. Takšna opredelitev kaznivega dejanja kot trajajočega pa je seveda pomembna glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona. Po ustaljeni sodni praksi in teoriji pri trajajočih kaznivih dejanjih začne zastaranje teči od takrat, ko je protipravno stanje prenehalo.
NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0074779
ZGD-1 člen 388, 388/2, 609, 609/6. ZNP člen 37. ZPP člen 245, 245/2.
nepravdni postopek - predlog za sodni preizkus denarne odpravnine pri izključitvi manjšinskih delničarjev - pritegnitev zunanjih izvedencev - poravnalni odbor - procesni organ sodišča - smiselna uporaba določb ZPP - seznam sodnih izvedencev - odmera nagrade izvedencu - merila za odmero nagrade - uporaba Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih - pogodbeno razmerje
ZGD-1 nima posebnih določb, ki bi urejale način pritegnitve zunanjih izvedencev v postopek, niti opredelitve meril za odmero nagrade tako angažiranemu izvedencu. Poravnalni odbor je v tem smislu procesni organ sodišča, zato tudi za njega veljajo enaka pravila kot za samo sodišče.
Smiselna uporaba določil ZPP pride v poštev tako v primeru, da je bil zunanji izvedenec pritegnjen v nepravdni postopek preizkusa denarne odpravnine s strani poravnalnega odbora izvedencev, kakor tudi v primeru, da je formalno sklep o angažiranju izvedenca v tem smislu izdalo samo sodišče.
Sodišče pri določitvi izvedenca ni vezano na seznam sodnih izvedencev, temveč je to zgolj priporočilo, ki olajšuje sodišču iskanje izvedencev.
Pravilnik ne more imeti neposrednega učinka za tiste izvedence, ki jih je angažiralo sodišče in niso uvrščeni na seznam sodnih izvedencev, vodenim pri Ministrstvu za pravosodje v smislu določil Pravilnika. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je to razmerje potrebno presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – podaljšanje začasnega zavarovanja – odprava začasnega zavarovanja – odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti – predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja – izjava državnega tožilca – zavrnitev pritožbe
Četrti odstavek 502.c člena ZKP ureja procesno situacijo, ko sodišče zaradi spremenjenih okoliščin oceni, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni več potrebno, zato pozove državnega tožilca, da se o tem v določenem roku izjavi. Prvi odstavek 502.c člena ZKP pa ureja drugačno situacijo, ko sodišče odloča o utemeljenosti predloga, s katerim tožilec predlaga podaljšanje zavarovanja, pri čemer mora predlagatelj svoje argumente, s katerimi utemeljuje upravičenost začasnega zavarovanja, v celoti navesti že v svojem prvotnem predlogu.
Z ZOPRZUJF je zakonodajalec rešil tudi vprašanje zakonitih zamudnih obresti in sicer na način, da se protiustavno znižani del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih, torej brez obresti.
Zakonite zamudne obresti so objektivna posledica za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pravna posledica zamude je bila določena v 277. členu ZPIZ-1. Po tej določbi je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Zamude v realizaciji izpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin ni bilo, tako da tudi iz tega naslova tožniku zamudne obresti ne pripadajo.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 231, 231-3. ZPP člen 243.
predlog za začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelji - procesna legitimacija upnika - obstoj zavarovanja terjatve - domneve insolventnosti - izpodbojne domneve - domnevna baza - trditveno in dokazno breme - trditvena podlaga - dokaz z izvedencem
Stališče pritožnika, da bi obstoj zavarovanja terjatve, na katero se sklicuje upnik v svojem predlogu, izključeval procesno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, je materialnopravno zmotno. Upravičenje upnika, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, predstavlja eno od oblik pravno dopustnega zavarovanja svojega položaja v razmerju do dolžnika. Katero od oblik varovanja svojega položaja bo izbral, je stvar presoje samega upnika. Dolžnik, ki se zaveda svojih zapadlih obveznosti do upnika, se zato ne more uspešno braniti zoper predlog za začetek stečajnega postopka s sklicevanjem, da bi upnik lahko učinkoviteje prišel do svojega pravnega varstva v drugem, izvršilnem postopku.
Upnik je obstoj insolventnosti dolžnika utemeljeval na več domnevah, ki jih določa 14. člen ZFPPIPP. Te domneve olajšujejo položaj upnika, pri čemer pa so te domneve izpodbojne, kar pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, v kolikor želi izpodbiti učinek same domneve. Da bi dolžnik lahko uspel pri izpodbijanju učinkov domneve, pa bi moral najprej ponuditi ustrezno in zadostno trditveno podlago, s katero bi uspel dokazati neobstoj insolventnosti kljub izkazani domnevni bazi, na katero se je skliceval predlagatelj stečajnega postopka. Vendar za izpodbitje učinkov domneve insolventnosti ne zadostuje zgolj zatrjevanje solventnosti s strani dolžnika in s tem v zvezi predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca finančno-računovodske stroke.
ZSVarPre člen 7, 66, 66/3. ZUPJS člen 10, 10/1, 10/2, 10/2-1. ZZZDR člen 123, 123-1, 123-2, 123-3.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - samska oseba - podaljšanje roditeljske pravice - samska oseba
Tožnica se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka) po ZUPJS šteje za samsko osebo. Podaljšanje roditeljske pravice namreč ne pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice upoštevati še preostale člane družine in njihove dohodke. Starša, ki imata podaljšano roditeljsko pravico nad tožnico, je nista dolžna preživljati. Takšne pravne podlage v ZZZDR ni.