sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti
Utemeljeno pritožba opozarja, da bi ob takšnem stališču sodišča prve stopnje, le-to zaradi razjasnitve svoje lastne dileme moralo razpisati narok in izvesti materialno procesno vodstvo, ki je dopustno tudi v sporih majhne vrednosti, da izid pravde ne bi bil presenečenje za stranki.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu
Ustavno sodišče R Slovenije je 19. 12. 2000 res razveljavilo 128. člen ZD, vendar je državni zbor z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD-B; Uradni list, št. 83/2001 z dne 25. 10. 2001) s 23. členom tega zakona za 127. členom ZD dodal nov 128. člen v besedilu, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Ta člen je pričel veljati 4. 11. 2001 in še ni bil niti spremenjen niti razveljavljen.
pravdni stroški – umik tožbe – dogovor o pravdnih stroških – trditveno in dokazno breme
Ni ovire, da se stranki v primeru umika tožbe glede pravdnih stroškov dogovorita drugače, kot predpisuje določilo 158. člena ZPP. Če bi tožnica v vlogi, s katero je umaknila tožbo, pojasnila, kako sta se pravdni stranki dogovorili o pravnih stroških, bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških ta dogovor moralo upoštevati.
ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/1, 221.m, 221.m/5, 221.m/6.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – zavrnitev predloga za izvršbo – nedovoljenost izvršbe ali zavarovanja – vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja – posebna pravila o ukrepih finančnega prestrukturiranja – prisilna poravnava, omejena na prestrukturiranje navadnih finančnih terjatev
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno uporabilo prvi odstavek 131. člena v zvezi s petim odstavkom 221.m člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo določbe petega odstavka 221.m člena ZFPPIPP, ki v primeru postopka prisilne poravnave, omejene na prestrukturiranje navadnih finančnih terjatev, določa izjemo od nedopustnosti izvršbe po začetku postopka zaradi insolventnosti, pri čemer je dopustnost izvršbe vezana na sklep sodišča, ki je izdan v postopku prisilne poravnave.
Storilcu je istega dne, ko je bil odpuščen iz bolnišničnega zdravljenja (11. 2. 2015), vročena tudi sodna pošiljka - sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prvostopnega sodišča.
Storilec je z vročitvijo citiranega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja bil nedvomno seznanjen s tem, da lahko v 15-ih dneh po pravnomočnosti sklepa vloži tudi predlog za odložitev izvršitve le-tega in da mora takemu predlogu priložiti tudi ustrezno zdravniško potrdilo, saj je namreč storilec že 16. 2. 2015 vložil tak predlog (brez potrebnega zdravniškega potrdila!). V tem predlogu pa storilec sodišča ni seznanjal s svojo (ne)zmožnostjo pridobiti zdravniško potrdilo zaradi zdravstvenih težav, čeprav bi v tem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko predlagal celo podaljšanje roka za pridobitev takega zdravniškega potrdila zaradi okrevanja, pa tega ni storil. To je storil šele v pritožbenem postopku po prejemu izpodbijanega sklepa.
neprilagojena hitrost - varnostna razdalja - opredelitev do zagovora - zapustitev kraja prometne nesreče - ogled kraja prometne nesreče
Glede razlogov obdolženčevega subjektivnega odnosa (krivde) do ravnanja pod točko I/1) pa še izhaja, da obdolženec naj ne bi prilagodil svoje vožnje svojim vozniškim sposobnostim, čeprav tega sodišče ni konkretiziralo. Zaradi odsotnosti razlogov v nakazani smeri (premajhna varnostna razdalja, jasni razlogi o obdolženčevi krivdi) tudi po oceni pritožbenega sodišča razlogi o obdolženčevem subjektivnem odnosu v zvezi s prekrškom pod točko I/1) niso jasni, temveč so pomanjkljivi.
V konkretnem primeru ogled sploh še ni pričel, saj med obdolžencem in oškodovanko ni bilo soglasja o tem, ali naj se pokliče policija ali ne. S tem, ko sta obdolženec in oškodovanka samo izstopila vsak iz svojega vozila, ogled še ni pričel, saj je policija prišla na kraj, ko obdolženca tam več ni bilo. Sodišče s takimi zaključki torej ni pojasnilo, katero ravnanje se je v konkretnem dogajanju sploh štelo za ogled in kdo naj bi bil sploh vodja ogleda, ki naj ne bi odločil, da obdolženec s kraja dogajanja lahko odide.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve - zdravljenje odvisnosti - obveščanje sodišča - določenost obveznosti v izreku
Če pa je storilcu določena obveznost udeležbe v programu zdravljenja odvisnosti, mora sodišče v izreku sklepa določiti tudi roke, v katerih je izvajalec dolžan obvestiti sodišče o poteku in uspešnosti izvajanja programa.
Izrek sklepa prvostopnega sodišča opr. št. EPVD 32/2013 z dne 4. 12. 2013 pa je bil ohlapen, saj je z njima (med drugim) storilcu bilo naloženo, da se mora v času preizkusne dobe 24 mesecev udeležiti programa zdravljenja odvisnosti in da mora izvajalec programa sodišče v tej preizkusni dobi o poteku in uspešnosti zdravljenja obveščati. Naložena obveznost izvajalski organizaciji iz določbe osmega odstavka člena 202 d ZP-1 iz takega izreka ne izhaja.
vročitev sklepa - nastop fikcije vročitve - prestajanje zaporne kazni - sporočilo o prispelem pismu - vročanje preko uprave zavoda
Ker je storilec od 26.2.2015 dalje prestajal zaporno kazen, 15-dnevni rok za prevzem poštne pošiljke pa se je iztekel 7.3.2015, zgolj dejstvo, da je sporočilo o prispelem pismu bilo puščeno v storilčevem hišnem predalčniku 20.2.2015 (ko še ni bil na prestajanju zaporne kazni), ne zadošča za nastop posledic fikcije vročitve. Sodišče bi moralo po tem, ko je bilo seznanjeno, da storilec prestaja zaporno kazen, storilcu ponovno vročati sklep preko uprave zavoda za prestajanje kazni zapora.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC0004236
ZP-1 člen 67, 67/2. ZUP člen 87, 87/4, 93.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve - storitev hujšega prekrška po poteku preizkusne dobe
Storilec je prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk, storil po poteku preizkusne dobe, vendar še v času, ko prvostopno sodišče še ni pravnomočno in dokončno odločilo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato mu je moralo na podlagi zakonske določbe zaradi prekrška, storjenega 11.1.2015, prvotno odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicati. Pritožbeno zatrjevane okoliščine prekrška in obžalovanje njegove storitve so za odločitev o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ko se ugotavljajo le pogoji za preklic odložitve, neupoštevne.
ZIZ člen 17, 17/1, 17/1-3, 40, 40/5, 44, 44/2. ZJSRS člen 21d, 21d/5, 28, 28/1, 28/3.
izterjava preživninske obveznosti - izvršilni naslov - preživninki sklad - prehod terjatve - sprememba višine preživnine
Izvršilni naslov za izterjavo upnikove terjatve iz naslova izplačanih nadomestil preživnine sestavljajo sodna odločba o določitvi preživninske obveznosti dolžnika, odločba o priznanju pravice do nadomestila preživnine in obvestilo o prehodu terjatev otroka do preživninskega zavezanca na Sklad, za zneske kasnejših uskladitev preživnine pa tudi obvestilo Sklada o uskladitvi nadomestila preživnine in novem znesku nadomestila preživnine.
Sodišče materialno pravo uporablja zgolj v okvirih, ki ga s podajanjem trditvene podlage določijo stranke. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da je plačilo odškodnine prosto davka po Zakonu o davku na dodano vrednost. V kolikor bi sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage vpogledalo v račun in delno zavrnilo tožbeni zahtevek v višini kolikor znaša zaračunani DDV, bi s takšnim postopanjem kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti ter tožeči stranki odvzelo možnost, da bi se do tega opredelila. Ker tožena stranka v tej smeri ni dala nobene trdivene podlage, se sodišče prve stopnje v to ni smelo spuščati.
PRAVO EVROPSKE UNIJE – SODSTVO – USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0066653
ZSKZDČEU-1 člen 10, 10-5. ZS člen 113a, 113a/1. KZ-1 člen 196, 249. KZ člen 205. ZKP člen 378.
Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU – obvestilo o seji pritožbenega senata – evropski nalog za prijetje in predajo – preslepitev – goljufija – poslovna goljufija – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev – dvojna kaznivost – davčna zatajitev – velika premoženjska korist – razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe – zastaranje kazenskega pregona – predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) – enako varstvo pravic
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da ENP ni bil pravilno izpolnjen oziroma da gre v njem za napako. Nobenega dvoma ni, da je v ENP označena rubrika „preslepitev“, kamor spada tudi goljufija, pri čemer pritožbeno sodišče sprejema razloge sklepa, da goljufija obsega vse vrste goljufij (torej tudi t.i. poslovno oziroma poklicno).
Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da v opisu dejanja pod točko III/1 niso opisani zakonski znaki kaznivega dejanja (nobene) goljufije. Opis dejanja namreč obsega očitek, da v 26 primerih (za 26 delavcev) zahtevana oseba socialni blagajni Berlinskega gradbenega obrtnega združenja ni prijavila delavcem izplačanih neto plač, zaradi česar ji je bilo za 787.660,00 EUR zaračunan premajhne prispevek za socialno blagajno. Iz tega zapisa torej izhaja očitek, da naj bi zahtevana oseba dala lažne podatke, oškodovan pa naj bi bila socialna blagajna in ne posamezni delavci. Ni zato mogoče pritrditi pritožbi, da bi v tem primeru lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev.
Sodišče prve stopnje je v sklepu zavzelo stališče glede dvojne kaznivosti za dejanja, opisana pod točko III/2, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dvojne kaznivosti ni ugotavljalo in zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Čeprav iz opisa dejanja ne izhaja neposredni očitek, da so bili oškodovani (57) delavci, pač pa „socialna blagajna“, država odreditve pa je v Evropskem nalogu za predajo to kaznivo dejanje označila tudi kot kataloško kaznivo dejanje – poslovna goljufija, so prepričljivi zaključki sklepa, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, da naj bi iz opisa dejanja izhajali tudi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. Nima pa prav pritožba, da za to (oziroma za ta) kazniva dejanja niso izpolnjeni pogoji za izročitev. Razlogovanje pritožbe, da je za to kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji kazenski pregon že zastaral, je pravno zmotno.
Sicer pa je po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v Republiki Sloveniji kazenski pregon zastaral, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon. V konkretnem primeru pa sodišče v Republiki Sloveniji ne bi bilo pristojno za kazenski pregon za ta kazniva dejanja, ki so bila storjena v tujini, zahtevana oseba pa je tuj državljan.
Prav ima sicer pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga zagovornika zahtevane osebe za prekinitev postopka odločanja o ENP zaradi postavitve predhodnih vprašanj sodišču EU, vendar ni pravilno stališče pritožbe, da zaradi tega sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da opis dejanja v Evropskem nalogu za predajo vsebuje zakonske znake goljufije, se je opredelilo tudi do predloga zagovornikov, saj je ocenilo, da njihovi pomisleki niso utemeljeni. Sicer pa ZS v prvem odstavku 113.a člena določa, da sodišče lahko prekine postopek in postavi vprašanje sodišču EU, ni pa tega dolžno storiti, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da bi sodišče moralo v sklepu obrazložiti, zakaj predlogu zagovornikov ni ugodilo.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - prodaja knjig - zastaranje
Tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnila vseh knjig, ki jih je imela na zalogi, čeprav bi v skladu z internimi akti tožeče stranke to morala storiti. Njeno ravnanje je bilo hudo malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Ob ugotovitvi, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škoda) in da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode, ki je dokazana tudi po višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo odškodninskemu zahtevku.
Ugovorni razlog iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ predstavlja enega izmed opozicijskih ugovornih razlogov, ki se nanašajo na samo terjatev. Gre za materialnopravni ugovor proti sami terjatvi, da je izvršba začasno ovirana, ker je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki pa še ni potekel.
Sklenjenega dogovora, da upnik svoje dispozitivne pravice do začetka sodnega postopka prisilne izvršbe začasno ne bo uveljavil, nikakor ni mogoče razlagati tako široko, da bi imel posledice tudi na materialnem področju - glede same terjatve.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - ekonomski rizik poslovanja - transformacija pogodbe o zaposlitvi - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnikovo delo v celotnem obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki po večih pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo začasne narave. Tožnik je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen iz razloga ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil poslovnih partnerjev in ne iz razloga začasno povečanega obsega dela. Ker ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
Tožnik je upravičen do povrnitve dela stroškov postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena (ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku), saj so bili ti stroški nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik tudi ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadani odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to na tožnikov položaj ne bi vplivalo. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
KPJS člen 43, 44, 45, 48. ZObr člen 97b, 97b/2, 97b/3. ZDSS-1 člen 6.
kolektivni delovni spor - kršenje pravic iz kolektivne pogodbe - dodatek za delo ponoči - dodatek za delo v nedeljo - dodatek za delo preko polnega delovnega časa- dežurstva - kolektivna pogodba
Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure, se vštevajo v polno delovno obveznost, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke.
Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV izrabili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo, pride zaradi začasne prerazporeditve delovnega časa, ko se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v šestmesečnem obdobju. Vendar pa to ne pomeni, da pripadniki SV v času, ko dejansko opravljajo delo preko polnega delovnega časa, niso upravičeni do vtoževanih dodatkov.
ZSVarPre člen 26, 26/1, 26/1-1, 26/1-10, 26/1-11. ZDIU12 člen 4, 4/4. ZUJF člen 152, 152/4.
subvencije najemnine za neprofitno stanovanje - denarna socialna pomoč
Na podlagi pravilno določenega ponderja je tožena stranka pravilno izračunala višino subvencije najemnine za neprofitno stanovanje in zneske denarne socialne pomoči, do katerih je bila tožnica upravičena na podlagi izpodbijanih dokončnih odločb, zato tožbeni zahtevek na njihovo odpravo ni utemeljen.