Ker je nepremično premoženje tožencev v celoti obremenjeno s hipotekami, ni realno pričakovati, da bi toženca lahko to premoženje vnovčila, hkrati pa njuni dohodki ne presegajo višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka. S plačilom celotne sodne takse bi bila zato občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženca preživljata. Toženca pa imata na svojih transakcijskih računih in hranilnih vlogah toliko denarnih sredstev, da bosta zmogla poravnati del dolgovane sodne takse. Glede na njuno likvidnostno stanje, okoliščino, da nimata preživninskih obveznosti do drugih oseb in glede na višino preostale taksne obveznosti, s takojšnjim plačilom celotnega navedenega zneska ne bodo tako občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženca preživljata, da bi bilo njuno preživljanje ogroženo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00015528
OZ člen 15. ZPP člen 115.
sklenitev pogodbe - vsebina pogodbenega razmerja - bistvene sestavine pogodbe - nastanek obligacijskih pravic in obveznosti - predmet izpolnitve - določenost ali določljivost predmeta pogodbe - pravna narava pogodbe - izostanek z naroka - upravičeni razlogi za izostanek z naroka
Sodna praksa je glede opravičljivosti razlogov za izostanek strank z narokov zelo restriktivna. Upoštevajo se namreč samo nenadni in nujni vzroki. To so le dejstva, ki so nastopila tik pred razpisanim narokom, torej v času, ko si stranka ni mogla zagotoviti pooblaščenca. Prav tako je treba posebej izkazati nujnost in neodložljivost takega vzroka in njegovo pomembnost, kar običajne službene obveznosti, niti običajne službene poti, niso. Nenazadnje pa je treba opravičljivost izostanka z naroka tudi dokazati, saj zgolj trditve, da so določene ovire obstajale, ne zadostujejo.
Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Pogodba torej povzroči nastanek medsebojnih obligacijskih pravic in obveznosti pogodbenih strank le v primeru, ko so te dovolj določno oz. vsaj določljivo opredeljene (predvsem mora biti določen oziroma določljiv predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga vsaka stranka zaveže opraviti, njihova cena). Kaj predstavlja bistveno sestavino pogodbe, je odvisno od njene pravne narave oziroma od pogodbenega tipa. V pogodbi o vzajemnem financiranju in delitvi rizikov so to nedvomno višina financiranja in določitev rizikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00015577
ZPP člen 190, 191, 191/2. ZZK-1 člen 8, 8/2, 79, 80, 80/2. SPZ člen 9, 44, 44/2.
služnostna pravica - priposestvovanje služnosti - omejitve priposestvovanja - dobra vera - domneva dobre vere - zaznamba spora - subjektivna sprememba tožbe - zaupanje v zemljiško knjigo - zemljiškoknjižno stanje - dokazno breme - kupoprodajna pogodba
Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Za učinkovito varstvo pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnini ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa na institut zaznambe spora po 79. in naslednjih členih ZZK-1.
Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Prav tega dokaznega bremena pa tožniki niso zmogli, da bi dokazali s stopnjo prepričanja, da toženec ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni bil dobroveren, ker je vedel oziroma bi ob potrebni skrbnosti lahko vedel za služnostno pravico tožnikov.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti - namen izrabe prostora in nepremičnin - bistvena kršitev določb postopka - sklep presenečenja - odškodnina v obveznicah
Pri presoji obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je pravno odločilno stanje ob uveljaviti ZDen.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - objektivna kumulacija zahtevkov - različna dejanska in pravna podlaga - zahtevki iz najemnega razmerja - odpoved najemnega razmerja - gospodarski spor - subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - stavbna pravica - sklep o razdružitvi postopka - okrajno sodišče - okrožno sodišče - različni sodišči
Gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki nimajo iste dejanske in pravne podlage, zato bi jih bilo z eno tožbo mogoče uveljavljati le, če bi bilo isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in bi bila za vse predpisana ista vrsta postopka.
Okrajno sodišče je sprejelo pristojnost za odločanje glede stvarnopravnih zahtevkov, utemeljeno pa opozarja, da nista takšna tudi zahtevka iz najemnega razmerja in glede plačila uporabnine. Zanju veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih, kjer je pristojno okrožno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00015350
ZPP člen 2, 2/1, 190. SPZ člen 70, 70/2. ZNP člen 19, 19/1, 37, 118.
postopek delitve stvari v solastnini - udeleženci nepravdnega postopka - pravni interes - odtujitev solastnega deleža v postopku delitve solastnine - način delitve solastnine - upravičen interes solastnika - delni sklep - smiselna uporaba ZPP
Sodišče prve stopnje bi pridobitelja solastnega deleža na parc. št. 513/5 moralo pozvati, da vstopi v postopek delitve oziroma mu dati možnost, da se v njem izjavi. V vsakem primeru bi moralo o predlogu odločiti tudi glede navedene nepremičnine, ne pa le v obrazložitvi navesti, da ta del odločitve "odpade". Izpodbijani sklep je tako v resnici delni sklep, saj sodišče še ni odločilo o celotnem predlogu. Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku (v nepravdnem postopku o predlogu), za katerega je pristojno. Kot izhaja iz načelnega pravnega mnenja z dne 27. 6. 1988, se 190. člen ZPP uporabi tudi v nepravdnem postopku. Vendar po 37. členu ZNP smiselno. Pridobitelj solastninskega deleža, odsvojenega med delitvenim postopkom, je namreč oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet (prvi odstavek 19. člena ZNP). Zato se ima pravico udeležiti postopka za delitev stvari tudi v primeru, ko ni vstopil namesto svojega pravnega prednika. Tudi o tem govori navedeno načelno pravno mnenje.
Upravičen interes do pridobitve posamezne nepremičnine v izključno last je lahko tudi v tem, da se plača čim manjše denarno nadomestilo za razliko, ki je posledica delitve, če solastniki sicer ne izkazujejo sploh nobenega interesa, kot v tem primeru, kar ni sporno.
Določba prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbenemu sodišču nalaga, da sme pri pritožbeni presoji pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (torej, ali je bilo blago dobavljeno, ali je bilo plačano, in podobno, kot je to v tem primeru) upoštevati le tiste trditve in dokaze, ki bi jih stranka lahko navajala pred sodiščem prve stopnje.
Sodišče ni kršilo procesna pravila, ker toženki na zadnjem naroku ni dalo vedeti, da ne bo sledilo izračunu invalidnosti iz druge dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma jo je pustilo v prepričanju, da navedeno mnenje v tem delu sprejema kot pravilno oziroma relevantno. Takšne zahteve zakon ne postavlja. Gre namreč zgolj za dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero sodišču strank ni treba vnaprej seznanjati, ampak zadošča, da sodišče v obrazložitvi meritorne odločitve poda zadostne razloge, čemur pa izpodbijana sodba zadosti. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je v drugo dopolnitev, kot pravilno izveden dokaz, vpogledalo in se do njega opredelilo. Vendar pa sam vpogled v določen dokaz še ne pomeni, da mu mora tudi slediti.
poseben sklep o stroških kazenskega postopka - stroški za vročanje pisanj
V primeru, ko je sodišče o tem, kdo plača stroške postopka odločilo s pravnomočno sodbo, s posebnim sklepom odloča le v primerih, ko je bila obdolžencu po prvem odstavku 95. člena ZKP naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in sicer, če ob izreku sodbe o višini stroškov ni bilo podatkov.
V primeru odmere krivdnih stroškov po 94. členu ZKP pa sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZKP odloči s posebnim sklepom le glede drugih procesnih udeležencev (oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak), saj jim na ta način da pravico do pritožbe, medtem ko se obdolžencu in zasebnemu tožilcu stroški, ki so nastali po njuni krivdi, naložijo v plačilo s sodbo ali sklepom, s katerim se odloči o glavni stvari.
Ker je (delni) umik predloga za izvršbo procesno dejanje s takojšnjim neposrednim pravnim učinkom, je lahko le nepreklicen. Čim je upnikova izjava o (delnem) umiku prispela na sodišče, je ne more več preprečiti. Odločitev (o delni) ustavitvi izvršilnega postopka je le nujna in avtomatična posledica upnikovega dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00019275
ZPP člen 338, 338/1, 338/1-2, 347, 347/4, 347/5, 358, 358-1. OZ člen 12, 132, 239, 239/2.
pritožbena obravnava - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba izpodbijane sodbe - pogodba o opravljanju računovodskih storitev - poslovna odškodninska odgovornost - vsebina pogodbene obveznosti - praksa, vzpostavljena med pogodbenima strankama - kršitev pogodbene obveznosti - nastanek škode - zmanjšanje premoženja - plačilo globe - pravno priznana škoda
Praksa, vzpostavljena med strankama res lahko služi za določitev in razlago vsebine njunega pogodbenega razmerja, tako kot to določa 12. člen OZ. Vendar lahko o obstoju takšne prakse govorimo le v primerih, ko gre za ponavljanje istovrstnih poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja, ne pa v primerih, kot je obravnavani, ko je tožničina zakonska obveznost oddajanja poročil nastala šele naknadno, več let po nastanku pogodbenega razmerja. O prevzemu tudi te, naknadno nastale zakonske obveznosti, bi se morali stranki zato izrecno dogovoriti.
Noben dokaz pritožbenega sodišča ne prepriča v to, da bi tožnica globo sploh plačala, kar bi za svoj uspeh v pravdi morala dokazati tožeča stranka. Tudi sicer se zgolj s tem, ko je Okrajno sodišče v Celju s sodbo o prekršku tožnici naložilo plačilo globe, njeno premoženje še ni zmanjšalo. Pravno priznana premoženjska škoda je namreč le tista, ki pomeni poseg v premoženjski položaj drugega. Torej tista, ki, kot pravi 132. člen OZ, povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje.
Glede na obrazloženo predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti iz razloga, da zavarovanje z začasno odredbo ni potrebno, ker se uvedba postopka odvzema poslovne sposobnosti v primeru, če ima oseba, ki naj se ji poslovna sposobnost odvzame nepremičnine, zaznamuje v zemljiški knjigi.
Posledica prirasti je bila ugasnitev stvarnih pravic na vgrajenih stvareh, kar vključuje tudi neposestna stvarnopravna zavarovanja, in razširitev lastninske pravice lastnika nepremičnine ter zastavne pravice hipotekarnega upnika na predmete lizinga.
Ob dejstvu, da je celo prišlo do prirasti, namen strank pa je bil vgradnja predmetov v bioplinarno, imajo konkretne pogodbe o finančnem lizingu v delu, ki je pomemben za odločitev v tem gospodarskem sporu, torej predvsem značilnosti prodaje na obroke. To hkrati pomeni, da pogodbe ob začetku stečajnega postopka niso imele narave vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb.
Toženec je brez soglasja tožeče stranke samovoljno gospodarski družbi X d.o.o. prodal 25 v rejo od tožeče stranke prejetih prašičev ter zanje prejel kupnino. S takim postopanjem je toženec kršil 8. člen Pogodbe o reji prašičev in je tako že na podlagi navedene kršitve pogodbe dolžan tožeči stranki kot lastnici prašičev povrniti prejeto kupnino (tržno vrednost) za samovoljno odtujene prašiče.
trditveno in dokazno breme stranke - negativna dejstva - plačilo kupnine
V obravnavanem primeru je tožnica zatrjevala neplačilo računa s strani toženca, torej negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati. Na tožencu pa je bilo, da dokaže plačilo spornih računov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO
VSM00016476
URS člen 22, 28, 29. KZ člen 25, 244, 244/1, 244/2. ZKP člen 16, 17, 248, 257, 258, 329, 344, 344/1, 351, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 372/1-3, 372/1-4, 373, 392, 392/5. ZGD člen 258.
absolutno zastaranje - trajajoče kaznivo dejanje - zakonskih znaki očitanega kaznivega dejanja - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazno vrednotenje izvedenskega mnenja - namen oškodovanja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - premoženjska korist - drugačna presoja že ugotovljenih dejstev - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - sostorilstvo - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - sprememba obtožbe na glavni obravnavi - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - dokazna ocena - pojem protispisnosti - nasprotje med razlogi o izpovedbah prič in zapisniki o njihovem zaslišanju - materialna resnica - znova začeta glavna obravnava - enako varstvo pravic v postopku - pravica do obrambe v postopku - pravica do poštenega postopka - vesten in pošten gospodarstvenik - kršitev kazenskega zakona - pravni standard dolžne skrbnosti - izraba položaja
Za inkriminacijo ravnanja po 244. člena KZ je potrebno v primeru, ko škoda gospodarski družbi ni nastala (ravnanje je bilo v korist družbi in drugi osebi), ugotoviti ali je poslovodstvo ob takšnem ravnanju zanemarilo temeljno dolžnost, ta pa je pridobivanje (M. imalnega) dobička za družbenike. Če poslovodstvo ustvari korist (dobiček) za družbenike in korist še zase ali druge, je poslovodstvo mogoče obsoditi za kaznivo dejanje zlorabe položaja le ob dokazanosti, da se je namerno (naklepno) odreklo delu dobička oziroma da je prišlo do prelivanja premoženja iz premoženjske sfere gospodarske družbe v premoženjsko sfero drugih oseb.
Izhajajoč iz opisanega ravnanja obtožencev, usmerjenega k pridobitvi bilančnega dobička kot končnim ciljem, pa glede na to, da so si družbeniki družbe U. d.o.o. (med njimi obtoženca) dobiček delili šele po petih letih poslovanja (leta 2004 in 2006), in kar je še posebej pomembno, izven inkriminiranega obdobja (čas od 1. 12. 1998 do konca leta 2001), ter dodatno, da so bila njihova ravnanja po tem obravnavanem obdobju v korist matični družbi, obtožencema zakonsko zahtevan namen pridobitve premoženjske koristi družbi U. d.o.o. tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazan.
ZPP člen 18, 18/3, 111, 111/4, 142. ZFPPIPP člen 123a, 128, 128/1, 234, 234/3, 235, 235/3, 235/4, 239, 239/1, 239/1-2, 239/2. Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti člen 3, 3/1.
stečajni postopek - mednarodna pristojnost - ugovor dolžnika zoper predlog za začetek stečajnega postopka - pravočasnost - fikcija vročitve - štetje procesnih rokov - domneva insolventnosti - središče dolžnikovih glavnih interesov
Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik pri svojem izračunu teka roka za ugovor očitno ni upošteval načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bilo sprejeto na občni seji 14. 1. 2015, po katerem se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP določba četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upošteva, in ki ga je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo sodišče prve stopnje.
Kot izhaja iz prakse Sodišča EU (Zadeva C-396/09 (20.10.2011)) je „za določitev središča glavnih interesov dolžnice treba 2. stavek prvega odstavka 3. člena Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti razlagati tako, da je središče interesov družbe dolžnice treba določiti tako, da se prvotno upošteva kraj uprave te družbe, kot ga je mogoče določiti na podlagi objektivnih elementov, ki jih lahko preverijo tretje osebe. Če so vodstveni in nadzorni organi družbe na statutarnem sedežu družbe in če se odločitve glede upravljanja te družbe sprejemajo v tem kraju tako, da to lahko preverijo tretje osebe, domneve iz te določbe ni mogoče ovreči. Če kraj uprave družbe ni na statutarnem sedežu družbe, je mogoče v državi članici, v kateri družba nima statutarnega sedeža, šteti za elementa, ki zadostujeta za ovrženje domneve zakonodajalca Unije le, če je s celovito presojo vseh upoštevnih elementov mogoče ugotoviti, da sta dejansko središče uprave in nadzora te družbe ter kraj upravljanja njenih interesov v tej drugi državi članici in sicer tako, da to lahko preverijo tretje osebe."
Dolžnik je bil s sklepom oproščen plačila sodnih taks. Sklep o oprostitvi taks, kot tudi po zdaj veljavni ureditvi, po prvem odstavku 13. člena ZST-1, velja tudi za takse za tiste vloge in dejanja, za katera taksna obveznost še ni nastala in po drugem odstavku citiranega člena samo v postopku, za katerega je bil sklep izdan. Zakon uporablja izraz postopek, pri čemer ne ločuje izvršilnega postopka po njegovih fazah (faza dovolitve in faza oprave), kot tudi ne ureja ločeno naložitvenega in dovolitvenega dela postopka. Odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks tako učinkuje skladno s predpisanim pravilom v izvršilnem postopku v celoti.