V pravdnem postopku je bilo ugotovljeno, da imata (obe) pravdni stranki vsaka svoje stroške s počitnikovanjem otroka, zato se ta strošek ne upošteva pri ugotavljanju oziroma določanju mesečnih preživninskih potreb otroka.
izvenzakonska skupnost - premoženjska razmerja - skupno premoženje - določitev deležev na skupnem premoženju - zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - posebno premoženje - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - darilo, dano enemu od zakoncev - prispevki sorodnikov
Sodišče je ugotovilo, da zgolj večji vložek tožničinega posebnega premoženja v skupno premoženje utemeljuje odstop od zakonske domneve o enakih deležih partnerjev na skupnem premoženju, medtem ko so ostali pravnorelevantni prispevki obeh primerljivi in enakovredni.
OZ člen 86, 92, 101, 101/1, 299, 299/1, 301, 301/1, 436. ZPP člen 7, 286.
dolžniška zamuda - ugovor neizpolnjene pogodbe - začasne prodaje (repo posli) - repo pogodba - ugovor ničnosti pogodbe - pomanjkljiva trditvena podlaga - neupoštevanje prepoznih navedb - trdtiveno in dokazno breme - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost odločbe - ugovor ogroženosti - zapadlost obveznosti - ugovor materialnega prava
Ker bi morala tožeča stranka prva izpolniti svojo obveznost na določen dan, to je prenesti vrednostne papirje na toženo stranko, pa tega ni storila, je prišla v dolžniško zamudo. Zato je ona tista, ki je dolžna nositi tveganje razvrednotenja obveznic kot posledico Odločbe o izrednih ukrepih, izdane s strani Banke Slovenije, saj je nemožnost izpolnitve (razvrednotenje obveznic) nastala v času, ko je bila tožeča stranka v zamudi, ki jo je zakrivila sama. Ker sama ni prva izpolnila svoje obveznosti, tudi ne more zahtevati izpolnitve od tožene stranke, ki je tako utemeljeno podala ugovor neizpolnjene pogodbe oziroma da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ki bi jo morala izpolniti kot prva, šele nato pa tožena stranka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS se standard hude malomarnosti presoja skladno s povprečno skrbnostjo, ki se pričakuje od zaposlenega na enakem oziroma podobnem delovnem mestu. Tožnik je imel vlogo člana razpisne komisije, zadolženega za strokovna vprašanja in nato skrbnika pogodbe, sklenjene spornega dne z neto vrednostjo 423.250,00 EUR. Nedvomno se od delavca v takšni funkciji v okviru povprečne skrbnosti terja, da bo ustrezno poznal razpisno dokumentacijo, da bo ravnal skladno s samo pogodbo, skladno s predpisi pogodbene stranke in da ne bo ravnal samovoljno.
Tožena stranka utemeljeno ne želi nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom. Iz očitkov, naslovljenih na tožnika v izredni odpovedi, ki so se izkazali za utemeljene, izhaja, da je tožnik s svojim ravnanjem storil več različnih kršitev delovnih obveznosti, ki so imele med drugim znatne finančne posledice. Negospodarno ravnanje z znatnimi denarnimi sredstvi in ravnanje v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca sta nedvomno razloga, ki povzročita izgubo zaupanja v delavca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00015827
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 7, 7/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 38, 47, 47/3. URS člen 2. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 20a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 59, 71, 71/1, 71/2, 71/3, 73. ZN člen 4. ZPP člen 3, 3/3, 3/3-1. ZBPP člen 8, 8/4. ZS člen 113a, 113a/6.
predhodno odločanje SEU - učinek erga omnes - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija - potrošniški kredit - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - varstvo potrošnikov - javni interes - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošteni pogodbeni pogoji - načelo učinkovitosti prava EU - načelo formalne legalitete - odlog izvršbe na predlog dolžnika - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nedopustna razpolaganja - kršitev prisilnih predpisov - učinkovito sodno varstvo - načelo socialne države
Če je postavljeno vprašanje za predhodno odločanje (267. člen Pogodbe o delovanju Evropske Unije - PDEU), mora sodišče postopek prekiniti do odločitve Sodišča EU. V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ne bo posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi.
Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevah VSM I Ip 138/2018 in VSM I Ip 376/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ker ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja do domače valute, ki je dolžnikov vir plačila kredita. Potrošniška kreditna pogodba, ki je namenjena financiranju glede stanovanjske hiše, po svoji značilnosti in temeljnem namenu ni tipični aleatorni posel, četudi vsebuje vezanost kredita na tujo valuto, ampak lahko govorimo kvečjemu o omejeni aleatornosti. Od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati, so pričakovanja razumnega potrošnika (in tudi banke) pri kreditni pogodbi utemeljeno drugačna. V ospredju je stabilnost in predvidljivost financiranja pomembne potrošnikove dobrine. Potrošnikova kreditna sposobnost (ocenjena glede na njegove dohodke in sredstva v domači valuti) je bistven element pri sklepanju take pogodbe (tako za potrošnika, kot banko), ki povsem izgubi svoj smisel v primeru neomejene možnosti povečevanja vrednosti kreditne obveznosti v času odplačilne dobe.
Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopustni pogoj, se mu je, enako kot v zadevah I Ip 138/2018 in I Ip 376/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču v postopku z ničnostno tožbo?
V slovenskem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, so procesna določila, ki lahko prekomerno ovirajo sodišče pri učinkovitem preizkusu nedopustnih pogojev, tista, ki se nanašajo na uresničevanje načela formalne legalitete in na zakonske pogoje za odlog izvršbe.
V slovenski sodni praksi obstaja več smeri razumevanja preizkusa nedopustnih pogodbenih pogojev, zajetih v notarskem zapisu kot izvršilnem naslovu, kar že samo zase pomeni tehten razlog, da dokončno o razlagi prava EU v povezavi s slovensko procesno ureditvijo odloči Sodišče EU.
Sodišče druge stopnje možnost pravu EU lojalne razlage vidi v omilitvi strogega razumevanja načela formalne legalitete in vsaj omejenem preizkusu izvršilnega naslova glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku, kot je obširno pojasnilo že v VSM sklepu I Ip 138/2018.
posojilna pogodba - ničnost posojilne pogodbe - pravda za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe - oderuštvo - dokazna ocena - dejansko stanje - izvedensko mnenje
Bistvena značilnost oderuške pogodbe je subjektivni element, za katerega ne zadošča zgolj zavedanje ene pogodbene stranke o stiski, težkem premoženjskem stanju, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti druge. Pogodba je oderuška, če ena pogodbena stranka te okoliščine izkoristi, tako, da si izgovori nesorazmerno korist (prim. 119. člen OZ). Oderuštvo je namreč posledica zavestnega ravnanja. Nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno, ampak gre za namero ene pogodbene stranke, da si doseže premoženjsko korist. Pomembno je še, da obstaja zveza med težkim osebnim stanjem in izgovorjenim nesorazmerjem.
ZZZDR člen 56, 56/2, 59, 59/1, 59/2. ZPP člen 286, 286/4, 337.
premoženjska razmerja med zakoncema po razvezi zakonske zveze - skupno premoženje - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - obseg skupnega premoženja - višina deležev na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja - prispevek zakoncev - nematerialni prispevek zakoncev - skrb za dom in družino - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema - darilo zakoncema - kredit - obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - nerazdelna odgovornost zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - prevzem obveznosti za tekoče potrebe družine - dohodki in premoženje zakonca - višji dohodki enega od zakoncev - posebno premoženje zakoncev - podedovano premoženje - breme preživljanja - nedovoljene pritožbene novote
V odsotnosti tožbenih trditev, da je bila pomoč prijateljev v času daritve namenjena le tožniku, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja pomoč pri gradnji, ki so jo pravdnima strankama nudili (tožnikovi) prijatelji in toženkin očim, darilo obema zakoncema, po enakih deležih. Pomoč tožnikovih prijateljev pri gradnji se torej ne more odraziti v višjem deležu (tožnika) na skupnem premoženju. Enako velja glede kredita, ki ga je za financiranje vlaganj najel tožnik (gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, za katero zakonca odgovarjata nerazdelno; (drugi odstavek 56. člena ZZZDR), odplačala pa (v korist obeh zakoncev) njegova mama.
Pri določitvi deležev na skupnem premoženju je treba prispevke strank pri nastanku skupnega premoženja ugotavljati za celotno obdobje zakonske (in ekonomske) skupnosti.
Toženkin delež na skupnem premoženju s tožnikovim izenačujejo okoliščine, da je bila pretežna skrb za varstvo in vzgojo otroka ter izključna skrb za gospodinjska dela v celotnem obdobju trajanja zakonske zveze na toženki, da je toženka finančno prispevala h gradnji (vanjo je poleg dveh posojil, ki jih je sama odplačala, vložila tudi del podedovanih sredstev) in da je bilo na toženki v obdobju 1991 - 1994 celotno breme preživljanja družine. Tožnik ni uspel izpodbiti domneve o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju.
Opisno oblikovan izrek glede obrestnega zahtevka (z navedbo glavnice oziroma obdobja, v katerem tečejo zakonske zamudne obresti, ob upoštevanju delnih plačil) sicer sam po sebi ni nepravilen, saj je določljiv tudi po višini. Ni pa primeren takrat, kadar stranka tožbeni zahtevek formulira tako, da zahteva kapitalizirani znesek dolgovane glavnice z obrestmi od določenega datuma - npr. datuma vložitve tožbe skupaj s procesnimi obrestmi.
Kapitalizirani znesek pripadajoče odpravnine v višini 3.908,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 5. 12. 2017 znaša 5.504,71 EUR. Od tega zneska pa je iz naslova delnega plačila zneska 500,00 EUR na dan 18. 10. 2015 potrebno odšteti ne le glavnice v znesku 500,00 EUR (kot je to storil tožnik), ampak tudi obresti od glavnice v znesku 500,00 EUR za čas od 19. 10. 2015 do 5. 12. 2017 v znesku 85,44 EUR do katerih tožnik ni upravičen, jih je pa pri izračunu (v tožbi) nepravilno pripisal kapitaliziranemu vtoževanemu znesku. Od zneska 5.504,71 EUR iz naslova odpravnine je torej potrebno odšteti znesek 585,44 EUR, tako da znaša kapitalizirani znesek glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 5. 12. 2017, do katerega je tožnik upravičen, 4.919,27 EUR.
ZD člen 212, 212-1, 213, 213/1. ZZZDR člen 51, 51/2.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - obseg zapuščine - spor dedičev o obsegu zapuščine - okoliščine konkretnega primera - manj verjetna pravica dediča - obstoj izvenzakonske skupnosti - pridobitev skupnega premoženja - nastanek skupnega premoženja - zakonita domneva - del skupnega premoženja
Med dediči je sporno, ali predstavlja premoženje, ki je v formalni lasti dedinje J. J., skupno premoženje zapustnika T. T. in J. J. kot njegove izvenzakonske partnerice, zaradi česar predstavlja polovica tega premoženja premoženje zapustnika in spada v zapuščino.
Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti obseg skupnega premoženja zapustnika in izvenzakonske partnerke, dopustiti, da se dediči o tem izjavijo in šele nato, če je med dediči spor o tem, kakšno premoženje spada v zapuščino, postopek prekiniti in na pravdo napotiti tisto stranko, katere pravico bo štelo za manj verjetno
pobotni ugovor - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti - telesna poškodba povzročena v pretepu - sporna višina odškodnine
Toženec je vložil pobotni ugovor, s katerim je zoper tožnika v pobot ugovarjal za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki mu jih je prizadejal tožnik, znesek 300,00 EUR, česar tožnik ni prerekal. Prvostopenjsko sodišče zato priznane odškodnine tožencu za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, kot v pobot uveljavljane terjatve, ni odmerjalo, zato višine njunih odškodnin iz tega naslova medsebojno materialnopravno ni mogoče primerjati.
Tožnik je v tožbenem zahtevku zahteval, da se vzpostavi prejšnje posestno stanje na nepremičnini, s tem, da toženca zasujeta jamo dolžine treh metrov, širine dveh metrov in globine enega metra. Tožnik pa v tožbenem zahtevku ni zahteval, da toženca iz nepremičnine med javno cesto in betonsko škarpo odstranita kup oziroma nasuti material in betonski pokrov. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku nuditi pravno varstvo tudi v tem delu, ker iz njegove trditvene podlage izhaja, da sta toženca tudi na ta način motila tožnikovo posest.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 118, 118/1.. ZPP člen 347.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - pritožbena obravnava - sodna razveza
ZDR-1 v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Gre torej za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela in ne za prenehanje potreb po določenem delavcu na željo uporabnika. Tudi če je uporabnik izrecno zahteval, da tožnica s 30. 9. 2014 pri njem preneha opravljati delo, za opravljanje katerega jo je tožena stranka tja napotila, to še ne pomeni, da je ne bi mogla k istemu uporabniku napotiti v obdobju med 14. 1. 2015 in 20. 2. 2015. Tožena stranka bi morala tožnico obravnavati enakopravno z ostalimi delavci, ne pa ji zgolj iz razloga, ker uporabnik pred petimi meseci njenega dela ni potreboval, iz istih razlogov kot prvič, znova odpovedati pogodbo o zaposlitvi.
Tožena stranka je v vlogi z dne 18. 4. 2018 pojasnila, da je bila v izplačilu, izvedenem dne 5. 3. 2018, zajeta tudi sporna izpolnitev. Tožnik je še istega dne tožbo umaknil, kar pa je ne nazadnje tudi zgolj en mesec in pol po izpolnitvi, kar vse pomeni ''takoj'' po prvem odstavku 158. člena ZPP.
izbrisna tožba - aktivna legitimacija za izbrisno tožbo - pasivna legitimacija pri izbrisni tožbi
Aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo ima tisti, ki misli, da je vknjižba določene pravice z materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo.
OZ člen 190, 190/3, 193, 336, 336/1, 345. ZPP člen 154, 154/2, 185, 185/2.
neupravičena pridobitev - odpadla pravna podlaga - plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe - vrnitev prejete odškodnine - obseg vrnitve - vložitev revizije - nepoštenost pridobitelja - pošteni prejemnik odškodnine - plačilo zakonskih zamudnih obresti - umik tožbe - sprememba tožbe - privolitev stranke v spremembo tožbe - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - izračun terjatve - ugovor pravilnosti izračuna vtoževane terjatve - povrnitev pravdnih stroškov - uspeh pravdnih strank - vsaka stranka krije svoje stroške
Pošten je (lahko) zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna prejemnikova zavest o taki možnosti. Informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oziroma prejemniku naloži breme, da prejetega zneska še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. Ker toženec ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že pred prejemom odškodnine vedel, da bo tožeča stranka vložila revizijo, in se ji je v primeru spremembe sodbe neutemeljeno prejet znesek izrecno zavezal povrniti, se šteje za nepoštenega pridobitelja.
nesklepčnost zahtevka - materialno procesno vodstvo - pravica do izjave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pavšalen napotek sodišča ne ustreza pojmu ustreznega materialnega procesnega vodstva glede na vsebino 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je šele v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je nesklepčnost v tem, da tožnik ne poda identitete zemljišč oziroma parcel, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so s prodajnimi pogodbami zajete tiste nepremičnine, ki so navedene v sodbi Višjega sodišča in da so bile prav te nepremičnine vrnjene tožniku in tudi predmet posameznih prodajnih pogodb. Tožnik torej po stališču sodišča prve stopnje ni podal ustreznih trditev o tem, katere nepremičnine so bile prodane, v kakšnih deležih ter za koliko. Ker materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje ni bilo ustrezno, je sodišče prve stopnje storilo kršitev določbe 285. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je hkrati odločbo oprlo na dejstvo, glede katerega tožniku ni bila dana možnost, da se o njem izjavi in tožnik utemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP).
Ker je tožnica sama kot izviren znanstveni članek označila tudi članek s tipologijo 1.08, v Pogodbi pa ustrezne konkretizacije oziroma opredelitve pojma „znanstveni članek“ ni bilo, tožnik utemeljeno navaja, da gre za nejasno določilo, ki ga je v skladu s 83. členom OZ treba razlagati v korist toženca.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017137
ZSSloV člen 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZDR-1 člen 156.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki
Toženka je bila ne glede na razmere v misiji dolžna tožniku v sedmih zaporednih dneh zagotoviti vsaj en dan počitka v neprekinjenem trajanju 24 ur. Počitek namreč pomeni, da bi tožnik moral biti 24 ur neprekinjeno prost vseh (kakršnikoli) delovnih obveznosti. Že to, da se je moral udeleževati delovnih sestankov, pomeni absolutno kršitev neprekinjenega počitka. Tudi to, da je moral nositi uniformo in biti ustrezno urejen, da se je moral udeležiti obveznega izleta, da je raznašal pitno vodo in toaletni papir ter perilo po vojaški bazi (ne le za sebe), da je moral pospravljati ter čistiti, vse to pomeni, da na dneve, ki so se evidentirali kot prosti, ni bil popolnoma prost vseh obveznosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je tak zahtevek predmet zavrnitve.
krivdna odškodninska odgovornost upravljavca javne površine - neravna tla običajne pohodne površine - prepoved povzročanja škode
Sodišče druge stopnje meni, da je glede na okoliščine primera pohodna pot, kljub ugotovljeni pomanjkljivosti, ustrezala zahtevi, da jo lahko normalno pazljiv pešec prehodi brez težav.
Pravdni stranki sta plačilo za delo v tujini uredili v 18. členu pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da se tožniku v času napotitve izplačuje plača v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi, v eurih, razen, če je v državi napotitve glede na veljavne zakone in relevantne kolektivne pogodbe določena višja minimalna plača. V tem primeru tožniku pripada plača v minimalni višini, kot velja v državi napotitve. Tožnik se je v zvezi s prikrajšanjem pri plači (tudi iz naslova nadurnega dela) v spornem obdobju, ko je delal v tujini, skliceval na določbe kolektivne pogodbe, ki ureja minimalno plačo v gradbeništvu v tujini, po kateri je znašala bruto urna postavka za delo v tej državi v spornem letu 13,70 EUR oziroma 13,95 EUR. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku plačo obračunavala ob upoštevanju minimalne bruto urne postavke v višini 8,00 EUR, kot je bila določena pogodbi o zaposlitvi. Navedena kolektivna pogodba v tej zadevi ne predstavlja pravne podlage za določitev minimalne bruto urne postavke oziroma minimalne plače za tožnikovo delo v tujini, saj se ta nanaša na gradbena dela, dejavnost tožene stranke pa predstavlja montaža industrijskih strojev in naprav.