Treba je upoštevati, da postavitev začasnega zastopnika pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem. Dejansko je to lahko omejitev, ki je praktično izenačena z odvzemom možnosti sodelovanja v postopku, saj v določenih primerih že po naravi stvari začasni zastopnik ne bo mogel vedeti ničesar o zadevi in pravic stranke ne bo mogel učinkovito braniti. To je pomembno predvsem v situacijah, ko je bivališče stranke neznano in v primerih, ko je stranka v tujini, kar smiselno zatrjuje pritožnica. Ker gre za poseg v ustavno pravico, mora sodišče odločitev, ali bo postavilo začasnega zastopnika, sprejeti po tehtanju med pravico upnika po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani in med pravico dolžnika do izjavljanja pred sodiščem na drugi strani. V ta namen mora sodišče opraviti vsa dejanja, preko katerih bi bilo mogoče vročiti pisanje neposredno stranki in torej postavitev začasnega zastopnika pomeni skrajni ukrep (ultima ratio), pred katerim je treba izkoristiti vse razpoložljive možnosti za ugotovitev dejanskega bivališča in za pravilno vročitev sodnih pisanj stranki (vključno s sklepom o postaviti začasnega zastopnika).
Če upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti lastništvo nepremičnine (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Izvršbo na nepremičnino sme dovoliti le, če ugotovi, da je kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vknjižen dolžnik (prvi odstavek 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ). Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Na podlagi te listine sodišče vpis opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. V takem primeru namreč ni razloga, da bi sodišče na podlagi iste listine vpis predlagalo še po uradni dolžnosti. Če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko vpis te pravice na dolžnika zahteva s tožbo (peti odstavek 168. člena ZIZ). V takem primeru se vpis opravi na podlagi sodne odločbe, ki jo upnik pridobi v takšnem pravdnem postopku. Postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ je tudi zapuščinski postopek, v katerem zapuščinsko sodišče izda sklep o dedovanju, ki je po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dediča (dolžnika) na določeni nepremičnini.
Tako takrat, ko upnik že ob vložitvi predloga za dovolitev izvršbe na nepremičnino, pri kateri kot lastnik v zemljiški knjigi ni vpisan dolžnik, razpolaga z listino, primerno za vpis dolžnikove lastninske pravice (in to listino že s predlogom predloži izvršilnemu sodišču, ki vpis nato opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ), oziroma je na njeni podlagi vpis lastninske pravice na dolžnika že predhodno predlagan), kot tudi takrat, ko bo sodna odločba, ki bo podlaga za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika, v ustreznem postopku šele izdana in se bo vpis lastninske pravice na dolžnika lahko opravil šele po pravnomočnosti takšne sodne odločbe, se izvršilni postopek v skladu z izrecno določbo šestega odstavka 168. člena ZIZ nadaljuje šele po pravnomočnosti sklepa o vpisu. Navedeno pomeni, da lahko izvršilno sodišče izvršbo na nepremičnino zoper dolžnika dovoli šele, ko (in če) je ta v zemljiški knjigi vpisan kot njen lastnik. Vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim zemljiškoknjižno sodišče odloči o vpisu, pa je postopek odločanja o predlogu za izvršbo na to nepremičnino prekinjen.
Res je, da sodišče prve stopnje o upnikovi zahtevi za povrnitev stroškov ni odločilo v roku osmih dni, kot je to določeno v devetem odstavku 38. člena ZIZ, vendar zaradi tega izpodbijana odločitev ni nepravilna. Omenjeni rok je namreč instrukcijski rok in če se ga sodišče prve stopnje ni držalo, to ne pomeni, da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov izvršitelja. Ta rok namreč predstavlja le napotilo sodišču, da naj v določenem roku opravi posamezno procesno dejanje, nima pa nobenih prekluzivnih učinkov. To pomeni, da nespoštovanje tega roka ne vodi do tega, da upnik ne bi bil upravičen do povrnitve teh stroškov oziroma da sodišče po poteku roka ne bi več smelo ali moglo odločiti o njegovi zahtevi za povrnitev stroškov.
Izvršitelj je upravičen do plačila tudi v primerih, če je rubež neuspešen ali neizveden zaradi razlogov, ki so na strani dolžnika, upnika ali tretje osebe oziroma ker ni rubljivih predmetov, v obravnavanem primeru pa izvršilno dejanje - rubež premičnin ni bil izveden ravno iz teh objektivnih razlogov.
V izvršilnem postopku sodišče vrednost nepremičnine sodišče praviloma ugotovi na podlagi s strani cenilca predložene cenitve. V izvršilnem postopku se namreč določbe ZPP uporabljajo le smiselno, če ni v tem ali drugem zakonu drugače določeno. Izvršilni postopek je primarno pisen, zato narok niti ni obligatoren in ga sodišče izjemoma opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. Tudi cenilec zato v izvršilnem postopku svoje mnenje primarno izdela pisno, zaslišanje pa se izvede le, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če obstaja dvom v pravilnost podane cenitve. Ker je cenilno mnenje strokovno ter jasno in argumentirano utemeljeno ter notranje skladno, enako pa velja tudi za odgovore na pripombe dolžnika, ki so vsebinsko prepričljivi, izčrpni, natančni in razumljivi, ustno pojasnjevanje mnenja in njegovo dopolnjevanje glede dolžnikovih navedb, do katerih se je cenilka prepričljivo in argumentirano opredelila, ni bilo ne potrebno ne smotrno.