Tožnik je v novem zahtevku za revizijo brez dvoma uveljavljal tudi nove ugovore, glede katerih omejitve iz 16. člena ZPVPJN po naravi stvari niso mogle nastati, kar sta, kakor izhaja iz sklepa z dne 16. 7. 2025, prepoznala tudi naročnik in stranka z interesom, ko sta trdila, da omejitve iz 16. člena ZPVPJN obstajajo le glede nekaterih ugovorov. To pomeni, da toženka tožnikovega zahtevka ne bi mogla (niti delno, kakor je sodišče že pojasnilo) zavreči na podlagi tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN, ampak je morala o njem (ob izpolnjenosti ostalih procesnih predpostavk) vsebinsko odločiti na podlagi 39. člena ZPVPJN, zoper takšno odločitev pa tožnik ima sodno varstvo na podlagi 39.a člena ZPVPJN (ki ga je tudi izkoristil z vložitvijo tožbe v upravnem sporu I U 1442/2025).

V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločitev toženke, s katero je v izreku tožnikovemu zahtevku za revizijo v celoti ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, upoštevaje, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper drugo odločitve o zahtevku za revizijo (tj. sklep z dne 16. 7. 2025, v katerem bodo lahko njegovi ugovori glede postavke N 2 13 111 presojani po vsebini), si tožnik z vztrajanjem pri ugotovitvi nezakonitosti izpodbijanega sklepa ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Sodišče v konkretni zadevi ugotavlja, da obstaja pravna praznina v zvezi z vrnitvijo takse po 72. členu ZPVPJN, kadar vložnik zahteve za revizijo, ki je predhodno plačal zahtevano takso, zahtevo za revizijo umakne, in to še pred odločitvijo naročnika o zahtevi. Navedena pravna praznina ni neustavna, saj se jo da rešiti in napolniti s pravnimi pravili, ki urejajo podobna družbena razmerja.

Gre za primerljiva pravna položaja obravnavane situacije in zakonsko urejene v drugem odstavku 72. člena ZPVPJN, zato je zaradi bistvenih podobnosti samih situacij treba uporabiti pravilo vračila polovice takse po umiku zahteve za revizijo pred odločitvijo DKOM.