ZDSS-1 člen 53, 53/2.. ZPP člen 13.. ZDR člen 29, 29/1, 29/1-8.
plačilo razlike plače - kolektivni delovni spor - individualni delovni spor - predhodno vprašanje - sprememba pogodbe o zaposlitvi - enostransko znižanje plače - osnovna plača
Pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu med sindikatom in delodajalcem, četudi je v njej odločeno o dajatvenem predlogu, ki ga predvideva drugi odstavek 53. člena ZDSS-1, ne predstavlja ovire za individualni delovni spor, v katerem bi delavec uveljavil tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači.
Po 8. alineji prvega odstavka 29. člena ZDR je določilo o znesku osnovne plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih, sestavina pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi se lahko sporazumno spremeni, kot izhaja iz tretjega odstavka 47. člena ZDR. Navedena pravna podlaga pomeni, da je mogoče določilo o znesku osnovne plače delavca, ki je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi, spremeniti le sporazumno. Ni je mogoče enostransko spreminjati, kar predvsem velja za njeno znižanje.
V primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino od osebe, ki mu je povzročila škodo, mora skladno z določbami OZ dokazati obstoj vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti, med njimi protipravnega škodnega dogodka oziroma ravnanja, v konkretnem primeru torej dejstva, da so tožencu zaradi njegovega protipravnega ravnanja nastali potni stroški, nižji od tistih, ki mu jih je izplačala za pot na delo in z dela na podlagi 130. člena ZDR-1 in 168. člena ZUJF. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka dokazati, da je toženec zaradi krajše poti na delo in z dela upravičen do nižjih stroškov za prevoz na delo in z dela, zaradi česar je bila oškodovana.
odškodnina za premoženjsko škodo - potni stroški v času zdravljenja - prosti preudarek - denarna renta - denarno nadomestilo za brezposelnost - davki in prispevki - obračun davkov in prispevkov
Skladno z novejšo sodno prakso ni treba, da bi sodišče v izreku naložilo tudi obveznost obračuna in plačila davkov ter prispevkov v zvezi s prisojenim zneskom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00026121
ZPP člen 11, 214, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 22. ZVZD-1 člen 37, 37/1. ZZVZZ člen 87, 91. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 4.
odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti odgovorni osebi - regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - nesporna dejstva - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - pisna navodila - obveznost delodajalca - izvajanje ukrepov za varnost in zdravje delavcev - obveščanje delavcev - nepotrebnost - načelo ekonomičnosti - sklicevanje na druge postopke - opustitev izvajanja ukrepov varstva pri delu - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - višina tožbenega zahtevka - enako varstvo pravic - organizacija, vodenje in nadzor delovnega procesa - zadostna trditvena podlaga
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora po določbi 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih delodajalec delovna mesta urediti tako, da nista ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu na takšnih delovnih mestih, in da to pomeni, da bi tožena stranka morala delovni proces ustrezno urediti in zagotoviti varen ter ustrezen način čiščenja vsipnika, ter poskrbeti, da bi bilo možno učinkovito očistiti in preveriti čistočo vsipnika s tal oziroma zagotoviti varno delovno ploščad (varno delovno stojišče) delavcev pri opravljanju tega procesa dela tako, da delavci ne bi mogli pasti in se poškodovati. Ker način, ki ga je navajala tožena stranka, ni bil učinkovit (o čemer so izpovedale že zaslišane priče) in je tožena stranka dopuščala, da so delavci za potrebe čiščenja desne in zadnje strani vsipnika uporabljali nezaščiten lesen ploh, s katerega je padel delavec R., zavarovanec tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje brez pomoči izvedenca za varstvo pri delu tudi povsem utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni zagotovila ustrezne in varne rešitve za izvedbo tega procesa dela.
Ukrep, za katerega tožena stranka meni, da je z njim ustrezno poskrbela za varnost delavcev in izvedbo katerega je zaslišana priča sicer potrdila (torej, da je odredila, da se ploh odstrani), je sodišče prve stopnje ocenilo kot nezadosten. Na njegovi podlagi je namreč sklepalo, da je tožena stranka za nepravilno prakso v bistvu vedela (tj. da delavci desno stran vsipnika čistijo na način, da na višini dveh metrov sestopijo na nezavarovan lesen ploh, ki je na drugi strani naslonjen na elektromotor, pri čemer pa je bilo potrebno za nemoten transport peska po traku ves čas skrbeti, da je vsipnik očiščen oziroma odmašen), da pa je ni ustrezno obvladovala niti preprečila. Zaslišani delavci so skladno izpovedali, da se je desna stran vsipnika že vrsto let čistila na ta način, da so delavci uporabili lesen ploh, na katerega so sestopili s podesta z zaščitno ograjo, sam varnostni inženir pa (kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče), da je bil ploh brez njegove vednosti nameščen nazaj. Z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da nadzor tožene stranke glede odprave kršitve (torej odstranitve spornega ploha), če je bil dejansko izveden, ni bil zadosten, se je zato mogoče strinjati. Tožena stranka je sicer odredila odstranitev, ni pa poskrbela za ustrezen nadzor nad ukrepom (o tem nenazadnje priča nesreča delavca R.). Ker je tožena stranka vedela, da delavci za čiščenje vsipnika na višini uporabljajo ploh, bi se (kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče) od nje pričakovalo, da poostri nadzor - opravlja obhode in spremlja ter kontrolirala delo na konkretnem vsipniku tako, da bi njena prisotnost pri delavcih ustvarila zavest, da čiščenje na ta način ni dopustno in da tudi ne bo tolerirano, in sicer najmanj do tedaj, dokler ne bi z gotovostjo ugotovila, da do kršitev ne prihaja več. Predvsem pa bi tožena stranka morala zagotoviti varno čiščenje in preverjanje čistoče s tal oziroma iz varnega stojišča ter dati jasna navodila, kako naj se vsipnik čisti.
varstvo lastninske pravice - varstvo lastninske pravice na nepremičnini - lastninska pravica na nepremičnini - odstranitveni zahtevek - nepremičnina - premičnina - sestavina nepremičnine - načelo superficies solo cedit
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je sporni leseni objekt sestavina nepremičnine in ne premična stvar v smislu drugega odstavka 18. člena SPZ. Dejanskim ugotovitvam o naravi objekta pritožnika ne nasprotujeta. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (8. člen SPZ). Ker je tako, je sporni leseni objekt sestavina nepremičnine, kar pomeni, da je tožnik z domikom pridobil lastninsko pravico na nepremičnini skupaj z vsemi njenimi sestavinami, vključno s spornim lesenim objektom.
DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00025296
URS člen 25, 34, 35. ZPP člen 2, 3, 11, 11/4, 227, 227/5, 262, 262/1, 262/2, 287, 287/4, 411, 411/1. ZPacP člen 35. DZ člen 162, 162/1, 162/1-11, 172.
začasna odredba v družinskih sporih - izpodbijanje očetovstva - nadomestitev soglasja starša za DNK analizo - kolizijski skrbnik mladoletnika - pooblastila - ukrep za zagotovitev izvedbe dokaza - dokaz z analizo DNK - poseg v telesno integriteto - začasna odredba o zdravniškem pregledu ali zdravljenju
Izpodbijana odločitev v nobenem od njenih delov ni odločitev o varstvu in preživljanju, o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov; pa tudi začasna, torej časovno omejena, ni. Gre za nekaj povsem drugega - za zagotovitev izvedbe in način izvedbe dokaza z analizo DNK, katerega izvedbo je tožeča stranka (po kolizijskem skrbniku) sicer predlagala, a dejanski izvedbi (skupaj z drugo toženko) nasprotuje. Začasne odredbe (niti v družinskih zadevah) niso namenjene prisilitvi strank k izvedbi dokazov.
V določbah ZPP ni podlage za prisilitev strank v poseg v telesno integriteto, kadar je to potrebno v dokazne namene.
ZFPPIPP člen 235, 235/2, 235/3. ZPP člen 133, 133/1.
začetek stečajnega postopka - domneva o insolventnosti - vročitev dolžniku - vročitev na poslovnem naslovu
Povratnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar izhaja iz njene vsebine. Pritožnik vsebine povratnice niti ne izpodbija. Trdi le, da je bil njegov edini zakoniti zastopnik v tujini do 6. 4. 2019 ter da mu je bil predlog za začetek stečajnega postopka vročen na podlagi fikcije vročitve. Ne trdi pa, da na poslovnem naslovu dolžnika v času vročitve ni bilo nikogar, ki bi lahko prevzel pisanje.
Ker dolžnik v roku 15 dni po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ni ugovarjal, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, s pritožbo ne more izpodbiti domneve o insolventnosti, ki je nastopila na podlagi tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00025617
OZ člen 619. ZPP člen 212, 258, 287, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - opustitev izvedbe dokaza - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - postopek v sporu majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog - zavrnitev dokaznega predloga - dopustni razlogi - pravilo o obojestranskem zaslišanju - procesno ravnotežje med strankama
Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Lahko sicer predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le v primeru, kadar razlogi za takšno odločitev niso ustavno sprejemljivi in takrat, kadar sodišče razlogov za svojo odločitev ne pojasni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00025952
ZFPPIPP člen 122, 122/4, 131, 131/1, 131/2, 383, 383/1. ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 38/6, 55, 55/1, 55/1-12. ZPP člen 154, 156.
spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti - postopek osebnega stečaja - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilni postopek in postopek zavarovanja - nedovoljenost izvršbe - razlogi za ugovor - stroški postopka - izvršilni stroški - načelo uspeha v postopku
Po določbi četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP velja neizpodbitna pravna domneva (presumptio iuris et de iure), da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe s potekom osmih dni po objavi te sodne odločbe. Glede na to, da je upnik v konkretnem primeru vložil predlog za nadaljevanje izvršbe zoper dolžnikovega pravnega naslednika več kot dve leti po objavi sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad novim dolžnikom, se upoštevajoč prej navedeno neizpodbitno pravno domnevo šteje, da je bil upnik ob vložitvi predloga za nadaljevanje izvršbe zoper dediča kot dolžnikovega pravnega naslednika, seznanjen s tem, da se zoper dediča kot sedanjega dolžnika vodi postopek osebnega stečaja. V tem primeru namreč sklepa o izvršbi (ali nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika) zoper dolžnika ni dopustno izdati, saj ni podana nobena od izjem iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP (glej prvi odstavek 131. člena in prvi odstavek 383. člena ZFPPIPP).
Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Ker je bil postopek izvršbe, v katerem so dolžniku nastali stroški, sprožen na podlagi upničinega predloga za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika in za upnico ustavitev izvršilnega postopka v konkretnem primeru predstavlja procesni neuspeh, gre za situacijo, ki je enaka tisti, ki jo obravnava prvi odstavek 154. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi 15. člena ZIZ in na podlagi katerega je stranka, ki v postopku ni uspela, nasprotni stranki dolžna povrniti stroške.
Večinska sodna praksa stoji na stališču, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.
preprečevanje nasilja v družini - stroški nepravdnega postopka - prosti preudarek - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih - končni uspeh v postopku - mladoletna oseba
Predlagatelji v postopku na prvi stopnji niso uspeli z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da je nasprotni udeleženec ustvaril situacijo, ki bi opravičevala predlagane ukrepe v smislu določil ZPND. Zato ne bi bilo pravično, da bi moral nasprotni udeleženec, ki je v postopku uspel, nositi svoje stroške postopka sam. Prav tako ne bi bilo pravično, da bi sodišče s plačilom stroškov bremenilo mladoletna predlagatelja.
ZZZDR člen 106, 106/4, 106/5. ZPP člen 421, 421/4.
ukinitev stikov z otrokom - odklanjanje stikov - odklanjanje stikov s strani otroka - spremenjene okoliščine - največja otrokova korist - nov predlog - ponovna vzpostavitev stikov
Tako otrokova pravica do stika s staršem, kot tudi pravica starša do stikov s svojim otrokom, je ustavnopravno varovana osebnostna pravica. Otrok ima pravico do stika z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom. Vendar ne gre prezreti, da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Otrokova korist je temeljna predpostavka za določitev načina izvajanja stikov s staršem s katerim ne živi. Drugoten, četudi zelo pomemben namen stikov pa je, da starš pri katerem otrok ne živi, uresniči svoje čustvene potrebe do otroka.
Razmere so se spremenile do te mere, da korist obeh mladoletnih otrok trenutno narekuje popolno ukinitev stikov med njima in njunim očetom, kar seveda, tako kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ne izključuje možnosti, da bo morda v prihodnosti stike mogoče vzpostaviti. Vsekakor ima oče možnost, da vzpostavi stanje in okoliščine, ko bosta otroka pripravljena na obnovo stikov in se tudi s pomočjo centra za socialno delo postopoma pripravi na stike, kar je doslej odklanjal.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - postavitev sodnega izvedenca - potrebno strokovno znanje - izvedensko mnenje - urbanistično mnenje - izvedenec geodetske stroke - namembnost zemljišča - dejanska uporaba zemljišča - redna raba stavbe - pravna podlaga - pravica uporabe na nepremičnini - imetnik pravice uporabe - transformacija lastninske pravice - ZLNDL - lastniki stanovanj
Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev pravilno oprlo na določila 42. in 43. člena ZVEtL-1, ki predstavljajo materialnopravno podlago za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bile zgrajene pred uveljavitvijo SPZ 1. 1. 2003. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, zakaj je treba pripadajoče zemljišče k določenim stavbam določati na v ZVEtL in ZVEtL-1 predpisan način. Nesporno je, da je bila stavba na naslovu v Ljubljani zgrajena 1979 leta in da so bila potem stanovanja prodana posameznim kupcem.
Pravica uporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo večstanovanjske stavbe, zgrajene pred uveljavitvijo SPZ, je s prodajo stanovanj prešla na kupce stanovanj.
V nasprotju s sedanjo ureditvijo, ko velja načelo superficies solo cedit, so v sistemu družbene lastnine pravice na zemljišču sledile pravici na objektu. Ker se je pravica uporabe na zemljiščih po samem zakonu prenašala skupaj s pravico na stavbi, za prenos pravice uporabe na zemljiščih pogodbena podlaga ni bila potrebna. S spremembo družbene ureditve se je pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico na podlagi več zakonov, ki so urejali (tudi) lastninjenje. Na zemljiščih v mestih se je po uveljavitvi ZLNDL julija 1997 ex lege vpisala lastninska pravica na dotlej vpisanega imetnika pravice uporabe. Zaradi neurejenosti zemljiške knjige v času družbene lastnine, ko vpisi v zemljiško knjigo niso imeli konstitutivnega značaja, zemljiškoknjižni vpisi pogosto niso odražali resničnega stanja. Zato zgolj vpis pravice uporabe ne zadostuje, treba je ugotoviti, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na določenem zemljišču. Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem. To pa so bili lastniki stanovanj, saj za redno rabo stanovanj potrebujejo dostop, prostor za smetnjake in drugo komunalno ureditev, za vzdrževanje stavbe, počitek, ipd. Kupci stanovanj so torej že ob nakupu stanovanj pridobili pravico uporabe na k stavbi pripadajočem zemljišču, zato se je njihova pravica uporabe ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Kdo je bil prodajalec posameznega stanovanja, za odločitev o določitvi pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi ni relevantno.
Kriterije, po katerih se določa obseg pripadajočega zemljišča, torej določa zakon, da se ugotovi dejstva, ki so potrebna za določitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je treba angažirati izvedenca. Na podlagi ZVEtL tako sodišče s pomočjo strokovnjakov urbanistične in geodetske stroke ugotovi, kdo je v sistemu družbene lastnine bil resnični imetnik pravice uporabe, ki se je transformirala v lastninsko pravico. Skladno s 43. členom ZVEtL-1 se pri določitvi pripadajočega zemljišča upošteva namembnost in dejanska uporaba zemljišča in pretekla redna raba. Strokovno podlago za ugotovitev teh dejstev je sodišču pojasnilo za izvedenca postavljeno podjetje.
prodaja premoženja - posebna pravila - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše
Če se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, v katerih stanuje dolžnik kot lastnik, sodišče s sklepom o prodaji naloži dolžniku, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju (drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP). Navedeni rok ni podaljšljiv. Zato predlogu dolžnika za njegovo podaljšanje ni mogoče ugoditi. Navedbe v zvezi s slabim zdravstvenim stanjem pa bo dolžnik lahko uveljavljal ob zahtevi upravitelja za izpraznitev stanovanjske hiše.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 29, 34, 34-1, 35.
postopek za priznanje tuje sodne odločbe - ugovor zastaranja - javni red - kršitev pravice do izjave
Sodišče v postopku priznavanja tuje sodne odločbe le-te ne sme preverjati glede vsebine (29. člen uredbe Sveta (ES) 44/2001 - Bruselj I). Sodna odločba se ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje (točka 1. 34. člena Bruselj I).
Že na prvi pogled je razvidno, da se sodišče do bistvenih navedb stranke v zvezi s pretrganjem zastaranja ni (niti smiselno) opredelilo. Obrazložitev v tem delu ne izkazuje niti, da se je sodišče z navedbami pritožnikov sploh seznanilo, kar predstavlja grobo kršitev pravice do izjave (tako glede na sodno prakso US RS, npr. Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, kot ESČP, npr. Yanakiev proti Bolgariji, točka 72).
Tožnica je zatrjevala, da je bila sklenjena posojilna zastavna pogodba nična iz razloga navideznosti. Ta dejanska podlaga ne predstavlja temelja za paulijansko tožbo, saj gre za položaj, ko pogodba sploh ne obstaja, in ne za položaj, ko dolžnik z določenim (veljavnim) pravnim dejanjem oškoduje upnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je podan pravni interes tožnice, saj ima na nepremičnini v (so)lasti prvega toženca vknjiženo hipoteko, ki je v vrstnem redu za hipoteko drugega toženca. Ker ima interes, da je njena hipoteka v vrstnem redu na prvem mestu, je podan njen pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe in neveljavnosti vknjižbe na podlagi pogodbe.
Dejanska volja za sklenitev posojilne pogodbe se izrazi prek karakterističnih izpolnitev, kar je na strani posojilodajalca zgolj izročitev posojila. Ker je sodišče ugotovilo, da posojilo nikdar ni bilo izročeno, čeprav je drugi toženec izročitev zatrjeval, je posledično utemeljeno sklepalo na neobstoj volje drugega toženca za sklenitev posojilne pogodbe.