začasni odvzem vozniškega dovoljenja - vštevanje časa - nepopoln izrek
Iz določb 113.d člena ter 202.č člena ZP-1 ne izhaja, da bi moralo o vštetju časa trajanja začasne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije sodišče odločiti v izreku sklepa, s katerim se izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, temveč je to stvar izvršitve, za kar bo poskrbela pristojna upravna enota.
nedovoljen pritožbeni razlog - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - dejansko stanje
Za odločitev o predlogu za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organ države izdaje ni bistvenega pomena, ali se storilec spominja prekrška oz. ali ve, če je prekršek sploh storil, saj gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja v postopku o prekršku, ki ga je vodil pristojni organ države izdaje in je bil pravnomočno zaključen. V okviru predmetnega postopka namreč sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno in zato tudi ne presoja, na kakšnih dokazi temelji odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje.
ZPP člen 142, 142/4, 224, 224/1. ZFPPIPP člen 121, 235, 235/3.
vročanje - fikcija vročitve - obvestilo o prispelem pismu - vročilnica kot javna listina - domneva resničnosti javne listine - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka - domneva o insolventnosti dolžnika
Vročitev s fikcijo ima enake učinke kot dejanska vročitev, zaradi česar dolžnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da predloga za začetek stečajnega postopka ni osebno prejel. Smisel fikcije vročitve je namreč v tem, da se pisanje šteje za vročeno po poteku roka, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti, čeprav ni bilo neposredno osebno vročeno naslovniku ali nadomestni osebi.
sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - rok za plačilo sodne takse - nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe
Ker je rok za plačilo sodne takse zakonski rok in kot tak ni podaljšljiv, so posledice prepoznega plačila enake posledicam neplačila sodne takse. Izostanek njenega plačila v roku, ki ga stranki določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in v katerem jo pouči na posledice neplačila, ima ob neobstoju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, za posledico presumpcijo umika pritožbe.
SPZ člen 66, 66/1, 67, 95, 95/2. OZ člen 190, 198.
solastnina - uporabnina - neupravičena obogatitev - soposest - izvrševanje soposesti - uporaba solastne stvari - dogovor o uporabi solastne stvari - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - izostanek z naroka za glavno obravnavo
Solastniki imajo pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu solastniškemu deležu, ne da bi s tem kršili pravico drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Če solastnik krši pravico drugega solastnika in pride do prikrajšanja na eni ter obogatitve na drugi strani, ima prikrajšani solastnik pravico do nadomestitve koristi v obliki uporabnine. Obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku sicer ne izhaja neposredno iz solastninske pravice, ampak nastane šele, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. Odvisen je od vsakokratnega ravnanja strank. Presojati ga je treba zlasti v luči temeljnih načel, ki prispevajo k ovrednotenju pravno relevantne vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00055259
ZKP člen 511. KZ-1 člen 82, 82/4, 83.
sodna rehabilitacija - izbris obsodbe iz kazenske evidence - za odločitev relevantne okoliščine - vedenje obsojenca med prestajanjem kazni
V skladu z določbo 83. člena KZ-1 (sodna rehabilitacija) sme sodišče na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe.
Ne glede na to, v kakšnih okoliščinah je bil storjen prekršek v času preizkusne dobe in kakšne posledice bo za storilca imela izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter ne glede na to, kako storilec sam sebe ocenjuje kot voznika motornih vozil, iz določbe drugega odstavka 202.e člena ZP-1 izhaja domneva zakonodajalca, da taki vozniki ne upravičujejo izkazanega zaupanja, da v bodoče ne bodo kršili cestnoprometnih predpisov in jih je zato potrebno izločiti iz cestnega prometa
terjatve iz delovnega razmerja - obstoj delovnega razmerja - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - uveljavljanje sodnega varstva - materialni prekluzivni rok
Prijava v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, plačila plače in drugih denarnih terjatev iz tega razmerja so lahko le posledica obstoja delovnega razmerja. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da s postavitvijo denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, katerega obstoj ni ugotovljen, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
pravočasnost predlaganega dokaza - postopek v sporu majhne vrednosti
Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v členu 452, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).
Glede na zgoraj citirana procesna določila je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov dokaz, ki ga je predložil na glavni obravnavi, predložen CD.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00054884
ZPP člen 249.
nagrada izvedenca - nagrada za delo izvedenca - sklep o odmeri nagrade izvedencu - dopolnitev izvedenskega mnenja - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Izvedencu je bilo dne 21.6.2021 na naroku s strani sodišča naloženo, da elaborat dopolni v skladu z ugotovitvami na naroku dne 21.6.2021, upoštevajoč veljavna pravila geodetske stroke. Izvedenec je dne 21.7.2021 sodišču predložil elaborat in ob tem pojasnil, da je GURS dne 1.4.2020 uvedla nove predpise na področju evidentiranja stavb v nepremičninske evidence, kar ima za posledico izdelavo novega Elaborata za vpis stavbe v evidenco Katastra stavb. Dopolnitev mnenja izvedenca je bila tako evidentno potrebna, nagrada in stroški za takšno izdelavo mnenja pa utemeljeno priznani. Pritožbene navedbe o nepotrebnosti mnenja tako niso utemeljene. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe pritožnikov, morebitno nestrinjanje z odgovori izvedenca pa ni razlog za to, da izvedencu nagrada ne bi pripadala.
Obdolženi je krivdo za obe v tej zadevi obravnavani kaznivi dejanji tatvine priznal potem, ko je državna tožilka za primer priznanja predlagala, kakšno kazen naj sodišče zanju določi oziroma izreče. V sodbi, s katero se obdolženi spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, kar se v položaju, kot je podan v obravnavani zadevi, nanaša na predlog izreka enotne kazni. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče moralo upoštevati pravila o odmeri kazni obsojencu (55. člen KZ-1) in pri izreku enotne kazni upoštevati še kazen, ki mu je bila izrečena s predhodno sodbo. Čeprav določbe 53. člena KZ-1 takšnega položaja ne urejajo, mora sodišče v okoliščinah, kot so podane v obravnavani zadevi (priznanje krivde na podlagi tožilskega predloga za določitev kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje in za izrek enotne kazni), upoštevati predlog izreka enotne kazni kot najvišjo možno kazen. Ker v sodbi ni mogoče najprej izreči enotne kazni za obravnavana kazniva dejanja nato pa jo ponovno upoštevati kot že določene, mora sodišče v miselni operaciji izreka enotne kazni upoštevati pri obravnavanih kaznivih dejanjih s strani tožilca predlagano najvišjo možno izrečeno kazen.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države kot delodajalca za svojega delavca - odgovornost države za ravnanje državnega tožilstva - ogroženost osebne varnosti - poseg v osebno svobodo - objektivna predvidljivost posledice - umor - protipravno ravnanje nosilca oblasti - kvalificirana protipravnost
Sama napačna kvalifikacija kaznivega dejanja s strani okrožnega tožilca ne more privesti do odškodninske odgovornosti Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno pojasnilo, da mora nosilec javne oblasti, da je neko njegovo dejanje nosilca javne oblasti protipravno, (1.) prekršiti neko dolžnost, ki jo ima v razmerju do prizadete osebe, pri tem pa (2.) mora biti neskrben, pri čemer je merilo za presojo ravnanja, skrbnost skrbne dobre države. Zahteva se kvalificirana protipravnost – protipravnost, ki je združena s hudo malomarnostjo pri delu nosilca javne oblasti. Takšne kvalificirane protipravnosti pa v ravnanju tožilke C. C. ni prepoznalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Država za ravnanje nosilca javne oblasti odgovarja le, če so bile državnim organom okoliščine konkretne ogroženosti določljivih oseb znane oz. bi jim morale biti znane, pa niso izvedli nobenega izmed ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče razumno odvrniti nevarnost. Če država za ogroženost konkretne osebe ne ve, je tudi ne more zaščititi. Nihče ne more pričakovati absolutnega varstva pri vseh vsakdanjih dejavnostih. Sodišče prve stopnje ni našlo okoliščin, ki bi kazale, da bi lahko bilo predvidljivo, da bi lahko bila tarča umora tudi Č. Č.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da mora poseg v človekovo pravico do svobode kot tudi posegi v druge človekove pravice, prestati strogi test sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave RS). Tako je treba presoditi (1.) ali je ukrep sploh nujen za dosego zasledovanega cilja, (2.) ali je primeren za dosego zasledovanega cilja in (3.) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Glede tega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, da morajo biti državni organi pri presoji ukrepov, s katerimi posegajo v pravice posameznikov, previdni in zadržani ter jih nikakor ne smejo uporabljati »na zalogo«.
ZPP člen 7, 8, 11, 214, 286, 286a, 426. SPZ člen 33.
motenje posesti - zadnje posestno stanje - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - določna opredelitev zahtevka - opis motilnega ravnanja - jasen in konkreten predlog - opredelitev tožbenega zahtevka - (ne)sklepčnost predloga - pravni interes - ekonomski interes - posestno varstvo - trditvena in dejanska podlaga sodb nižjih sodišč - onemogočanje souporabe - onemogočen prehod - način uporabe stvari - dokazna ocena - obstoj posesti - poseg v obstoječe posestno stanje - neizvedba dokaza - aktivna in pasivna legitimacija strank - izrek denarne kazni - denarno kaznovanje - zloraba pravic - pogoji za izrek - razveljavitev sklepa
Bistvo toženčeve obveznosti je, da se tožeči stranki omogoči prost dostop skozi vhodna vrata in po stopnišču, motilno pa je glede na zapis v sklepu vsako ravnanje, ki bo tak dostop preprečevalo.
Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa zato ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. V obravnavani zadevi ne gre za neznaten poseg oz. spremembo, ampak za preprečitev dostopa, zato je ekonomski interes (in posledično tudi pravni interes) tožeče stranke za posestno varstvo izkazan.
Pritožba pravilno opozarja, da je kaznovanje zaradi zlorabe pravic po drugem odstavku 11. člena ZPP skrajno sredstvo. Sodišče je po prvem odstavku 11. člena ZPP res dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku, a vendar v ta namen nima na razpolago samo kaznovanja.
Povzeti določbi 286. in 286.a člena ZPP kažeta, da razlog za to, da sodišče prve stopnje ni zaključilo poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ni bil v ravnanju pooblaščenke tožene stranke. Tudi če bi narok sodišče zaključilo, bi namreč lahko tožeča stranka na navedbe tožene stranke (na katere brez svoje krivde ni mogla odgovoriti pred tem) odgovorila tudi še kasneje. Poleg tega pa bi sodišče lahko strankama tudi določilo rok v katerem lahko odgovorita na navedbe druga druge. S takšnim postopanjem bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča lahko zagotovilo ustrezno procesno disciplino in posledično toženi stranki ne bi bilo potrebno izrekati denarne kazni. Če sodišče prve stopnje svojih pooblastil iz 286.a člena ZPP pri vodenju postopka ni uporabilo, je glede na posledice ravnanja pooblaščenca tožene stranke izrek denarne kazni nesorazmeren ukrep.
V šestem odstavku 141.a člena ZPP je predpisana zakonska domneva, da se je naslovnik ob seznanitvi in prevzemu enega pisanja na način iz petega odstavka 141.a člena ZPP, seznanil in prevzel tudi vsa pisanja, ki se v varnem elektronskem predalu ali na naslovu za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, nahajajo v trenutku, ko je prevzel (eno) pisanje po petem odstavku 141.a člena ZPP.
zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - nejasen zahtevek
Pravdni postopek ni sredstvo za presojo ravnanj sodišča in strank v izvršilnem postopku; v njem se ne more ukiniti ali razveljaviti ne izvršilnega predloga ne izvršilnega postopka, kar v resnici želi tožnica doseči s „tožbama“.
Iz vlog tožnice ni mogoče razbrati, kakšno pravno upravičenje in na podlagi česa zahteva od toženk. Po naravi stvari pravdnih postopkov sodišče nikoli ne vodi po uradni dolžnosti, pač pa le na podlagi tožbe, v kateri morajo biti podane navedbe o dejstvih in postavljen točno določen tožbeni zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Tožnica pa tožb ni dovolj jasno specificirala, da bi zadostila tem zahtevam. Ker še tudi po pozivu sodišča tožb ni ustrezno popravila, da bi lahko nasprotni stranki podali odgovor in bi ju sodišče lahko obravnavalo v kontradiktornem postopku, je bilo treba tožbi zavreči.
izvršba na nepremičnino - ugotovitev vrednosti nepremičnine s sodnim cenilcem - cenitev nepremične - stroški cenitve - kriterij potrebnosti stroškov - obrazloženost sklepa sodišča prve stopnje
Pritegnitev sodnega cenilca v postopek nepremičninske izvršbe z nalogo, da oceni nepremičnino, je obvezna. Posledično so stroški cenilca, nastali s cenitvijo, stroški potrebni za izvršbo, če je cenitev in njena morebitna dopolnitev opravljena strokovno, v skladu z navodili sodišča in jo sodišče zato tudi uporabi pri ugotovitvi vrednosti dolžnikove nepremičnine.
zahtevek za ugotovitev lastninske pravice - etažna lastnina - skupni deli stavbe - večstanovanjska stavba - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - varstvo lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin - pravica uporabe - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - nezaložitev predujma za izvedenca - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - pravnomočna odločitev
Zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po ZLNDL). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo.
Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.
ZD člen 132, 145, 210, 212, 213. ZGD-1 člen 480, 505, 515.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka - spor o obsegu zapuščine - manj verjetna pravica - dokazovanje negativnega dejstva - dokazno breme - premoženje zapustnika - premoženje družbe - podjetniško premoženje - delni sklep o dedovanju - upravitelj zapuščine - razlog za razrešitev upravitelja - upravljanje zapuščine - skupnost dedičev
Glede na podane okoliščine (ko pritožnik ni podal trditev o tem, da so bile ure ukradene, med dedičema pa tudi ni bilo sporno, da sta bili uri nekoč zapustnikovi) ne more pritožnik dokazovati negativnega dejstva, da nista več last zapustnika oziroma da več ne obstojita. Dokazno breme dokazovanja obstoja zanikanega dejstva je na tistem, ki njegov obstoj dokazuje.
Med dedičema ni sporno, da so čevlji ob smrti pokojnega obstajali in so del njegove zapuščine (132. člen ZD). Ni spora o obsegu zapustnikovega premoženja. Ob tem, da pritožnik ni zanikal sodedičevih trditev o soglasnem dogovoru o podaritvi čevljev (tega ne trdi niti v pritožbi), ni podlage in potrebe po napotitvi stranke na pravdo, ki pride v poštev tedaj, ko je med dediči spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino. Premoženje, ki je zapustnikovo, avtomatično preide na njegove dediče.
Namen zapuščinskega sodišča je ugotoviti, kaj tvori zapuščino (kot premoženjska celota je nedeljiv pojem) in kdo so njeni dediči, spričo česar zapuščine ni mogoče oddeliti/razdeliti z delnim sklepom o dedovanju. Pretežni del sodne prakse in pravna teorija stojita na stališču, da v zapuščinskem postopku ni mogoče izdati delnega sklepa o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor ali določeno premoženje sodi v zapuščino.
mandatno razmerje med stranko in odvetnikom - zastaranje odškodninske terjatve iz kršitve mandatne pogodbe - nastanek škode - unovčenje bančne garancije
Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Tej razlagi se v celoti podrejajo ugotovljene dejanske okoliščine, ki so nastale najkasneje 3. 7. 2006. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje sicer tudi ugotavljalo in se nanašajo na nadaljnje dogodke, predvsem vložitev nasprotne tožbe tožnika (7.9.2006), ki ji je bilo nato ugodeno dne 6. 6. 2013 in neuspešna poplačila v izvršilnem postopku (ustavljen dne 28. 12. 2017), glede na razlago materialnega prava, niso odločilna.
Neutemeljene so trditve, da je ugovor zastaranja nemoralen. Tožnik izrazito enostransko in zelo pretirano ocenjuje ravnanje toženca ter ga neutemeljeno vrednoti z očitkom, da je med njima: "še naprej obstajalo mandatno razmerje, ki temelji na zaupanju, tega pa je toženec zlorabljal.". Toženec kot pooblaščenec tožnika je že dne 7. 9. 2006 vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval tudi povrnitev zneska: "iz naslova neupravičene obogatitve zaradi neutemeljene unovčitve bančne garancije" in temu zahtevku je bilo ugodeno v celoti s sodbo z dne 6. 6. 2013.