DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034992
OZ člen 179, 179/1, 182.
nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina
Po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju primeren glede na dolžino hospitalizacije, vse posege, ki jih je med zdravljenjem trpel tožnik, drugih nevšečnosti (tudi nastavitev zunanjega fiksatorja na zlomljeno medenico), vseh pregledov in terapij med zdravljenjem in dalj časa trajajoče uporabe bergel, ki traja še vedno.
Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar ugovor obravnava v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke.
V obravnavanem primeru je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor – pogodba - z elementi mandatne (v odnosu med tožnico in prvo toženko) in posredniške (v odnosu med tožnico in drugo toženko) pogodbe, ki sta jo toženki po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravilno izpolnili. Obstoj izpolnjenega pogodbenega temelja izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi.
Tožnica se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi njene izpovedbe, zavestno odločila za tvegano naložbo pri tuji družbi in toženkama v ta namen izročila denar. Splošno znano je, da je poslovanje finančnih institucij (tudi tistih s sedežem v tujini) podrobno predpisano in nadzorovano, pa tudi to, da so obljubljeni visoki donosi v kratkih rokih znamenje zelo tveganih naložb, ki zelo verjetno ne prinesejo zatrjevanih dobičkov. Pri sklepanju tveganih pravnih poslov se zato od vsakega povprečno skrbnega vlagatelja pričakuje, da pred vlaganjem preveri tveganost naložbe, najmanj pa to, da sam preveri tudi kredibilnost neznane tuje finančne institucije, ki ji zaupa svoj denar, oziroma sprejme možnost, da lahko tvegan posel prinese tudi izgubo. Če tožnica ni preverila varnosti svoje tvegane naložbe, mora sama nositi posledice (škodo).
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00033743
ZIZ člen 272, 272/1, 272/1-2. ZZK-1 člen 98, 98/1. ZZZDR člen 51.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - izvršljivost začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - ustrezno sredstvo zavarovanja - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - prepoved odtujitve in obremenitve avtomobila - lastninska pravica ni vpisana na dolžnika - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika - zemljiškoknjižni lastnik - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - zastavni dolžnik - asignacijska pogodba - publicitetni učinek - dokazni standard verjetnosti
Vknjižba lastninske pravice v korist dolžnika ni nujno pogoj za izdajo začasne odredbe, kadar upnik hkrati ne zahteva tudi vpisa zaznambe prepovedi odtujitve ali obremenitve v zemljiško knjigo. Začasna odredba, kadar dolžnik ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, ni neizvršljiva. S sodno prepovedjo razpolaganja z nepremičnino, ki zaradi nevpisane prepovedi v zemljiško knjigo sicer ne bi imela publicitetnega učinka proti tretjim, bo prav tako dosežen namen zavarovanja, saj prepoved kljub nevpisani zaznambi učinkuje proti dolžniku.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - skupno premoženje - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - določitev deležev na skupnem premoženju - solastnina - delitev nepremičnin - zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - obseg zavarovanja
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je predlagano začasno odredbo delno zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je ob upoštevanju neizpodbijanih dejanskih ugotovitev z verjetnostjo izkazala, da so sporne nepremičnine skupno premoženje nje in prvega toženca in da tožnici na tem premoženju pripada polovičen delež. V takem položaju pa zavarovanja tožničine terjatve do prvega in drugega toženca ni mogoče omejiti na polovico nepremičnin. Kot pravilno opozarja tožnica, s tem, ko zahteva, da sodišče na skupnem premoženju določi deleže, še ne zahteva delitve in zato pravica tožnice in prvega toženca, tudi po določitvi deležev, ne bo razdeljena tako kot to velja pri solastnini. Z določitvijo deležev bo odločeno le o tem, v kakšnem razmerju si glede na svoje prispevke bivša zakonca to premoženje razdelita. Solastnina bo (lahko) nastala šele z delitvijo. Vse do delitve pa bosta zato tožnica in prvi toženec še naprej le oba skupaj upravičena izvrševati lastniška upravičenja, zavarovanje pa je mogoče le na celoti.
Bistven element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Za neodpravljivo nesklepčnost gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom. Neodpravljiva nesklepčnost tožbe terja zavrnitev tožbenega zahtevka.
ZDR-1 člen 33, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 238.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - naklep - huda malomarnost
Ker tožnica svoje odsotnosti ni javila, bi morala priti na delo, ne glede na to, ali je bila na urniku dela ali ne. Takšno ravnanje se pričakuje od povprečnega delavca, v tožničinem primeru receptorja, glede na to, da tožnica ni izpolnila teh pričakovanj, je ravnala hudo malomarno.
Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožnici očitala naklepno ravnanje, ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če sodišče ugotovi, da tožničino ravnanje ustreza zgolj krivdni obliki hude malomarnosti. Zato se neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka tožnici hude malomarnosti ni očitala in da je sodišče presodilo mimo njene trditvene podlage.
Toženec je po prometni nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi oškodovancu posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovanja.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - okrajno sodišče - javni sklad
Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka javni sklad, ki ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost) ni javnega sklada. V konkretnem primeru tudi ne gre za to, da bi tožena stranka lahko v pravdi nastopala na podlagi posebnega zakona.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00034601
ZUreP-2 člen 206, 207. OZ člen 198, 344, 347.
določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče - namembnost zemljišča ob razlastitvi - stanje nepremičnine - dejanska razlastitev - obresti kot nadomestilo za predčasen odvzem nepremičnine iz posesti - zakonske zamudne obresti - tek obresti - pravna narava tožbenega zahtevka - prikrajšanje lastnika - nadomestilo za uporabo tuje stvari - nezakonit odvzem prostosti - kaznovalna funkcija - zastaranje terjatve za obresti - akcesorna terjatev - triletni zastaralni rok
Pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine je odločilna namembnost in stanje te nepremičnine ob dejanskem odvzemu (t. im. dejanska razlastitev).
Glede odločanja o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino je v praksi Vrhovnega sodišča oblikovano stališče, da predstavljajo zamudne obresti odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti, o katerih, enako kot o odškodnini, odloča sodišče v nepravdnem postopku.
Z namenom izenačitve položajev razlaščencev, ki jim je bilo nepremično premoženje dejansko odvzeto pred formalno razlastitvijo, in razlaščencev, ki so posest nepremičnine izgubili šele z izdajo upravne odločbe o razlastitvi, je Vrhovno sodišče v več odločbah nakazalo različne možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti; razlaščencu se lahko poleg odmerjene odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu (torej poleg odškodnine, odmerjene v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku), prizna: 1) pravica do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ta sankcija bi se sicer lahko izkazala kot prekomerna v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala, le ugotovljena ni bila na predpisan način); 2) pravica do povrnitve koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka; in 3) pravica do zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja.
Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo (zamudne) obresti odmeno za nemožnost uporabe razlaščenih zemljišč. Temelj obrestnega predloga je bila dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so obresti, določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča, opravljajo zamudne obresti, kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe, dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude, in - preventivno (kaznovalno) funkcijo. Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino).
Glede na namen odškodnine v primeru razlastitve (odprava premoženjskega prikrajšanja razlastitvenega zavezanca) je odškodninski temelj v primeru dejanske ali zakonite razlastitve enak (gre za isto odškodninsko terjatev). Ker gre za isto odškodninsko terjatev, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti, kot posledica zastaranja glavne terjatve, zaradi zastaranja prenehale. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. O njih (kot odmeni) lahko nepravdno sodišče odloča le v primeru, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem (z odločbo o razlastitvi). Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve (oktobra 2012), preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve.
Ker je dejanski razlastitvi sledila pravna, do zastaranja glavne odškodninske terjatve ni moglo priti. Glede na to, da glavna odškodninska terjatev še obstaja, se je pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 347. člena OZ. Pravica predlagateljice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je zastarala. Predlagateljica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (20. 7. 2018), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnin, nadaljnje zamudne obresti pa so posledica zamude z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033366
KZ-1 člen 34, 34/1, 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o odločilnih dejstvih - prekoračitev obtožbe - nameščena prometna nezgoda - kršitev pravice do obrambe - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (36. točka obrazložitve) res navaja, da je bilo dejanje načrtovano in premišljeno in, da je od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. Slednji temelji na opisu ravnanja obdolžencev, ki so na podlagi istega historičnega dogodka, to je "nameščene prometne nesreče”, storili vsak zase poskus kaznivega dejanja goljufije na način, da je vsak od njih izpolnil obrazec z lažnim prikazom škodnega dogodka in podal zahtevek za izplačilo odškodnine ter ga samostojno predložil zavarovalnici. Zato ne gre za eno samo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu.
Vsak obdolženec je izvršitveno dejanje storil sam, s svojim zahtevkom, zato ne gre za sostorilstvo.
Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, torej če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot to zmotno sklepa pritožnica. Zatrjevano v pritožbi je mogoče obravnavati le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar tudi ta procesna kršitev ni podana. Razlogi prvostopne sodbe, ki jih izpostavlja zagovornica, niso nerazumni, niti ne nasprotujejo opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je bila prometna nesreča ”nameščena”.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035897
OZ člen 15, 22, 22/1, 364, 619, 642, 642/2. ZPP člen 7, 212, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 341, 358, 358-5, 458, 458/1, 495.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - bistvene sestavine pogodbe - sprejem ponudbe - višina plačila - običajna cena - določitev cene del po sodišču - sklepčnost tožbe po višini - vezanost sodišča na trditve strank - materialno procesno vodstvo - opozorilo nasprotne stranke - prehod trditvenega in dokaznega bremena - učinek izjave o pripoznavi - nastanek obveznosti - višina obveznosti - izstavitev računa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - pravica do izjave - zmotna uporaba materialnega prava - očitek protispisnosti - delna ugoditev pritožbi - nedopustne pritožbene novote
Kljub temu, da je toženka med postopkom pred sodiščem opozarjala na nesklepčnost tožbe po višini, s čimer je odigrala vlogo materialnega procesnega vodstva, ki sicer pritiče sodišču, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, tožnica tožbe glede tapeciranja panelov po višini ni utemeljila. Toženkin ugovor o nesklepčnosti tožbe po višini in o nedokazanosti tožbenega zahtevka po višini je bil dovolj konkretiziran za presojo, da je trditveno in dokazno breme prešlo nazaj na tožnico. Torej bi ona morala, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, utemeljiti višino svojega zahtevka in dokazati, da je bil s toženko dosežen dogovor o višini plačila. Glede na navedeno pritožnica neutemeljeno na več mestih poudarja, da je glede višine terjatve navedla ustrezno trditveno podlago, toženka pa za svoje navedbe ni predložila dokaza. Če dogovor o višini ni bil dosežen, je skladno z drugim odstavkom 642. člena OZ ona tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, da znesek po vtoževanem računu ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. S poudarjanjem osebnega znanstva zastopnikov pravdnih strank, s sklicevanjem na pričakovano medsebojno zaupanje, na splošna načela obligacijskega prava, na toženkino neugovarjanje izdanemu računu ter njeno domnevno priznano višino terjatve, pa tega ni storila.
Iz nobenega pozitivnega predpisa ne izhaja, da račun, ki ga naslovnik ne zavrne oziroma, ki mu ne ugovarja, pomeni priznanje utemeljenosti terjatve, ki jo račun izkazuje. Nezavrnitev računa s strani toženke bi kvečjemu utegnila vplivati na dokazno oceno o utemeljenosti terjatve. Vendar to sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, ki pa ga v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbiti.
Pripoznanje dolga po OZ nima učinka dogovora niti o nastanku obveznosti niti o njeni višini. Ne predstavlja torej samostojnega pravnega temelja za presojo obstoja ali nastanka terjatve in njene višine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00032520
OZ člen 131, 134, 134/1, 178.
odškodnina zaradi kršitve osebnostnih pravic - osebnostne pravice - pravica do časti in dobrega imena - poseg v zasebnost - preklic izjave - opravičilo - svoboda izražanja - neresnična dejstva - presoja žaljivosti - javni interes - davčna zatajitev - zastopanje po odvetniku - pristranskost sodišča
Pravica do časti in dobrega imena je tipična osebnostna pravica. Prekrši se med drugim z izjavo o neresničnih dejstvih, ki škodijo časti ali ugledu prizadetega. Kršitelj se v tem primeru ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, saj njen namen ni širjenje neresničnih vesti. Da bi tožnik uspel, bi moral torej dokazati, da so dejstva, ki jih je objavila toženka, neresnična, in da so taka, ki škodijo njegovemu dobremu imenu oz. časti. A tudi vsako navajanje neresničnih dejstev ni nedopustno žaljivo. Tako ni tudi v primeru, če je imel tisti, ki je podal neresnično izjavo, utemeljene razloge za to, da je verjel v njeno resničnost in ni imel žaljivega namena.
Ni šlo za poseg v tožnikovo zasebnost, saj plačilo davka, davčni dolg ali utaja davka niso zasebne zadeve, pač pa, kot pravilno ocenjuje že sodišče prve stopnje, ko gre za dolgove in domnevno utajo v takem obsegu, zadeve javnega interesa in pomena.
Vse, kar je bilo za tožnika sporno v vseh treh zapisih, se je po prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje izkazalo za resnično oziroma je imelo podlago v zanesljivih virih in v nespornih objektivnih dejstvih.
MEDNARODNO JAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VSL00033138
URS člen 2, 26, 50, 50/3. ZSPOZ člen 1.
vojna škoda - premoženjska vojna škoda - normativna protipravnost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - žrtev vojnega nasilja - povračilo škode - odškodninska odgovornost - mednarodno pravo - pravica do socialne varnosti - načelo pravne države
Skladno s splošnim načelom mednarodnega prava je storilec mednarodnega delikta agresije dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil napadeni državi in njenim subjektom (fizičnim in pravnim osebam), vendar pa lahko izpolnitev te reparacijske dolžnosti praviloma zahteva samo država. Vsa vojna škoda (ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec) šteje za škodo države.
Normativna protipravnost v konkretnem primeru ni podana, saj toženki mednarodno pravo ne nalaga sprejema predpisa, ki bi materialnopravno in procesno uredil povračilo premoženjske vojne škode, te obveznosti pa si toženka tudi ni naložila sama s svojim notranjim pravom – niti z Ustavo niti s sprejemom nobenega zakona. Suvereno in avtonomno se je toženka kot pravna naslednica države prejemnice reparacij odločila, da premoženjske vojne škode oškodovancem ne bo povrnila (s čimer je oškodovancem odrekla pravico do povrnitve te vrste škode). Zaradi te odločitve pa toženka tudi ni bila dolžna zakonsko urediti pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine za navedeno vrsto škode.
Ustavno sodišče je zavzelo jasno stališče, da vprašanje plačila odškodnine za materialno škodo, prizadejano med drugo svetovno vojno, ne predstavlja področja, katerega ureditev bi Ustava izrecno terjala.
obnova postopka - pritožba zoper sklep - sklep sprejet na naroku - pisni odpravek sklepa - obrazloženost sklepa
Iz zapisnika je mogoče razbrati le, da sta sodbi tako prvostopenjskega, kot drugostopenjskega sodišča temeljili na dokončnih upravnih odločbah. Drugih ugotovitev o izpolnjenosti pogojev iz 9. točke 394. člena ZPP (npr. o razveljavitvi relevantne odločbe) tam ni najti, sodišče prve stopnje pa te svoje odločitve tudi naknadno ni obrazložilo. Izpodbijani sklep torej o teh odločilnih dejstvih nima razlogov, zato je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
motenje posesti - varstvo pred motenjem posesti - prepozna tožba - prekluzivni rok za vložitev motenjske tožbe - menjava ključavnice
Tožnica je bila s tem, ko ji je toženec sporočil, da je zamenjal ključavnice, seznanjena s splošnejšim dejstvom, da ji je vstop v hišo onemogočen. Nobenega smisla namreč ne bi imelo toženčevo sporočilo tožnici, da je zamenjal ključavnico, če bi tožnica ob tem še naprej lahko v hišo vstopala s pomočjo čitalnika prstnih odtisov.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 3, 8, 371.
kredit v CHF - kreditna pogodba - potrošniški kredit - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - valutno tveganje - valutna klavzula - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošteni pogodbeni pogoji - glavni predmet pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij - načelo enake vrednosti dajatev - načelo denarnega nominalizma
Ugotovitev, da banka ni opravila pojasnilne dolžnosti (zaradi česar gre za nejasno pogodbeno določilo), še ne pripelje avtomatično do pravne posledice, za katero se zavzema tožnik. Treba je ugotoviti še, ali je bil pogodbeni pogoj nepošten. Nepoštenost pogoja se presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, treba je oceniti, ali je v tem trenutku izkazana dobra vera banke ter morebitno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Spremembe tečaja niso podvržene zakonitostim, ki bi omogočale vsaj približno zanesljivo napoved gibanja, temveč so odvisne od številnih dejavnikov, tako ekonomskih kot političnih, na katere toženka oz. njena pravna prednica ni imela nikakršnega vpliva. Zanesljive in natančne napovedi trenutka in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče. Toženka ni ravnala v slabi veri, saj ob sklepanju pogodbe ni mogla zanesljivo napovedati gibanj tečajev v prihodnosti.
ponareditev uradne listine - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - uradna oseba - kršitev kazenskega zakona
Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 259. člena KZ-1 lahko stori samo uradna oseba. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec kot policist, zaposlen na PP Z. in v času kaznivega dejanja začasno premeščen na PP Ž., uradna oseba. Ker pa so policisti, ko opravljajo naloge vzdrževanja javnega reda in miru, le ena od različnih kategorij uradnih oseb, bi moral biti ta abstraktni zakonski znak ustrezno konkretiziran že v opisu kaznivega dejanja. Namesto tega iz abstraktnega in konkretnega opisa dejanja izhaja le, da je obdolženec dne 13. 6. 2017 na PP Ž. ob izdaji plačilnega naloga št. ... ravnal kot uradna oseba, kar ne zadošča za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja, saj brez konkretizacije vrste uradne osebe ni mogoč sklep, ali je to lastnost ob inkriminiranem ravnanju imel tudi obdolženec, to pa tudi ni samoumevno. Državna tožilka je opis kaznivega dejanja v smeri konkretizacije znaka uradne osebe dopolnila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, in sicer tako, da je za besedilom "18.00 ure" dodala navedbo "kot policist". Sodišče prve stopnje te spremembe obtožbe ob razglasitvi sodbe ni upoštevalo oz. jo je spregledalo, tako razglašena sodba pa pomeni kršitev kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je v škodo obdolženca. Zato je pritožbeno sodišče, ob hkratni ugotovitvi, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja, po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.
DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00033054
ZD člen 132, 142, 142/1, 143, 145. OZ člen 190. ZFPPIPP člen 414, 415. ZIZ člen 67, 67/1.
dolg zapustnika - odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - osebna odgovornost dediča - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja - hipotekarni upnik - načelo prior tempore potior iure - prednostni vrstni red poplačila - vrednost podedovanega premoženja - neupravičena pridobitev - izvršilni postopek - nasprotna izvršba - razlogi za nasprotno izvršbo - stečaj zapuščine
Po ZD je odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove osebna. To se kaže v tem, da upnik zahtevka za plačilo zapustnikovega dolga (praviloma) ne more uveljaviti proti zapuščini, ampak samo proti dediču, kot tudi v tem, da dedič (praviloma) odgovarja za obveznosti zapustnika z vsem svojim premoženjem (tudi z lastnim), in ne samo s podedovanim premoženjem. Vrsta premoženja, s katerim za zapustnikove obveznosti odgovarja dedič, tako ni omejena, omejena je le vrednost premoženja, do katere lahko odgovarja (glej prvi odstavek 142. člena ZD). Izjeme od teh pravil so v zakonodaji posebej določene.
Ob odločitvi, da sprejme zapuščino, katere edino vredno premoženje je predstavljalo stanovanje, ki je bilo s hipotekami obremenjeno do celotne vrednosti (za kar je tožnica po lastnih navedbah v tožbi vedela), bi tožnica morala računati s tem, da za dolgove zapustnika ne bo odgovarjala le s podedovanim premoženjem, temveč do višine vrednosti podedovanega premoženja (torej tudi s svojim siceršnjim premoženjem). Hipotekarni upnik, ki je prišel do (delnega) poplačila svoje terjatve v drugem izvršilnem postopku zoper tožnico (do česar je prišlo šele po popolnem poplačilu toženke v prvem izvršilnem postopku), in sicer s prodajo podedovanega (zastavljenega) stanovanja, je imel prednostno poplačilno pravico le iz tega premoženja, ne pa splošne prednostne pravice do poplačila (kot "prvi zapustnikov upnik"), kot očitno meni tožnica.